Dr. Zaira Vidau o slovenski narodni skupnosti v Italiji

Dr. Zaira Vidau je zaposlena na Slovenskem raziskovalnem inštitutu (SLORI) v Trstu kot raziskovalka in vodja projektov, kjer je tudi predsednica znanstvenega sveta. Pri svojem raziskovalnem delu sega na polja pravnega varstva in politične participacije narodnih in jezikovnih manjšin v Italiji in Evropi, pri čemer posebno pozornost posveča slovenski narodni skupnosti v Italiji.

Ob tem preučuje še javno rabo manjšinskih in regionalnih jezikov v Furlaniji Julijski krajini, medkulturno izobraževanje in komunikacijo ter mladinsko participacijo in društva Slovencev v Italiji.

> Eden izmed velikih protagonistov letošnjega leta je tržaški Narodni dom, v zvezi s katerim je bil na dan stoletnice požiga formaliziran dogovor o njegovi vrnitvi slovenski narodni skupnosti v Italiji. Pred tem ste pri Sloriju pripravil raziskavo o prihodnosti te stavbe.

“Dobra plat letošnjega obeleževanja stoletnice požiga Narodnega doma se mi zdi ta, da se je vodstvo manjšine oziroma krovni organizaciji, odločilo za programski pristop k tej temi. Kot eno izmed orodij so izbrali preverjanje zanimanja med organizacijami in društvi, ki bi se potencialno lahko vselile v Narodni dom. To je bila dobra strateška izbira in upam, da se bo ta pristop tudi ohranil. Vemo namreč, da bo proces vračanja Narodnega doma dolgoročen in da se bo vselitev zgodila šele čez nekaj let.

“Prednost znanja slovenščine je, da lahko greš študirat v Slovenijo, kar mladi v zamejstvu tudi počnejo. Pretok 'študentarije' v Ljubljano in Koper obstaja in del teh mladih tudi ostane v Sloveniji.”

Pri samem raziskovanju nas je razveselilo, da je večina organizacij in društev, s katerimi smo stopili v stik, to so predvsem tista, ki že delujejo v tržaškem mestnem središču, izrazila zanimanje za vselitev v to stavbo. Poleg tega se je pri izpolnjevanju vprašalnika poznalo, da se je sprožila debata o Narodnem domu in o tem, kaj pomeni slovenska prisotnost v mestnem središču, pri čemer je bil opazen nekakšen čut za odgovornost, kar lahko interpretiramo kot to, da smo skupaj začeli razmišljati o neki novi možni obliki prisotnosti Slovencev v samem mestnem središču.”

> Sodelovali ste pri raziskavi o družbenih in kulturnih kontekstih ter sodobnih izzivih mladih v slovenskem zamejstvu. Bi poskusili začrtati nekaj skupnih točk med različnimi narodnimi skupnostmi zunaj meja Republike Slovenije?

“Največ podobnosti smo opazili pri dinamikah Slovencev v Italiji in v Avstriji. Podobni smo si z vidika položaja, v katerem se nahajamo in po strukturi organiziranosti. Pri Slovencih na Madžarskem in Hrvaškem je stanje precej različno. Opažali smo podobnosti, a tudi razlike, npr. pri motivacijah o tem, zakaj se mladi ljudje opredeljujejo za Slovence oziroma zakaj želijo ohranjati in razvijati svojo identiteto ter delovati v sklopu svoje skupnosti. Pri nas in na Koroškem so te zadeve večkrat družinsko pogojene, nanje pa vpliva tudi razvitost strukture teh skupnosti, začenši s šolo in potem dalje s športom, kulturo in vsem ostalim.

Na Madžarskem nas je presenetilo, da mladi na anketo niso odgovarjali v slovenščini, medtem ko pri nas in na Koroškem v glavnem so. Tu so opazne razlike v rabi slovenščine v vsakdanjem življenju in s tem povezan prestiž slovenskega jezika, ki se je v Italiji in Avstriji dvignil zlasti po padcu Berlinskega zidu in z osamosvojitvijo Slovenije, kar pozna denimo v šolah, kjer je več otrok iz mešanih ali zakonov, kjer oba starša govorita večinski jezik, medtem ko na Madžarskem takega pojava nismo opazili.

Zanimiv primer pa so Slovenci na Hrvaškem, ki so ... kako bi rekla, zelo sveža narodna skupnost, ki šele nastavlja veliko stvari, v nekaterih okoljih pa je tudi zelo dinamična. Tam pa smo opazili, da je znanje slovenščine povezano tudi z možnostmi izobraževanja in iskanja zaposlitve.”

> Kako pa je s tem pri nas? Se vam zdi, da mladi vidijo slovensko okolje kot zanimivo, stimulativno z vidika zaposlitve?

“Nekateri sodelujoči pri raziskavi so izkazali veliko pozornost do okolja, v katerem živijo. Ti v obdobju srednješolskega izobraževanja razvijejo nek občutek o tem, da bi radi ostali v svojem okolju in da bi se v tam tudi zaposlili. So pa tudi drugi, ki razmišljajo kot pač razmišljajo mladi ljudje v današnjem svetu - odprti so na 360 stopinj.

Prednost znanja slovenščine je, da lahko greš študirat v Slovenijo, kar mladi v zamejstvu tudi počnejo. Pretok 'študentarije' v Ljubljano in Koper obstaja in del teh mladih tudi ostane v Sloveniji. To je po eni strani pozitivno, ker dokazuje, da še vedno dihamo skupaj s pojmom slovenskega naroda, če ga lahko tako še poimenujemo, torej imamo nek pretok z vidika intelektualnega potenciala. Po drugi strani pa je za samo manjšino negativno, ker predstavlja izgubo kadrov, se pa umešča v nek splošen družbeni trend bega možganov, ki je zelo izrazit tudi pri nas. Razsežnost tega pojava so pokazali tudi intervjuji iz zadnjih let v Primorskem dnevniku, ki je poiskal Slovence iz Italije, razpršene po Evropi in po svetu.

Osebno se mi zdi dobro, da so mladi integrirani v družbo oziroma to, da naša družba odraža trende, ki so normalni v širši družbi. V nasprotnem primeru bi se lahko spraševali o morebitni getoizaciji naše skupnosti. Skratka to je pokazatelj, da smo s tega vidika ... evropski državljani.”

> Številne raziskave nakazujejo na to, da čim bolj je večinsko prebivalstvo v stiku z manjšinami, tem lažje je sobivanje in medsebojno sodelovanje. Se vam zdi slovenska narodna skupnost v Italiji uspešna pri lastni promociji?

“Nekatere organizacije so bolj pozorne do tega, kako se predstavljamo recimo v italijanski javnosti, druge nekoliko manj. Stanje bi se dalo izboljšati. Trenutno nimamo neke strukturirane dejavnosti, ki bi omogočila enovito, celostno predstavljanje Slovencev v Italiji. Nimamo nekega 'branda' oziroma blagovne znamke, promocija je razpršena.

V sodelovanju z bližnjimi narodnimi skupnosti, kot so Italijani v Istri ali Furlani, večkrat predstavljamo te jezikovne skupnosti v šolah, na univerzah ali za mlade nasploh. Ko govorimo o tem, da je naš prostor večjezičen in večkulturen ter zakaj se to dogaja, tudi v povezavi z vprašanjem meje, vedno dobimo zelo dober odziv. Občutek je, da s tem ljudem odpiraš obzorja. V Furlaniji Julijski krajini šolski programi namreč ne predvidevajo, da bi obravnavali tudi te vidike družbe, v kateri živimo, tako da to ostaja potem odvisno od občutljivosti posameznega učitelja oziroma profesorja. Tudi večinski mediji precej pešajo na tem področju oziroma se ukvarjajo z manjšinami takrat, ko so kakšne bolj senzacionalne novice.

Dobro bi bilo, da bi slovenske organizacije v Italiji delale tudi na tej ravni, na negovanju odnosov, ki širijo obojestranska obzorja. Seveda je za tovrstno delovanje treba imeti ustrezno kadrovsko strukturo in del razpoložljivih finančnih sredstev nameniti tudi za promocijo, če se pač odloči, da je to ena izmed smiselnih potez za Slovence v Italiji.”

> V zadnjem obdobju potekajo intenzivna prizadevanja za to, da bi se slovenski narodni skupnosti v Italiji zagotovilo politično zastopstvo v italijanskem parlamentu. Pri svojem raziskovanju se ukvarjate tudi s politično participacijo. Kako gledate na to vprašanje?

“Trenutno se rešitev še išče in upamo, da se bo tudi našla. To zelo verjetno ne bo sad neke pravne podlage, ki je trenutno zelo šibka, saj razen tistega stavka v zaščitnem zakonu, v katerem so omenjeni ukrepi za olajšano izvolitev predstavnika slovenske narodne skupnosti, veliko drugega ni, temveč bo morebiten rezultat procesa odvisen od prizadevanja političnega vodstva, ki ga trenutno premorejo Slovenci v Italiji, torej od izvoljenih predstavnikov v sodelovanju s krovnima organizacijama, ne nazadnje pa tudi s slovensko diplomacijo.

Pri tem je treba sicer upoštevati, da je politično predstavništvo Slovencev v Italiji pluralno, zaradi česar nimamo samo samo ene stranke ali ene krovne, pač pa imamo več glasov. In izziv tiči ravno v tem - kako to pluralnost usmeriti proti cilju ohranitve političnega predstavništva v italijanskem parlamentu. V procesu političnega pogajanja za zastopstvo vsekakor ne bo odveč sklicevanje na rešitve, s katerimi so to vprašanje rešili za druge manjšine v Italiji.”

---