Pilo se je koktajle, prihajali so šejki

Če Googlu “rečete” Hotel Argonavti Nova Gorica, bi vam moral odgovoriti tudi z besedno zvezo “izgubljena prizorišča”. Nekoč največje in z bogato ponudbo napolnjeno zabavišče v mestu je namreč plesalo le kakšno desetletje. Na njegovem mestu pa je kasneje zrasla - Perla.

Odpri galerijo

Argonavti so bili poznani že zaradi arhitekture. Lomljena plastična streha in velika, betonska sončna ura sta bili njihova najbolj razpoznavna elementa, a tudi zato, ker nista najbolje delovali. “Streha je puščala, uri je manjkal en del, nikoli ni kazala točnega časa,” se spominja Žarko Jovanović. Je pa zelo dobro delovalo središče samo in tudi po besedah Jovanovića je nudilo vse, kar piše na starem plakatu, ki smo ga odkrili na spletu. Sogovornik lahko o tem marsikaj pove, saj je v Argonavtih delal kot natakar.

Pripoveduje, da je v Novi Gorici obtičal, srečal rojake, ki so tam že imeli službe, in končal v “plastičnem” hotelu. Dobesedno: tam se ni le zaposlil, marveč je sprva tudi stanoval, kot številni drugi, zlasti fantje, ki so v mlado mesto prišli delat z drugih koncev Jugoslavije: “Prvo nadstropje hotela je bilo namenjeno osebju. Spali smo po trije, štirje v sobi.” Takrat namreč v Novi Gorici ni bilo dovolj stanovanj za vse. Toda hotelske sobe niso bile “motor” centra, ki je po spominu našega pričevalca dajal kruh okoli sto ljudem.

Množice so se namreč zgrinjale v lokale, zbrane na enem mestu: navadno in ribjo restavracijo, pivnico s picerijo in z letnim vrtom, slaščičarno in žar klub. Za ljudi taka ponudba dotlej ni bila običajna, Jovanović jo opisuje s presežniki: “Slaščičarna je ponujala dosti tortic. Pice so v peč šle na verigi, pivnica je imela 50-metrski pult in plesišče. Resda smo točili le Laško in Union, a sprva iz lesenih sodov in kvaliteta tega piva je bila dosti boljša od današnje. V pivnici smo dnevno postregli 600 do 700 malic, še okoli 1000 pa jih razvozili v manjša podjetja. Žar klub je bil lep, narejen za 50 do 80 ljudi, odprt je bil čez noč. Masivne lesene mize so bile postavljene okrog žarov na oglje, na katerih si lahko tudi sam pekel meso.”

Razširjeno je bilo pitje piva in žganih pijač, zlasti konjaka in vinjaka, ne vin. In jedlo se je prav tako na veliko, venomer meso za glavno jed. ”Ko so na kosila prihajali direktorji, je pojedel vsak svojo kračo. Ko pa sem si nedavno kupil eno, mi je trajala tri dni,” se sogovornik spominja drugačnega odnosa do hrane. Bolj kot v Argonavtih se je to dogajalo v gostiščih okrog mesta, kot so Kekec, Oddih, Šterk, Pikol. “Oddih je ob nedeljah Italijanom prodal gore pohanega piščanca,” razlaga nekdanji natakar in dodaja, da “so hodili jest tudi naši, ker ni bilo tako drago.” Plače namreč niso bile slabe. Obenem je bilo v mestu veliko mladih neporočenih, ki so bolj zapravljali, a ne le za pojedine ...

Nekateri so si privoščili obisk nočnega bara v kleti Argonavtov. Kot pravi Jovanović, je naknadno postal diskoteka, sprva pa so tam plesale le barske plesalke: “Na začetku naše, Jugoslovanke, ki jih je zagotavljala agencija v Ljubljani.” Kot pove, se je tam pilo koktajle, gin, viski in od vin penine, vse po zasoljenih cenah.

Zato so v bar zahajali pretežno Italijani, zamejci, pa premožni, tudi poslovneži, mnogi od drugod po Jugoslaviji, ki so v Novo Gorico prihajali sklepat posle s podjetij in so po besedah Jovanoviča prenočevali ravno v Argonavtih, hotelu na visoki ravni: “Pri nas so med drugim spali šejki, ki so prišli v Vozila po prikolice.” Hkrati so sobe zasedali izletniki z avtobusi, Italijani, drugi. In gostje so bili tudi glavni uporabniki bazena v kleti kompleksa, ki je imel pomično stekleno steno, da so ga lahko odprli. Zraven njega pa je bil še bowling.

Zadeve so v 80. letih šle navzdol, Argonavtom je po besedah pričevalca usodni udarec zadala poplava Nove Gorice. A zgodba se s tem ne konča. Na njegovem mestu zdaj stoji daleč naokoli znana igralnica - Perla.

AMBROŽ SARDOČ

---