“Ljudje se najbolj bojijo tistega, česar ne razumejo.”

Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper je edini javno raziskovalni zavod s sedežem zunaj Ljubljane. Že od ustanovitve si raziskovalci in vodstvo prizadevajo, da bi se čim bolj tesno in ustvarjalno povezali s svojim okoljem. Znanje, meni direktor dr. Rado Pišot, izgubi pol svoje vrednosti, če ga ne znamo deliti, pripeljati do uporabnikov, omogočiti ljudem, da ga uporabijo: za boljše odločitve, za bolj kakovostno življenje. Ta misel je tudi v ozadju odločitve za novo prilogo.

> Zakaj ste se na ZRS Koper odločili, da podate predlog, pobudo za prilogo in zakaj je pomembno, da znanost komunicira z javnostjo?

“Že kar nekaj let v meni zori spoznanje, da sta dve področji za razvoj družbe zelo pomembni. Najprej, seveda znanje. Znanje, ki se akumulira, se razvija, išče nove poti, nove smeri. In nato kanali, preko katerih to znanje pride do različnih uporabnikov. Pri tem nam seveda najprej prideta na misel gospodarstvo in tehnološki razvoj. Ampak dostop do znanja je v resnici pomemben čisto za vsakega posameznika, za njegovo razumevanje sveta in za odločitve, ki jih sprejema. Dovolj je, da pogledamo na aktualne razmere, na epidemijo koronavirusne bolezni: koliko zmede nastaja zaradi neustreznega prenosa informacij. Sploh ne vemo več, kaj je resnica, kje se resnica konča in se začenjajo lažne novice, tako imenovani 'fake news', o katerem tako radi razpravljamo. Kot ustanova smo v nenehnem iskanju novih načinov komunikacije.”

> Tudi zato, ker je komuniciranje znanosti način za njeno uveljavljanje, za povečanje razumevanja njene vloge in pomena?

“Seveda. Če povem po pravici, se je moje osebno razumevanje pomena komunikacije razvilo ravno v Državnem zboru. Tam organizirajo letni dogodek pod naslovom Znanost sreča parlament. Ko smo poslankam in poslancem razlagali o našem delu, naših raziskavah in dosežkih, sem nenadoma pomislil, da pred mano sedijo odrasli, zreli ljudje, s svojim oblikovanim pogledom na svet ter da bi morali proces komunikacije znanosti v družbo začeti veliko bolj zgodaj. Tudi zato smo se dogovorili za sodelovanje v skupni reviji in festivalu za najmlajše Svetilnik, za srednje šole prirejamo dneve odprtih vrat. Začeli smo z nizom Sproščeni pogovori o znanosti v koprskem gledališču. In tudi zato smo si želeli projekta, kakršna je ta nova priloga, ki nam bo odprl vrata k najširšemu občinstvu in nam omogočil, da o znanosti govorimo na razumljiv, dostopen način. Imamo vrhunske raziskovalce, ki dosegajo primerljive rezultate na evropski in svetovni ravni, kar dokazujejo objave v indeksiranih revijah in drugi uspehi. Ampak kaj nam pomaga globalna umeščenost, če nismo sprejeti in razumljeni v lokalnem okolju.”

“Upam, da se bomo ob postopnem sproščanju ukrepov lahko čimprej vrnili k skupinskemu športu, v fitnese, telovadnice in seveda v gledališča, na koncerte. Ljudje za zdravje in ravnovesje to potrebujemo. Do takrat nam ostanejo hoja, tek, kolesarjenje - če je le mogoče v naravi.”

Med znanjem in znanostjo

> Ko govorite o vrednotah, ne uporabljate besede “znanost” temveč besedo “znanje”. Zakaj?

“Zanimivo vprašanje. Znanje je tista osnovna resnica, do katere lahko pridemo na več načinov, tudi na čisto izkustven. Vendar če hočemo, da je znanje podkrepljeno, potrjeno z relevantnim ozadjem, potrebujemo določene mehanizme in te mehanizme nam daje znanost s svojo metodologijo, terminologijo, pristopi. Če povem preprosto z zelo banalnim primerom: lahko se nagnem za nekaj stopinj in padem s stola - nastane torej izkušnja, ki je ena od oblik znanja. Ampak to ne pomeni, da bo pri takem kotu nagiba padel vsak. Znanost nam lahko z raziskovalnimi metodami pove, pri kolikšnem nagibu ohranjanje sedečega položaja postane nemogoče in pademo.”

> Stvari povedati tako, da so razumljive, kar je ambicija, recimo temu poljudnoznanstvene komunikacije, ampak še vedno točne, še zdaleč ni lahka naloga. Spletna omrežja so polna domnevnih in delnih znanj in dokaz, da popreprostiti nekaj odpre prostor za napačno razumevanje, tudi manipulacije ...

“Drži. Svoje članke pišemo v angleščini in ko lektorji že minimalno spremenijo besedilo, se hitro zgodi, da to vpliva na pomen. Enako se dogaja ob prevodih znanstvenih besedil. Nekaj razložiti tako, da ljudje razumejo ter znanje uporabijo, izkoristijo v polnosti, je dejansko posebna umetnost. V zadnjem času se vedno bolj uporablja besedna zveza 'komuniciranje znanosti'. Epidemije nam med drugim ponovno potrjuje že staro spoznanje, da se ljudje najbolj bojijo tistega, česar ne razumejo. Ko človek razume, kaj se dogaja, je bolj prepričan vase, lažje sprejema odločitve in, tudi če je v stiski ali težavah, lažje gre naprej, išče rešitve. Pred neznanim pa običajno bežimo. Trenutno, na primer, zaključujemo raziskavo o tem, kaj se je v zadnjih štirih mesecih zgodilo s športniki. Ugotavljamo, da se dogaja do 60 odstotkov več mišičnih poškodb, kot jih je bilo prej, ravno zaradi tega, ker so vrhunski športniki sprostili um in razbremenili mišično strukturo. Preprosto povedano: to privede do tega, da se športniki hočejo gibati enako kot pred epidemijo, ampak ker je njihovo telo izgubilo del funkcije, prihaja do poškodb. To razložiti trenerjem je včasih težko in zgodi se, da se izolirajo od te informacije, se odklopijo, ker se bojijo, kakšne so njene posledice. Kako stopati čez te ovire, kako priti do različnih skupin ljudi, no, ta odgovor je prihodnost znanosti.”

“ Znanje je tista osnovna resnica, do katere lahko pridemo na več načinov, tudi na čisto izkustven. Vendar če hočemo, da je znanje podkrepljeno, potrjeno z relevantnim ozadjem, potrebujemo določene mehanizme in te mehanizme nam daje znanost.”

Zdravje ni odsotnost bolezni

> Epidemija koronavirusne bolezni, pravite, je vplivala na pripravljenost športnikov. Ampak vplivala je tudi na telesno pripravljenost celotne populacije. Bomo ta spoznanja znali uporabiti v drugem valu?

“Srčno upam. Sem član vladnega strokovnega sveta za šport in ravno pred časom so me povabili, da se pridružim skupini štirih strokovnjakov, ki naj bi pripravili podlage za ukrepe na tem področju. V zadnjem času sem bil namreč na to temo precej glasen . Argumentov za to, da je treba v zdravstveni krizi, kakršna je ta, ki jo živimo, omogočiti možnost športnih dejavnosti, je veliko. Izvedli smo vrsto raziskav, ki potrjujejo dejstvo, da je odmik od gibalne aktivnosti in športa škodljiv in ima na dolgi rok lahko katastrofalne posledice. Posebej zaskrbljujoč je podatek, da je gibalna učinkovitost slovenskih otrok v dveh mesecih spomladanskega 'lockdowna' upadla za več kot 13 odstotkov, delež otrok z debelostjo se je povečal za več kot 20 odstotkov (raziskava Slofit). Zelo zanimiva raziskava v ZDA, ki so jo opravili na precej velikem vzorcu, pa je pokazala, da se po prvem valu epidemije 40 odstotkov otrok ni vrnilo k športnim aktivnostim, s katerimi so se ukvarjali do tedaj, ker so si našli nove dejavnosti. In vemo, katere dejavnosti so danes najbolj uspešne pri pritegovanju pozornosti otrok: računalniške igre, virtualni svetovi. Znanje imamo, ampak zobniki se vseeno vrtijo v napačno smer. Ljudi bomo naredili manj aktivne, bolj zaprte. Več ljudi bo v slabši kondiciji, kar pomeni, da bodo bolj podvrženi diabetesu, srčno-žilnim boleznim - začaran krog, torej. Počasi ugotavljamo, da korona ni epizoda, ampak so epidemije virusnih bolezni naša realnost, nekaj, s čimer se bomo morali naučiti živeti. Svetovna zdravstvena organizacija zdravja ne definira kot odsotnost bolezni, temveč kot psihofizično in socialno ravnovesje. Živeti bi morali tako, da bomo psihofizično močni ter socialno povezani in stabilni.”

Ven, na zrak

> Prvi val epidemije je prišel v zgodnji pomladi. Razmere so številni izkoristili za dolge sprehode in marsikdo je bil bolj predihan in razgiban kot kadarkoli prej …

“Učinke smo izmerili. ZRS Koper je vodil raziskavo v devetih državah, ki je zajela 4000 udeležencev. Ugotovitev je, da se je v teh državah južne in srednje Evrope, od Grčije do Španije, gibalna aktivnost v povprečju znižala za 50 odstotkov. Razlike med posamičnimi državami pa so velike. V Italiji se je telesna neaktivnost povečala kar za 65, v Sloveniji za 21. Čas, namenjen športni rekreaciji se je zmanjšal le v Italiji, in sicer za 37 odstotkov, pri nas pa sprememb ni bilo, medtem ko se je čas namenjen hoji in fizičnemu delu pri nas celo nekoliko povečal. Kot ste rekli: še posebej v tem našem sredozemskem pasu je bilo marca in aprila vreme, kot nalašč, čudovito in nas je kar vleklo ven.”

> Ampak drugi val prihaja v pozni jeseni. Vreme je vse slabše, dnevi vse hladnejši, noči vse daljše. Kako torej ravnati? Kaj lahko naredimo zase?

“Seveda ni lahko, ampak pomembno je, da smo še naprej aktivni zunaj, na svežem zraku. Zaprti, klimatizirani in ogrevani prostori dokazano vplivajo na hitrejše širjenje okužb. Nujno je, da se držimo ukrepov: razdalje, maske, razkuževanja in umivanja rok. Ampak ob teh previdnostnih ukrepih, so lahko ljudje varno prisotni v marsikateri interakciji. Upam, da se bomo ob postopnem sproščanju ukrepov lahko čim prej vrnili k skupinskemu športu, v fitnese, telovadnice in seveda v gledališča, na koncerte. Ljudje za zdravje in ravnovesje to potrebujemo. Do takrat nam ostanejo hoja, tek, kolesarjenje - če je le mogoče v naravi, kjer lahko to počnemo tudi brez maske, ki je za mnoge ljudi med opravljanjem športne dejavnosti lahko zelo problematična.”

---