“Vsak bi moral znati zašiti gumb”

Ko spretna šivilja, ki obvlada vsakovrstna popravila in predelave ter zna ugoditi tudi zahtevnim in nenavadnim željam svojih strank, zajadra še v svet slikarstva, se stene in izložba šiviljske delavnice kaj hitro prelevijo v zanimivo galerijo. Izobešena platna pričajo o nemirnem ustvarjalnem duhu koprske šivilje Miriam Benigar, ki jo kombinacija šiviljstva in slikarstva pomirja in daje nov delovni zagon.

Kako je računovodkinjo, ki je končala srednjo ekonomsko šolo, sploh “odneslo” v šiviljske vode? “Že ko sem še delala v računovodstvu pohištvenega podjetja Stil v Šalari, smo doma z mamo in sestro veliko pletle na pletilnih strojih. Takrat sem imela tudi popoldansko obrt, ki se je kar lepo obnesla. Ko je šel Stil v stečaj in sem izgubila delo, sem se začela profesionalno ukvarjati s pletilstvom. Prvo obrtno delavnico sem odprla na Santorijevi ulici v Kopru. Začela sem z jerseyjem, bombažnim blagom z dodatkom elastana, ki je raztegljivo in se lepo prilagaja telesu. Kupovala sem ga v predilnici Škofja Loka. To je bilo res kakovostno blago. Še danes imam doma nekaj oblačil, ki sem jih spletla iz tega blaga,” se spominja Miriam Benigar.

V popravilo oblačil jo je prisilila kriza

Izdelovala je tunike in pajkice, ki so postale pravi hit. Takšnih oblačil so se razveselile zlasti nosečnice, saj so bile udobne in zanje so plačale bistveno manj, kot če bi jih kupile v specializiranih nosečniških trgovinah. Ko se je modni trend spremenil, je bila tudi Miriam primorana prilagoditi svoje delo. Opravila je izpit za kvalifikacijo šivilje, pred tem pa je imela v svoji delavnici zaposleno šiviljo, da je sploh lahko imela prijavljeno obrt.

“Nekoliko sem začudena in razočarana, ker se v današnji družbi vse bolj izgublja poznavanje enostavnih, če ne kar osnovnih šiviljskih veščin. Mislim, da bi vsak moral znati zašiti gumb.”

Miriam Benigar

šivilja

Nato je pred približno dvajsetimi leti najela občinski lokal v Župančičevi ulici v starem delu Kopra in začela šivati unikatna oblačila. “Sprva se sploh nisem nameravala ukvarjati s popravili oblačil. V to me je dobesedno prisilila šele kriza leta 2008, saj je prodaja mojih oblačil precej upadla in sem morala nekako nadoknaditi izpad dohodka,” pove.

In tako bo tudi v prihodnje, saj se je pred kratkim odločila povsem ukiniti prodajni program. “Butična oblačila so postala predraga, ker so unikatna in izdelana iz kakovostnega blaga. Čeprav so stroški materialov precej poskočili, sem nekaj časa še vztrajala pri enakih cenah končnega izdelka, a sem ugotovila, da tako ne gre več. Odločitev, da se s tem ne bom več ukvarjala, je bila neizbežna, a moram priznati, da sem si prav olajšala dušo,” je odkrita Miriam.

Ceneno oblačilo prepozna tudi po slabih šivih

Ko ji stranka prinese v popravilo ali predelavo kakšen kos oblačila, takoj ugotovi, ali gre za ceneni nakup ali je bilo treba seči globlje v denarnico. “To je res kot noč in dan. Razlike so v šivih, kroju, dolžinah, širinah. Ena hlačnica je daljša, druga krajša. Enako je z rokavi. Zgodi se, da popravilo ali predelava takšnega kosa staneta več, kot je stranka zanj plačala v trgovini,” pravi.

Po kakšnih storitvah pa je največ povpraševanja, nas zanima. “Ni pravila. Če potegnem črto, pa se ukvarjam zlasti s krajšanjem hlač, rokavov, kril. Stranke mi prinesejo v popravilo prav vse, od nogavic do spodnjih hlač, prtov, zaves. Morda me je še najbolj presenetilo, ko sem v popravilo dobila kompresijske hlačne nogavice, ki sem jih z elastičnim šivom tudi popravila in stranki prihranila nakup novih,” omeni.

Ni pa vedno tako in včasih se tudi zgodi, da stranki odkrito pove, da bo popravilo drago, ker gre za zahtevno delo. Takrat ji svetuje, naj raje v trgovini kupi novo oblačilo. Tudi če, denimo, nekdo res izdatno shujša in prinese svoja nekdanja oblačila v ožanje, jih Miriam lahko predela za največ dve konfekcijski številki. “Dolgotrajno in najdražje je krajšanje plašča. Kakšnih 35 evrov je treba odšteti za takšno popravilo. Tudi delo z zavesami je zahtevno,” še doda. “Poskušam biti čim bolj praktična. Ocenim, koliko bo stalo neko delo, nato stranki predlagam rešitev, ki je tudi zanjo sprejemljiva,” opiše svoj način dela.

Mladi oblačila kupujejo na bolšjih sejmih

Med mladimi opaža zanimiv trend. Oblačila kupijo na bolšjih sejmih in jih nato k njej prinesejo v popravilo ali predelavo. “Pravijo, da to počnejo, ker so ekološko ozaveščeni in se želijo obnašati trajnostno. Oblačila so sicer ohranjena, a kaj ko jih moje delo stane več, kot so zanje odšteli na boljšaku,” ne more razumeti Miriam.

Je kakšno delo, ki ga zavrne? “Ne lotim se ožanja rokavov in popravila blazin za kavče, prav tako ne menjujem zadrg na poceni kupljenih bundah ali jaknah. Preprosto zato, ker takšno popravilo stane med 20 in 30 evrov in sem bila primorana poslušati ogorčene komentarje, da sem zmešana, češ da so za bundo plačali manj,” utemelji svojo odločitev.

V današnji družbi zelo pogreša kulturo oblačenja. Čudi jo, koliko ljudi kupuje poceni oblačila. “To je povsem sprejemljivo, če si nekdo res ne more privoščiti drugega, ker nima denarja. Ne razumem pa tistih, ki jim to večinoma ne predstavlja težav, pa vseeno posegajo po nekakovostnih in cenenih kosih. To je potrošništvo in pretirano kopičenje. Pričakovala sem, da bomo s pojavom epidemije prišli k pameti, pa sem se motila. S šiviljo Nevenko, ki dela z menoj, imava toliko dela kot prej,” ugotavlja. V šiviljski delavnici ima šest različnih šiviljskih strojev, saj ima vsak svojo funkcijo. “To niso običajni gospodinjski stroji, ampak industrijski, železni. Vsi so rabljeni, a tako kakovostno izdelani, da bodo svoje poslanstvo opravljali še veliko let,” se nasmehne.

Nekoliko je začudena in razočarana, ker se v današnji družbi vse bolj izgublja poznavanje enostavnih, če ne kar osnovnih šiviljskih veščin. “Mislim, da bi vsak moral znati zašiti gumb. Stranke namreč k meni prihajajo tudi za takšne zadeve, pa tudi, da jim prišijem zanko na brisači, denimo. Sploh mi ni težko to narediti, a sem kar malo presenečena,” pravi.

Med pandemijo je zajadrala v svet slikarstva

Obraz ji kar zažari, ko jo povprašamo o slikarskih platnih z najrazličnejšimi motivi, ki krasijo stene in izložbo njenega lokala. Decembra bo tri leta, kar goji strast do slikarstva. “Ko sem morala v obdobju epidemije zapreti šiviljsko delavnico in nisem imela kaj početi, sem začela spremljati youtube in tam sem odkrila tečaj profesorja slikarstva, ki je po korakih poučeval, kako naslikati neko sliko. Doma sem poiskala hčerine tempere še iz šolskega obdobja, našla sem neko podlago in začela slediti navodilom. Ogledala sem si še kar nekaj posnetkov različnih slikarjev in kar nisem mogla nehati. Prav zasvojilo me je,” pove. Hčeri Noemi je zelo hvaležna, da jo je moralno in tudi finančno podprla na tej ustvarjalni poti.

Bo kar držal pregovor, da vaja dela mojstra, saj Miriam skoraj vsak dan nariše eno sliko. “To me pomirja. Kar odnese me. Ko si drugo jutro ogledam izdelek, sem prav presenečena. Kot bi v meni bila ena druga oseba,” razmišlja.

Pravi, da sicer še ni našla sebi lastnega slikarskega sloga, obožuje pa žive barve. “Pride obdobje, ko so moji motivi dokaj abstraktni, a kljub temu nekaj predstavljajo. Nato pa zapadem v bolj umirjeno fazo in so motivi bolj realistični. Zdaj, denimo, zelo rada opazujem oblake in okolico. Rada s telefonom naredim fotografijo nekega motiva, ki mi je všeč, in si potem vzamem čas in ga poskušam naslikati,” pove. Ker sama ni najbolj vešča družbenih omrežij, ji je hči ustvarila profil ArtMiriam na instagramu, kjer ima virtualno galerijo svojih slik.


Najbolj brano