V jeziku je pravilno marsikaj, četudi mislimo, da je narobe

Ja, pa tudi marsikaj narobe, o čemer smo prepričani, da je pravilno, bi se ponorčeval François-Marie Arouet, s psevdonimom Voltaire (1694-1778), francoski razsvetljenec, znan po ostrem umu (in našpičenem jeziku) - a še bolj po svojem kritičnem, ironičnem odnosu do vsega nespametnega v človekovem ravnanju. Včasih je enako tudi v naši materinščini: da je narobe tisto, kar se zdi pravilno, in pravilno tisto, kar je res narobe.

Jezik je podoben ptiču samoživu Otona Župančiča ali čudežnemu feniksu, ki ne umre, ampak se ob svojem koncu v ognju sam oživlja in pomlaja. Tudi jezik se ves čas izpopolnjuje, širi in razrašča. Je neuničljiv kot obnavljajoči se zeleni trdoživ. Za jezik ni nevarnosti, da bi umrl, dokler ga nosi v srcu trden, ustvarjalen, samozavesten narod, ki ga govori.

Vsak živ organizem - tudi človek - se postara in odmre, zato mu je narava naložila nalogo, da poprej rodi naslednika, nov organizem, ki živi naprej tako kot prednik. Hiša, ki ni živa, pa pred svojim razpadom ne rodi mladička, nove hišice dojenčice. Toda jezik je živ organizem višje stopnje, ki ostaja živ, vse dokler ne umre njegov narod; na koncu kvečjemu okameni, kot sta okameneli stara grščina in latinščina.

Vprašanja o jeziku pošiljajte najoze.hocevar@primorske.si

Je pa večkrat tudi trmast svojeglavec, le s težavo obvladljiv s pravili knjižnega jezika. Slovnična, slovarska, pravopisna, pravorečna in druga določila, ki večinoma veljajo za preteklost, ne za prihodnost, se mu morda dozdevajo prestroga, toga in nadležna pri njegovem samodejnem svobodnem razvoju; zdi se mu morda, da ga ovirajo pri trudu, ko se skuša prilagajati potrebam in zahtevam vsakodnevnega življenja.

Jezik ne pozna dolžnosti, da bi moral pred svojim slovesom ali izumrtjem poroditi mladega naslednika, kakor mora to storiti človek in vsak drug živ organizem, če se želi nadaljevati v novem bitju. Taka skrb jeziku ni potrebna, ker je trajno živ. Smrt ga ne doseže naglo, kot vsa druga živa bitja. Svoji starosti in morebitni zastarelosti se izogne s čudežno sposobnostjo, da se sam nenehno izpopolnjuje in razvija.

Vendar je pri tem premišljen gospodar, ki sicer odprtih rok sprejema vse novosti, toda ne zavrže starega, že dolgo uveljavljenega. Ta gospodarnost ga dodatno bogatí. A ustvarja tudi dvome piscem, bralcem, zlasti mlajšim. Nekateri so bolj navezani na stare in starejše izraze, rekla, besedne zveze in starejše, uveljavljene besede, drugi so navdušeni za novo modo, za novosti, nove izraze in fraze, skrajšane besede, za kratice in simbole. Prav takih dvomov se dotikajo vprašanja, ki jih je Minuti namenila novinarka Primorskih novic Jasna Arko. Takole piše: “Spoštovani gospod Jože, že dalj časa se mi plete po glavi nekaj vprašanj o napakah, na katere naletim domala vsak dan, a se mi ne zdijo opravičljive, saj imamo uveljavljeno lepše in pravilnejše izražanje. Neverjetno, kako nepismeni so mladi izobraženci (tudi starejši so vmes) - kot da ne bi nihče obiskoval osnovne in poklicne šole ali celo gimnazije! Boljši izrazi so značilni za naš materni jezik in torej niso, na primer, neposredni prevod iz angleščine, kakor se to zadnje čase vse bolj dogaja in potem taki prevodi vdirajo v našo ustaljeno jezikovno prakso, v splošno rabo.

Za kaj torej gre? Gre za uporabo dveh besednih zvez, ki določata časovno opredelitev, in sicer:

1. Leto nazaj, teden nazaj, dva meseca nazaj …

2. Na dolgi rok, na kratki rok, na daljši rok …

Fraze leto nazaj, teden nazaj in podobne mi zvenijo zelo moteče in kot da so dobesedni prevod iz tujega jezika, morda angleščine, medtem ko imamo že ves čas izjemno lepe in uveljavljene izraze v našem jeziku, in sicer: pred letom dni, pred enim tednom, pred dvema mesecema … Zakaj nekateri raje uporabljajo nepravilno prevedeno tujo različico namesto lepega slovenskega predloga pred in samostalnika, ki označuje čas? Saj menda ni tako težko izreči 'pred' namesto 'nazaj'!

Tudi izraz na dolgi rok mi zveni moteče in popačeno. Saj vendar imamo lepo slovensko besedo: dolgoročno! Na primer: Naložba v gradnjo se dolgoročno obrestuje. Ali: … se bo obrestovalo v prihodnosti oziroma v prihodnje. Izraz na dolgi rok pa zveni tudi zelo okorno in že kar birokratsko umetelno skovano - morda zato, da bi bilo slišati pametneje …

Prav tako se časovna opisa 'na kratki rok' in 'na dolgi rok' vse pogosteje pojavljata v javni rabi, za kar imamo prav tako že dobro uveljavljena lepa slovenska izraza: kratkoročno in dolgoročno. In še bi lahko našli lepša pojmovanja, podobna tema dvema, denimo: v kratkem, v bližnji prihodnosti, kmalu … ali: po daljšem času, v prihodnosti itd.

Vesela bom, če boste pojasnili, kaj je v primerih pod vprašanjema 1 in 2 bolj prav, predvsem pa bolj primerno in, navsezadnje, kaj je lepše.

3. Pa še tole: Nekateri pišejo prislov nenazadnje skupaj kot eno besedo, drugi pa narazen, dve besedi ne nazadnje. Lahko pojasnite, prosim, ali je oboje prav, oziroma zakaj je eno prav, drugo pa narobe?

4. Mnogi - odrasli in celo takšni, ki se ponašajo z dokončano fakulteto -, besedici 'ne bi' vse pogosteje pišejo skupaj. Enako tudi po družbenih omrežjih. To se vendar piše narazen. Ali pa se je to pravilo spremenilo? Ne verjamem. Ali gre za novo modo, za lenobo ali res in izključno za neznanje, za nepismenost? Ali lahko svetujete vsem, ki pišejo skupaj, kako naj se tega odvadijo? Hvala za odgovore.”

Na vsa vprašanja Jasne Arko je mogoče najprimerneje odgovoriti na osnovi dejstva, da se jezik kar naprej razvija - razen na njeno četrto vprašanje, češ kako je možno, da se najde kdo, ki zapiše “nebi” skupaj, ne tako, kot je pravilno: “ne bi”.

1. Najnovejša fraza “leto dni nazaj” (in podobne) je še silno mlada, toda trdoživa in zato z lahkoto izpodriva starejše časovne prislove: pred enim letom, lani, predlani itd. Ker v novi frazi ni kake slovnične napake, se vsiljivo, a uspešno uveljavlja. Najbrž jo bo težko pregnati.

2. Kaj pa prislova “na dolgi rok, na kratki rok” namesto “dolgoročno, kratkoročno”? Tudi tu gre za razmerje med starejšim in novejšim v jeziku. Starejši opis temelji na samostalniku: na dolgi rok. Novejši je izpeljan iz starejšega s pomočjo pridevnika: dolgoročno. Oba sta dobra in pravilna, le po starosti se razlikujeta. Če je mlajši lepši, ker je mlad, to še ne pomeni, da bi bil starejši grd.

3. Zakaj nekateri pišejo prislov “nenazadnje” skupaj, drugi pa narazen: “ne nazadnje”? Odgovor je že znan, ker gre spet za mejo med modernejšim (skupaj) in starejšim (narazen) zapisovanjem takih zvez. Take prastare zveze hočejo biti zapisane skupaj: zbogom (sprva z bogom), skratka, ponevedoma, zviška, počasi, neudoben itd. Mnogim je pa malo mar, če jih kdo zapiše skupaj ali narazen, primer: kogarkoli - kogar koli, čimbolj - čim bolj, nenazadnje - ne nazadnje itd. Jezikovni razvoj teži seveda k zapisovanju takih zvez z eno besedo, torej skupaj. Pravilna sta oba zapisa, razen kadar gre za odtenke v pomenu: Čimprej pridi! Toda: Čim prej prideš v mlinu, tem prej boš mlel.

4. O nesmiselni združitvi samostojne nikalnice “ne” in samostojnega pogojnika “bi” v novo besedo “nebi” skorajda ne kaže izgubljati besed, ker jezik nima želje, da bi take samostojne besede pisal skupaj. Tak zapis ni novost v razvoju našega jezika, je samo običajna napaka, ki jo zapišemo le v naglici ali po pomoti. Ljudje smo pač zmotljiva bitja.


Preberite še


Najbolj brano