V Izoli so otroci dobili mamo

“Ob prihodu v novo državo moraš biti psihološko pripravljen, da je to novo življenje in da se tvoje želje in pričakovanja morda ne bodo izpolnili,” pravi 42-letna Rusinja Irina Slezko, otroška kardiologinja, ki je pred petimi leti z možem in otrokoma svoj dom našla v Izoli.

Kot pravi Irina Slezko, se je to zgodilo po naključju. “Ko smo živeli v Rusiji, sta bila najina otroka vedno bolna. Večkrat smo potovali po svetu in nekoč smo obiskali tudi Slovenijo. V Izoli smo za eno noč rezervirali apartma. Otroka sta bila takrat seveda spet bolna. Ko pa smo se zjutraj zbudili, sta bila zdrava.” Z možem sta posumila, da je težava morda v načinu prehranjevanja ali v ekoloških razmerah, saj sta otroka že od rojstva bolehala za bronhialno astmo. “Ko sta v Rusiji spet zbolela, sem kupila letalske vozovnice in prišli smo v Slovenijo za konec tedna. Otroka sta bila ponovno zdrava. To naju je prepričalo, da sva se odločila za selitev v Slovenijo, saj je bilo zelo hudo gledati, kako otroka trpita. Od takrat smo tu in otroka pijeta in jesta vse ter nimata več alergij,” pove z zadovoljstvom.

Izolo so izbrali zato, ker so se tam počutili najbolje. “Potovali smo po celi Sloveniji in Izola je bila za nas najboljša izbira. Tu se počutimo kot doma. Sicer smo prišli iz velikega mesta v manjše, a nam je tu bolj prijetno, počutimo se bolj varno. Izola ima tudi svojo zgodovino in tu je vse blizu - morje, hribi, Italija, Hrvaška ... Izbrali pa smo jo tudi iz zdravstvenih razlogov,” pojasni Irina Slezko. Poleg tega so v Istri zime neprimerno bolj mile kot v Rusiji, tako da lahko otroka tudi v zimskem obdobju veliko časa preživita na prostem.

Podam ti roko

Članek je objavljen v sodelovanju s kampanjo Podam ti roko, ki jo izvajajo v okviru projekta Središče za medkulturni dialog Koper, ki ga sofinancira Evropska unija iz sredstev Sklada za azil, migracije in vključevanje in Republika Slovenija, naročnik pa je Ministrstvo za notranje zadeve.

Prej je bila zdravnica, zdaj je mama

S prihodom v Slovenijo je našla tudi “drugi poklic”. “Prej sem bila zdravnica, zdaj pa sem mama. Ta poklic je zame na neki način nov. Žal sem zamudila odraščanje starejše hčerke, danes že 21-letnice, saj sem bila popolnoma predana službi in cele dneve preživela v porodnišnici. Ko prideš po napornem delavniku domov, si tako utrujen, da enostavno ne vidiš, kako 'raste' otrok. S selitvijo v Izolo pa sem končno dobila priložnost, da spoznam tudi to vlogo, tako imajo tudi otroci mamo. To je zame kot neko darilo,” je hvaležna.

Po selitvi v novo okolje je bilo na začetku seveda težko, a pravi, da je prejela veliko podpore, tudi od ljudi, ki jih ni poznala. “To nam je zelo pomagalo, saj nismo znali govoriti slovensko. Spomnim se, ko sem prišla v mesnico in nisem znala povedati, da bi želela kupiti bedra. Pokazala sem z rokami in smo se razumeli. Nikoli ni nihče rekel, da nam ne bo pomagal zaradi neznanja slovenščine.” V Sloveniji ima, kot pravi, same zelo pozitivne izkušnje in pozna več ljudi kot v Tjumnu, kjer je živela prej.

“Lahko se le zahvalim Sloveniji, ker ponuja priseljencem veliko možnosti, da se naučijo slovensko. Je pa slovenščina zelo težka, sploh dvojina.”

Irina Slezko

priseljenka iz Rusije

“Ko smo prenavljali stanovanje, so bili pri nas fantje, ki so nam pomagali. Ker je mož delal, sem bila v stiku z njimi jaz. Vprašali so me: 'Irina, kaj rabiš?' In jaz sem jim odgovorila, da ne rabim ničesar. Tako so spakirali in odšli. In drugi dan spet in nato spet. Zato sem poklicala moža in mu rekla, da ne razumem, zakaj so prišli, spili kavo in odšli stran. Pri nas 'kaj rabiš' pomeni, kaj želiš, jaz pa sem mislila, da so me spraševali, kaj želim jaz. Potem sem razumela, da me sprašujejo, kako in kaj morajo narediti, jaz pa sem jim seveda vedno odgovorila, da ne bodo delali nič,” pove v smehu.

Doma govorijo rusko

“Lahko se le zahvalim Sloveniji, ker ponuja priseljencem veliko možnosti, da se naučijo slovensko. Je pa slovenščina zelo težka, sploh dvojina. Ampak je veliko priložnosti za učenje, veliko brezplačnih tečajev in tečajev, ki jih financira Evropska unija.” Kot prizna, se ob prihodu v Slovenijo sicer ni želela takoj učiti slovenščine, ker je mislila, da v naši državi ne bodo ostali dolgo. “Ko smo prišli sem, smo najprej živeli pri slovenski družini - zdaj sta to moja slovenska mama in 'papa', krasni ljudje. Kupila sta mi učbenik in me spodbujala pri učenju slovenščine, pripravila sta mi vse, a se nisem želela učiti. Zelo sem namreč pogrešala svoj poklic. Po treh letih pa sem le zagrizla v to jabolko, a zdaj vidim, bi z učenjem res morala začeti že prej. No, zdaj pa je že boljše.”

“Opazila sem, da otroci hitro pozabljajo svoj materni jezik, zato doma govorim samo rusko. Sta pa zelo zanimiva, ta moja otroka, ker ko se kdaj kregata, to počneta v slovenščini. Govorita pa sicer že dva druga tuja jezika, tudi angleško in italijansko,” je ponosna. Sama opaža, da se ji med ruske besede večkrat prikrade kakšna slovenska. “Pred kratkim sem opazila tudi, da večinoma razmišljam v slovenščini, ne več v ruščini.”

V Rusijo bi prenesla pomen družine

“Všeč mi je, da je Slovencem zelo pomembna družina. Pri nas v Rusiji ni tako. Na začetku pogovora sem rekla, da sem s prihodom v Slovenijo dobila nov poklic - mama, za ker prej nisem imela časa. V Rusiji namreč nimaš normiranega dneva. Delaš lahko tudi deset ali celo 13 ur in nimaš prostega časa. Družina je za nas seveda zelo pomembna, a nismo imeli časa, da bi bili skupaj z otroki, zgolj ob koncih tedna, ko sva bila z možem prosta. Zdaj vidim, da moramo biti prisotni v otrokovem življenju, ga naučiti mnogo stvari. Kdo mu razloži stvari, če ne starš.”

Njena skrita želja je, da bi spet oblekla zdravniško haljo. “Specializirala sem iz otroške kardiologije. Vem, da v Sloveniji manjka tovrstnih specialistov, a neznanje jezika je velika ovira. Odkar sem tukaj, so že dvakrat spremenili zakon in zdaj potrebuješ višjo raven znanja, C1. A kako pravijo? Korak za korakom. Imam cilj, ki ga nameravam doseči, saj je poklic zdravnika zanimiv in sem ga z veseljem opravljala,” je optimistična.

Irina Slezko prihaja iz družine zdravnikov. “V naši družini sem že četrta generacija zdravnikov. S starejšim bratom sva zaključila študij medicine. On dela v onkološkem centru, jaz pa sem po zaključenem magisteriju dobila službo v porodnišnici, kjer sem delala osem let. Ta specializacija mi je tudi všeč, a moje srce je v otroški kardiologiji. Spomnim se vsakega otroka, vsakega svojega pacienta.” Medicino študira tudi njena hči, otroški kirurg pa si želi postati tudi njen sin. “Moja mlajša hči pa je rekla, da bo mama in bo imela pet otrok. Za zdaj trenira tenis in vidim, da ji je zelo všeč,” doda.

Ne praznujejo pusta

Njena družina konec leta pričakuje s posebnim veseljem. “Pri nas v Rusiji si otroci nadenejo kostume za novo leto, ne za pusta. Ta običaj smo ohranili tudi v Izoli. Decembra tako pripravimo rusko 'jolko' in vsi rusko govoreči otroci nosijo različne kostume. Pusta pa res nismo nikoli praznovali, za nas je to nekaj povsem novega. Ne razumem točno, zakaj se ljudje našemijo, ampak otrokom je zelo všeč, jaz pa jim rade volje sešijem kostume,” se zasmeje Irina. Pa ne le pust, tudi pobiranje oljk in grozdja je za člane njene družine nekaj novega ter nasploh zelo prijetna izkušnja.

Tistim, ki razmišljajo o selitvi v Slovenijo, svetuje, da se čim prej naučijo slovensko in da si ne smejo delati iluzij. “Psihološko moraš biti pripravljen, da je to novo življenje in da se tvoje želje in pričakovanja morda ne bodo izpolnili.” Sama odločitve za selitev nikakor ne obžaluje, saj se v Sloveniji počuti neprimerno bolj varno, kar je v današnjih časih še kako pomembno.

Darja Oražem, Lara Bandi (Kulturno izobraževalno društvo PiNA)


Najbolj brano