Jože Ceglar: “Biti menedžer doma je najtežje”

Čeprav je pred četrt stoletja protestno zapustil nekdanjo Plamo, se je Jože Ceglar po desetih letih leta 2003 vrnil vanjo in postal njen rešitelj. Ne samo podjetja Termoplasti-Plama, ki ga je vodil 13 let, ampak skupaj s Francem Frelihom tudi podjetja Plama Pur, največjega med naslednicami Plame. “Voditi družbo, v kateri so zaposleni sokrajani, prijatelji, sorodniki in znanci, za domačina absolutno ni prednost, ampak velik pritisk. To ve samo tisti, ki je to doživel,” pravi prejemnik priznanja za življenjsko delo.

Jože Ceglar Foto: DANIJEL CEK
Jože Ceglar Foto: DANIJEL CEK

Danes 67-letni Jože Ceglar iz Javorja v Brkinih si je moral zaslužiti svoj prvi kruh še skoraj kot otrok. Po končani osnovni šoli v Podgradu so ga starši pri 15 letih poslali na vajeništvo v koprski Iplas in ker niso imeli dovolj denarja, si je moral za stanovanje in hrano zaslužiti sam. “Živel sem pri kmetu v Kopru in mu pomagal, predvsem v vinogradu. Medtem ko so moji vrstniki hiteli na stadion, sem mu s kolesom nosil kosilo in z njim delal do večera,” se spominja.

Nato se je zaposlil v Plami kot rezalec pene, se ob delu šolal, odšel na specializacijo v Belgijo, nato vodil obrat cevnih izolacij plamaflex in napredoval do komercialista. Leta 1978 ga je tedanji direktor Rudi Šepič zaradi izgube v tozdu Termoplasti postavil za vodjo prodaje, leto kasneje pa je postal direktor tozda. Kratek čas je bil tudi direktor Plame, nato pa zaradi nestrinjanja z razkosanjem Plame odšel na svoje. Iz enotne Plame so takrat nastale štiri družbe.

Po desetih letih ga je poklical dolenjski podjetnik Franc Frelih in ga začel prepričevati, naj se vrne v Termoplaste-Plamo. “V desetih letih se je v tej družbi zamenjalo sedem direktorjev, bila je na robu propada. Vsi tedanji lastniki so se podjetja želeli znebiti, ponujali so ga tudi Frelihu. Čeprav se prej nisva osebno poznala, je Frelih pogojeval nakup deleža z mojo vrnitvijo in me tudi prepričal,” se spominja Ceglar. K odločitvi so pripomogli tudi njegov sin, takrat še študent Visoke poslovne šole, prijatelji in Radoš Gregorčič, takratni direktor Plame Pur, ki je bila solastnica Termoplastov. Leta 2003 je tako postal novi direktor Termoplastov. Takrat je malo manjkalo do stečaja, ki bi pomenil razpad sistema in odhod najboljših kadrov. Vprašanje, če bi potem še kdo uspel sestaviti proizvodnjo. “Prisilno poravnavo smo speljali hitro, upniki so bili poplačani v celoti, v slabem letu in pol smo bili čisti.”

Na začetku so bile razmere grozne. “Na vhodu v proizvodnjo je bilo ob mojem prihodu deset centimetrov vode, pa so si delavci podložili kar palete, da so hodili po suhem. Za takratno proizvodnjo je bila najmanj tretjina ljudi preveč, kupci so bili nestabilni, dobavitelji nezaupljivi, oprema skrajno zastarela, produktivnost nizka,” našteva. Kljub temu se je odločil, da ne bo odpuščal, ampak reševal. Po dveh mesecih je podpisal prve pogodbe za nakup opreme, tri leta kasneje pa jim je že zmanjkalo prostora za proizvodnjo.

V času najhujše krize so se odločili za investiranje. “Kolegi so me spraševali, če vem, v kaj se spuščam. A prav zaradi vlaganj in prilagajanj tržišču sploh nismo močno čutili krize. V letih 2008 in 2009 smo v posodobitev vložili več kot tri milijone evrov,” pravi Ceglar. Od leta 2003 so Termoplasti prihodke povečali za štirikrat, posodobili opremo, zgradili nekaj novih hal, tudi več kot 20 metrov visoko avtomatsko regalno skladišče, v zadnjih petih letih pa so pospešili razvoj novih izdelkov. V družbi je danes 130 zaposlenih, vodi jo Ceglarjev sin Peter, Jože pa je od leta 2015 “le” prokurist.

Ceglar in Frelih sta ob vodenju Termoplastov izbojevala še eno pomembno bitko. Pri lastninjenju Plame Pur sta preprečila načrtovano prevaro ob prevzemu družbe. “Po skoraj treh letih mučnih pregovorov in obravnav po sodiščih so akterji, vpleteni v to zgodbo, predlagali poravnavo, ki smo jo potem tudi sklenili. Malo mi je žal, da nismo pustili odločitev sodišču, že zaradi lekcije slovenski gospodarski srenji, da se take namerne lopovščine slej kot prej razkrijejo,” pravi Ceglar. Sam je vse skupaj jemal veliko bolj čustveno in z lokalnega stališča kot Frelih, v prvi vrsti pa sta oba branila le interes podjetja “Taki pojavi so bili takoj po začetku privatizacije zelo razširjeni, skoraj kužni, tudi na Primorskem.”

Vso svojo kariero je Ceglar interese podjetja postavljal pred lastne. “Morda je to celo moja napaka, vendar mi ni žal,” pristavlja. Čeprav je direktor starega kova, nikoli ni imel težav najti skupnega jezika z mlajšimi kolegi. “Tudi mladi direktorji se počasi spustijo na realna tla, še posebej tisti, ki mislijo delovati dolgoročno. Če je človek resen, ni važno, ali je mlad ali star.”

Ceglar v domači vasi živi preprosto, običajno življenje; pravi, da ni nikoli izstopal in tega tudi ne želi. V Javorju ne manjka na nobeni vaški delovni akciji in prireditvi, pred dvema letoma pa si je za hobi omislil pol hektarja velik sadovnjak. “Želel sem si ustvariti nek kotiček, kamor se bom zatekel v letih, ko ne bom več za drugo. Lani smo pobrali prvih sedem jabolk in pet hrušk,” pove smeje. Veliko mu pomeni družina, v posebno veselje so mu štirje vnuki. Tako kot večina Brkincev pridelajo krompir in vso zelenjavo zase. “Solate ne kupujemo niti pozimi,” se v šali pohvali. Upokojil se je pri 65 letih, s skoraj 47 leti delovne dobe, ker si je prej dokupil še vojaščino. “Kot da bi jo potreboval,” se smeje.

Čeprav se je zavedal, da je biti direktor v domačem okolju veliko težje kot v velikih krajih, je vztrajal. “V velikih krajih so ljudje veliko lažje brezosebni, direktor lahko naredi kakšen rez, ki bi ga v manjših krajih težko izpeljal. Če bi bili Termoplasti v Ljubljani, bi ob prihodu zagotovo poslal tretjino ljudi domov. In tega mi celo ne bi nihče zameril,” pravi. Po njegovem ni pomembno, kako veliko je podjetje in kje stoji, ampak samo, kako dobro deluje in izpolnjuje poslanstvo.

DANIJEL CEK


Najbolj brano