Humanizem v krizi
Ideja, da je človek nekaj posebnega med vsemi bitji na svetu, je temeljna postavka tako razsvetljenskega kot tudi religijskega humanizma (vsaj v krščanstvu, judovstvu ter islamu). Večina nas bo brez pomisleka pritrdila misli, da je primeren odnos do soljudi drugačen od tistih, ki so primerni do drugih bitij in stvari.
Dr. Gorazd Andrejč, Inštitut za filozofske študije ZRS Koper Foto: ZRS Koper
Le s soljudmi - ne pa tudi z živalmi, rastlinami, ali pa stroji - lahko oblikujemo skupnosti z vzajemno moralno odgovornostjo v celovitem smislu in si podajamo razloge za in proti ravnanju. Brez te postavke se zdi sama zavezanost sistemu univerzalnih oziroma človekovih pravic - za razliko od pravic, ki bi bile omejene zgolj na določene skupine ljudi, npr. Slovence ali Evropejce ali kristjane ali bogate, ne bi pa veljale za druge - na trhlih nogah.
Z viri ravnamo drugače kot z osebami
Vendar pa ta humanistična postavka ni več univerzalno sprejeta. Kritike prihajajo iz raznih smeri: iz filozofije in druge humanistike, literature, tehno-kulture, in od drugod. Na primer: nekateri naravovarstveniki trdijo, da ima humanistični poudarek na človeka svojo izrazito temno stran. A niso neustavljivo uničevanje narave, globalno segrevanje, iztrebljanje živalskih in rastlinskih vrst, zloraba živali in podobni elementi ekološke degradacije, posledice prav humanizma in njegovega nesorazmernega osredotočanja na človeka? Če kot moralni subjekt, ki ima dostojanstvo in do katerega imamo direktne dolžnosti, obravnavamo zgolj človeka, potem se zdi razumno ostali svet obravnavati v prvi vrsti kot vire za človekove potrebe in dobrobit.
Temeljito prevrednotenje človekovega odnosa do drugih bitij ponuja nove možnosti družbenega in ekološkega samorazumevanja in organiziranja, ki ga znotraj tradicionalnih oblik humanizma nismo dosegli.
Z viri ravnamo drugače kot z osebami: z njimi počnemo, kar nam je volja, ali pa karkoli prinaša največji dobiček. Humanizem - tako v religiji kot v sekularni misli - torej običajno vsebuje problematičen odnos do ne-človeških živali in narave nasploh in je neposredno vpleten v njeno katastrofalno uničevanje.
Kritike humanizma prihajajo tudi iz druge strani. Sodobna znanost - predvsem nevroznanost, umetna inteligenca in robotika - kaže, da lahko s pomočjo strojev dosežemo in tudi presežemo mnogotere višje kognitivne procese, za katere smo nekoč naivno mislili, da so ekskluzivna domena človeka. A niso človekovi možgani in zaznavni sistemi le kompleksen mehanizem, ki ga bomo morda kmalu lahko v celoti poustvarili in presegli z roboti in umetno inteligenco? Tako kot so nevronske mreže, s pomočjo katerih deluje umetna inteligenca, narejene po (poenostavljenem) modelu človekovih možganov, tako tudi človeka lahko morda v celoti dojamemo kot stroj, sestavljen iz organske namesto neorganske materije. Če je tako, se zdi da usodna ločnica med človekom in strojem v nekem smislu zbledi.
Spoznati povezanost z ne-človeškimi telesi in inteligencami
Posthumanistične filozofinje, kot so Donna Haraway, Katherine Hayles in Rosi Braidotti, jemljejo to radikalno materialnost človeka kot temelj kritike humanističnega ločevanja in prioritizacije človeka napram ostalih bitij. Namesto bistvenega ločevanja na ljudi in neljudi moramo, trdijo, spoznati našo povezanost in znatno podobnost z ne-človeškimi telesi in inteligencami, tako biološkimi kot strojnimi.
V prihodnosti, morda bližnji, bomo morali dati možnost oblikovanju moralne skupnosti s kiborgi in tudi z roboti saj sama biološka narava človeka še ne pomeni našega drugačnega moralnega statusa od strojev ali kiborgov, trdi omenjeno stališče.
Raziskovalci Inštituta za filozofske študije Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS) Koper, ki sodelujemo pri projektu Ustvarjena bitja, ljudje, roboti, preučujemo omenjene kritike humanizma in preiskujemo povezanost teh kritik s sekularizmom in/ali religijo. Kako lahko krščanski, islamski, judovski ter posvetni humanizem odgovorijo na omenjene kritike? Ali je humanizem “mimo”? Ali pa moramo zgolj zavreči nekatere njegove vidike? Temeljito prevrednotenje človekovega odnosa do drugih bitij ponuja nove možnosti družbenega in ekološkega samorazumevanja in organiziranja, ki ga znotraj tradicionalnih oblik humanizma nismo dosegli.