Usode prednikov - ponos in breme

Nekateri ga imenujejo kar slovenska Vojna in mir, Iliada ali Božanska komedija, njegovega avtorja pa sodobni Homer ali Dante. Tolstoj niti ne, saj nas ne nagovarja z romanom, temveč s starejšim pripovednim načinom - v verzih. Boris A. Novak je letos izdal še Bivališča duš, sklepno, tretjo, najobsežnejšo knjigo monumentalnega epa Vrata nepovrata.

Boris A. Novak: “Pisanje epa je bilo zelo težko. To je bil največji napor v mojem življenju, v 
vsakršnem smislu - umetniškem, čustvenem, intelektualnem, tudi fizičnem.” Foto: Andraž Gombač
Boris A. Novak: “Pisanje epa je bilo zelo težko. To je bil največji napor v mojem življenju, v vsakršnem smislu - umetniškem, čustvenem, intelektualnem, tudi fizičnem.” Foto: Andraž Gombač

Za delo, kakršnemu težko najdemo par že v svetovnem merilu, je prejel več nagrad, nazadnje Veronikino v Celju in priznanje Knjiga leta na Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani. Pesnik in univerzitetni profesor primerjalne književnost nam za pogovor ponudi dva kraja: ali kabinet na ljubljanski Filozofski fakulteti ali bližnjo kavarno. Izberemo drugo možnost. Zdaj je na vrsti on - naj izbere čas srečanja.

> Med več možnimi termini za intervju ste izbrali 12. 12. ob 12. uri. Ali imate harmonijo radi tudi v vsakdanjem življenju?

“Ena mojih genskih lastnosti je mistika številk. Verjetno je posledica dejstva, da je bil moj oče Ante Novak statistik. Odraščal sem med številnimi številkami, njihovimi pomeni, razlagami družbenega razvoja in razmerij v kozmosu. Kaže, da sem se tega nalezel. Čutim nenavaden užitek, ko sam pri sebi skladam, razkladam, soočam številke. Za tem čutim globlji pomen o ustroju sveta. Takega odnosa do številk se spomnim še iz otroštva, ko je bilo število sedem zame posvečeno, temeljno. Številke in razmerja med njimi sem že od nekdaj vnašal tudi v kompozicijo pesniških oblik in zbirk, vse od prve Stihožitje iz leta 1977.”

“Če izpademo iz Evropske unije, bo zelo hudo - v socialnem, kulturnem, vsakršnem pogledu. Slovenija se utegne spremeniti v predpražnik večjih sil.”

> Bi Slovenci z vami lahko dobili tudi vrhunskega matematika, ne pesnika?

“Dvomim. Je pa matematiko najprej študiral moj brat Jerko, ki je glasbenik. Med sorodniki imam tri jedrske fizike in fizika je bila tudi moja otroška ljubezen, seveda zaradi deških sanj o potovanju po vesolju. Numeromanija se pozna tudi pri začetkih mojega oživljanja tradicionalnih oblik v lirskih pesnitvah z začetka osemdesetih let, v knjigah Hči spomina in 1001 stih. Prepričan sem, da se številčna razmerja vpisujejo tudi v pesniške oblike, čeprav drugače kot v glasbo. Pomembne so za ritem, kompozicijo, estetiko razmerja med sestavnimi deli in celoto.”

Na postelji je sedela Magi

> Ko sva že pri številkah - leta 2012, ko ste bili avtor v središču festivala Vilenica, ste v intervjuju za naš časopis dejali, da ste že skoraj končali pisati ep, ki ima kakih 800 strani in 17.000 verzov. Kako to, da smo pet let pozneje dobili 2300 strani in 40.000 verzov?

“Verzov je celo več, 43.000, morda 44.000, odvisno od tega, ali krajše vrstice štejemo kot samostojne verze. Zadnja leta sem obsesivno delal, nizal in pilil tercine, trivrstične kitice, v ep pa vključil tudi predelave nekaterih starejših in neobjavljenih besedil. Najstarejša je predelava pesmi, ki sem jo napisal pri osemnajstih letih, v gimnaziji, pesem z refrenom 'spomin je vlak, ki venomer zamuja'. Zdaj sem jo potreboval, jo našel v enem od 400 zvezkov, v katere sem svojčas zapisoval pesmi, in jo predelal za potrebe epa. Pripoveduje o vračanju z nočnim vlakom v Beograd, moj rojstni kraj. Slovo od Beograda je bilo zame pri štirinajstih letih travmatična zareza.”

“Moj oče Ante je bil nedvomno junak in ob teti Mari Čepič, ki je bila velika, pogumna in plemenita duša, je bil tudi edini v tej generaciji rodbine, ki je preživel drugo svetovno vojno.”

> Tudi sicer je v epu veliko travmatičnih dialogov s seboj, soočenj starejšega pesnika z mladim sabo.

“Imate prav, velikokrat se soočim s tistim otrokom in pozneje mladeničem. In spet sva pri številkah - nenavadno natančno se spomnim, kaj sem počel pred petdesetimi leti. V črno-belih tonih se spomnim svojega štirinajstega rojstnega dne, ko sem izkoristil odsotnost staršev, ki so šli v Ljubljano. Domov sem na praznovanje povabil vse sošolce in prijatelje iz okoliša. Najprej nam je bilo zelo nerodno, nismo vedeli, kako bi plesali. Potem smo se le sprostili, a vseeno mi je tisti rojstni dan ostal v spominu kot lep in obenem boleč. Spomnim se tudi rojstnega dne sošolke Sanje, ki ga je praznovala teden pozneje, v soboto, 9. decembra 1967. Takrat je padal gost sneg ...”

> Kak spomin! Tudi sodeč po drugih dogodkih iz svojega življenja in obnavljanju pripovedi, ki ste jih slišali kot otrok, imate očitno že skoraj fotografski spomin.

“Upam, da bo tako tudi ostalo. Zlasti se natančno spominjam obdobja odraščanja. Seveda sem spomin tudi treniral. Zaradi bolečega slovesa od rojstnega Beograda sem bil že od občutljivih pubertetniških let dalje naravnan h kultiviranju spomina. Nenehno sem oživljal minuli svet. Pogosto sem sanjal sošolko iz beograjske osnovne šole, imenovala se je Maja, bila je iz judovske družine. Vanjo sem očitno projiciral bolečino slovesa in lepoto svojega otroštva. Ko sva bila še sošolca, mi je bila všeč, nisem pa bil zaljubljen vanjo; vanjo sem se zaljubil šele v sanjah. Mnoga leta pozneje, ko sem na predvečer razpada Jugoslavije za en semester prevzel profesuro v ZDA, na univerzi v Tennesseeju, mi je Dušan Jovanović povedal ime Beograjčanke, ki da je v New Yorku. Bilo je njeno ime! Dvajset let prepozno sem se lotil pisanja ljubezenskega pisma Maji. Nisem vedel, kako naj jo ogovorim, nisem hotel biti indiskreten, nisem vedel, ali je poročena, ali ima otroke, zato sem napisal veliko različic pisma. Ko sem bil že sit samega sebe, sem eno izžrebal in ji ga poslal. Zelo hitro sem dobil njen odgovor, da je to najlepše ljubezensko pismo, kar jih je kdaj prebrala, a da ona ni moja Maja. Podpisala se je: Vaša druga Maja ... Njen priimek sem v epu spremenil, in to je tudi eno redkih imen, ki ni pristno. Presodil sem, da nimam pravice posegati v njeno intimno življenje.”

“Dante ima 100 spevov, jaz pa 99. Kot manjši pesnik moram imeti en spev manj.”

> Niste pa spremenili imena punce, s katero ste se prav tako spoznali, ko je bila še otrok, in ki je pozneje zaslovela po vsej Jugoslaviji - Magi je ostala Magi.

“Res je. Pomen te zgodbe iz svojega življenja sem razvozlal šele pred petimi leti. Avgusta leta 1967 smo bili na počitnicah v Črni gori, v kampu pri Baru. Tam se me je lotila zavratna bolezen, huda oblika meningitisa. Prepeljali so me v bolnišnico, kjer me je ozdravila slovenska sestra usmiljenka. Spomnim se, da sem se nekega dne ves vročičen zbudil iz sna, in na moji postelji je sedela deklica. Takrat sem imel trinajst let, ona pa osem. Povedala mi je, da se bova poročila. In to je razlagala vsem, ki so jo bili pripravljeni poslušati, tako da mi je bilo zelo nerodno. Zapomnil sem si jo in jo za nazaj doživljal kot nekakšno otroško vilo, ki se mi je prikazala. Pred petimi leti sem si ogledal dokumentarni film o beograjski rock skupini Ekaterina Velika. In po tolikih letih sem nenadoma spoznal tisto deklico: bila je Margita Stefanović - Magi! Takrat sem tudi razumel, zakaj me je podoba te glasbenice z dolgimi, temnimi lasmi, ki se ziba nad klaviaturami, zmeraj spominjala na neko čudno znano, lepo skrivnost.”

> Ste prepričani, da je bila tista deklica v bolnišnici Magi?

“Nesporno. To vem po podatkih, ki mi jih je takrat zaupala o sebi. In ki sem si jih zapomnil. Povedala mi je na primer, da je njen oče režiser Slavoljub Stefanović-Ravasi, takrat znamenit po vsej Jugoslaviji. Prepoznanje, da je moja otroška vila tako žalostno umrla, me je zelo pretreslo, zato sem napisal prepozno pesem o njej. Nedavno je izšla v drugi knjigi biografije, ki jo je napisala Magijina najboljša prijateljica Lidija Nikolić. Prva knjiga je imela zelo lep naslov Osećanja O. Sećanja, zdaj pa je izšla še druga knjiga Post Skriptum, v kateri avtorica razkriva, kako so različni ljudje doživljali Magi, njeno skupino, tiste težke in lepe čase. Lidija Nikolić me je poiskala, potem ko je mojo pesem prebrala na spletu. In izkazalo se je, da se že poznava - z nekdanjim možem, žal pokojnim literatom dr. Zoranom R. Novakovićem, je nekaj časa živela v Ljubljani in takrat sva se večkrat srečala. A nisem vedel, da je najboljša prijateljica moje otroške vile.”

Borisa A. Novaka (1953) s Prešernom povezuje rojstni datum, 3. december, in tudi mojstrstvo v najrazličnejših pesniških oblikah. Rodil se je v Beogradu, kjer je njegov oče, partizan, prvoborec Ante Novak, predaval statistiko. Družina se je leta 1968 preselila v Ljubljano, kjer je Boris A. Novak - A med imenom in priimkom je poklon očetu Anteju in materi Anici - maturiral na Gimnazija Jožeta Plečnika, na Filozofski fakulteti pa diplomiral iz primerjalne književnosti in filozofije. Delal je kot dramaturg v Drami, urednik literarne revije za otroke Kurirček in literarnega programa za otroke pri DZS. Leta 1987, v času slovite 57. številke, je urejal Novo revijo. Bil je predsednik slovenskega centra PEN in mirovnega komiteja pri mednarodnem PEN. Organiziral je pomoč za begunce iz nekdanje Jugoslavije in pisatelje v obleganem Sarajevu. Leta 2002 je postal podpredsednik Mednarodnega PEN. Zavzel se je za pravice izbrisanih, Romov in beguncev. Leta 1996 je doktoriral na oddelku za primerjalno književnost, kjer je odtlej profesor. Pri novomeški Gogi je izdal monumentalni ep Vrata nepovrata v treh knjigah: Zemljevidom domotožja (2014) in Času očetov (2015) so letos sledila še Bivališča duš. Njihove naslovnice krasijo slike Metke Krašovec, tretjo knjigo pa sklene spremna beseda, v kateri Novakov epos ovrednoti njegov kolega dr. Janez Vrečko. “Slovenci v Novakovem epu prepoznavamo, da imamo veliko in pomembno preteklost, da nas ta ep postavlja ven iz našega tipičnega brez-zgodovinskega časa in prostora, ob bok velikim narodom, ki so si zaradi svoje epske preteklosti doslej edini lastili pravico do zgodovinskega epa,” ugotavlja Vrečko.

Trst so osvobodili z zvijačo

> Če bi želela tako pregledati vse zgodbe, ki ste jih vpletli v ep, bi morala tu sedeti tri, štiri tedne ...

“Seveda, veliko sem jih opisal in pesniško obdelal ...”

> ... vendar skupaj sestavljajo veličasten mozaik minulosti, zlasti strašnega 20. stoletja. Veliko svojih doživetij so vam zaupali svojci, predniki. Vaša rodbina je, cankarjansko rečeno, stala v areni življenja. Kaj je to za umetnika? Sreča?

“Za umetnika je to seveda sreča, medtem ko je za ljudi, ki so v areni življenja izgubili življenje, prekletstvo. Usode prednikov so moj ponos in obenem hudo breme, s katerim sem se skozi desetletja soočal, se poglabljal v te vrtince, da bi razumel čas in vzgibe, ki so moje prednike peljali v upor zoper neusmiljeno logiko zgodovine. V tem boju so junaško padli, na zelo strašne načine.”

> Glavni junak vašega epa je najbrž oče Ante, partizan, prvoborec, ki ga nekje opišete kot “večnega fantasta in vojaka Zgodovine, ki sledi Ideji od zahoda do vzhoda” . Je idealen epski junak?

“Bil je nedvomno junak in ob teti Mari Čepič, ki je bila velika, pogumna in plemenita duša, je bil tudi edini v tej generaciji rodbine, ki je preživel drugo svetovno vojno. Vzrok za preživetje je videl v svoji komunikativnosti, bil je bolj ozemljen kot njegovi bratje, ki so bili podobno idealistični. Premogel je tudi smisel za humor, bil je človeški, topel, in mogoče ga je vse to obvarovalo v ključnih trenutkih. Formulacija 'vojak Zgodovine' pa je njegova in uporabil sem jo že v naslovu svoje starejše dramske kronike.”

> Govorite o Vojakih zgodovine iz leta 1988. Vaš oče je umrl tri leta pozneje, torej je imel priložnost prebrati dramo.

“Seveda, pa tudi uprizoritev je videl. Bila sva zelo povezana. Oče je bil izvrsten pripovedovalec, kot otrok sem izjemno rad poslušal njega, mater Anico, tete, strice, družinske prijatelje. Ure in ure sem negibno in nemo čepel v kotu sobe ali kar pod njihovimi nogami in poslušal.”

> Plod tega je pred nama na mizi - ep v treh zajetnih knjigah.

“Tako je. Vse zgodbe sem si zapomnil, čeprav jih takrat sploh nisem razumel. Določene stvari, ki sem jih takrat ujel, sem šel v zadnjih letih preverjat v arhive. In izkazalo se je, da držijo. Oče ni bil samo odličen pripovedovalec, ampak pred vojno tudi izjemno nadarjen pisatelj. Mislim celo, da sta bila tako oče kakor mama, ki je študirala petje, bolj nadarjena od mene. Z očetom sem se ogromno pogovarjal. Ponavadi sva začela ob kakšnih desetih zvečer in končala ob dveh, treh zjutraj. Naša hiša je bila zmeraj odprta, vanjo je prihajalo ogromno ljudi in z leti, ko sem odraščal, sem se tudi sam vse bolj vključeval v pogovore. Iz očetovih pripovedi vem marsikaj, moram pa reči, da se je ogibal grdemu govorjenju o komerkoli. Bil je gospod. Precej sva se pogovarjala tudi o Vojakih zgodovine. Silno vesel je bil, da bo ta dramska kronika doživela tudi uprizoritev, toliko bolj, ker jo je v mariborski Drami režiral njegov mladostni prijatelj in levičarski tovariš iz Maribora Jože Babič.”

> Ki je povezan tudi s Primorsko, zlasti z novogoriškim in tržaškim teatrom.

“Seveda! Zelo rad se ga spominjam in nastopa tudi v epu. Z njim sem kot dramaturg sodeloval pri prvi uprizoritvi Partljičeve komedije Moj ata, socialistični kulak. Spominjam se, kako je vsak dan brzel med Trstom in Mariborom, se vmes ustavil v Ljubljani za pogovor ali vajo, in spet šibal naprej. Očetu so Vojaki zgodovine veliko pomenili, mati pa je bila rahlo zaskrbljena, saj so nekatere usode v moji rodbini kazale, kako revolucija žre svoje otroke. Taka je denimo usoda mojega bratranca Maksa Čepiča.”

> Vam je bilo to zgodbo najteže napisati?

“Je bilo, pa ne samo te. Moj stric Leo Novak, sicer skladatelj, je bil glavni organizator odpora v Mariboru. Gestapo ga je prijel, ga dva meseca zverinsko mučil in potem ustrelil. Glavnina organizacije pa je padla v raciji v stanovanju moje tete Mare Čepič avgusta 1941. Takrat so mučili njo in dva od njenih sinov, Maksa in Leona, po domače Morica. Najmlajšega, Mirka, pa so obdržali v Mariboru kot talca. Maro so poslali v Ravensbrück, Morica, še otroka, v Buchenwald, Maksa pa v Mauthausen. Pozneje je postal komisar 2. pohorskega bataljona. Nanj je padel sum, da je gestapovski agent, plavogardist. Mučili so ga in usmrtili na žerjavici. Kolaborantstvo mu je bilo podtaknjeno, o tem je pričal tudi partizanski pesnik Peter Levec. Maks je bil obsojen in usmrčen v okviru tako imenovane pohorske afere, ki so jo sprožili stalinisti, nekateri tudi vzgojeni v Moskvi. Prvega med njimi je glavni štab zaradi likvidacij obsodil na smrt, a so ga zatem oprostili in poslali v nevarne akcije, češ da bo tam padel. Začuda je preživel in iz vojne prišel kot narodni heroj. Moj oče ga je že med vojno večkrat srečal in ta tip je vsakič dal roko na pištolo. Oče se je čudil, kaj mu je. Pa mu je ta rekel: 'Saj imaš prav, opraviva to kot moška, potegni prvi. Veš, jaz sem ubil tvojega nečaka.' Očetu je v roke potiskal pištolo, naj ga ustreli. Oče pa mu je rekel: 'Veš kaj, ti kar samega sebe fentaj in svojo podlo dušo!' Ta tip je po vojni objavil tri knjige spominov, v katerih je celotno zgodbo ponaredil. Vse je bilo vsem znano, a se je le šepetalo, nikoli nihče ni redigiral krivičnih pohorskih obsodb. Zanimivo je tudi, da ni znan Maksov grob, ohranil pa se je zapisnik njegovega mučenja. Zgodbe padlih sorodnikov je bilo težko napisati, drži, a vedel sem, da jih moram. Pisal sem jih v nekakšnem transu, kakor bi šel tudi sam čez žerjavico. Nisem pozabil, kako je oče govoril: to so bili moji bratje, moji ljubi sorodniki, in to mora priti na dan. Na premieri Vojakov zgodovine sva sedela skupaj in začutil sem, da je to bil, si upam reči, eden srečnih trenutkov njegovega življenja. Njegov lik, Toneta, je sijajno igral Igor Samobor.”

> Še posebej ste bili ganjeni, ko ste ep Vrata nepovrata predlansko pomlad predstavili v Tržaškem knjižnem središču na Oberdankovem trgu.

“Res je, o tem trgu mi je prvi govoril prav oče. Njegova zadnja vojaška funkcija je bila komandant Radia Svobodni Trst, ki je imel sedež na naslovu Oberdankov trg 5. Pripovedoval mi je zgodbe, o katerih zgodovinopisje noče vedeti ničesar, zato sem jih upesnil v epu. Zanimivo, ne poznajo jih niti Tržačani. Recimo zgodbe o tem, kako zavezniki niso več hoteli partizanske vojske oskrbovati z gorivom, saj so vedeli, da se še zmeraj močnemu nasprotniku ne bo mogla po robu postaviti brez tankov. Tito je ukazal, da tanke iz Bosne pripeljejo z volovskimi in konjskimi vpregami do Opčin. Tam so vanje nalili zadnje ostanke goriva in jih porinili proti Trstu. Zavezniška vojska se je počasi bližala, saj je verjela, da partizani ne morejo osvojiti Trsta. Ko so slišali, kaj se dogaja, so pospešili. Takrat je Tito še enkrat poklical mojega očeta in mu dejal, naj po radiu v več jezikih razglasijo, da je Trst osvobojen. To so res storili in zgodilo se je, kakor je Tito napovedal mojemu očetu: zavezniki so se za šest ur ustavili in partizani so imeli ravno dovolj časa, da zavzamejo Trst. V posebno veselje in čustveno vznemirljivo mi je bilo tudi, ko sem 6. februarja letos prejel nagrado Občine Kočevje Deklica s piščalko, in to v dvorani Kočevskega zbora odposlancev slovenskega naroda, kjer je še zmeraj napis Narod si bo pisal sodbo sam. V Kočevju se namreč godijo ključni spevi Časa očetov, druge knjige epa. Tam opisujem roško ofenzivo, v kateri je moj oče kot komandant 1. bataljona Kočevskega odreda edini peljal borce v boj, prebil obroč 90.000 italijanskih vojakov in rešil jedro partizanske vojske. Za to so se mu zahvalili z obsodbo na smrt, ker je prekršil ukaz Glavnega štaba, naj se vsakdo umakne, kakor se ve in zna. V zadoščenje mi je, da z epom lahko nastopam tudi tam, kjer se dogaja, in ljudem odpiram vrata v njihovo lastno, lokalno zgodovino, ki pa je večinoma ne poznajo.”

> Vaš epos je poln strašnih usod ...

“Pa ne samo partizanskih! Veliko stihov sem namenil tudi povojnim pobojem in jih jasno obsodil kot zločine.”

> Pišete tudi o begunstvu, ki je danes spet aktualna tema. Marsikdo v naši deželi se danes počuti zelo varno in je do beguncev celo vzvišen, češ, zakaj morate bežati ravno k nam, mi vas nočemo ... Kaj pravite, lahko to doleti tudi nas - da bomo morali bežati?

“Bojim se, da se je Slovenija le še bolj provincializirala, tudi v primeru odnosa do beguncev. Samozadovoljno življenje za živimi in žiletnimi mejami pa utegne biti za nas usodno. Sploh se ne zavedamo, da bi morali prevzeti odgovornost do sveta in tudi v mednarodni skupnosti prispevati k reševanju problemov, zdaj zlasti beguncev. Sicer bomo iz te skupnosti izključeni. Pomembno je, da nimamo več zgodovinske rezerve. Bojim se, da se tega ne zaveda ne naša politična garnitura ne devetindevetdeset odstotkov Slovencev. V trenutku razpada avstro-ogrske monarhije je bila naša rezerva nastajajoča jugoslovanska država. V trenutku razpada Jugoslavije je bila naša rezerva Evropska unija. Danes nimamo nikakršne rezerve več. Če izpademo iz Evropske unije, bo zelo hudo - v socialnem, kulturnem, vsakršnem pogledu. Slovenija se utegne spremeniti v predpražnik večjih sil. Kar pa z grozo opažam pri rojakih, je gnusno samozadovoljstvo.”

> Torej še verjamete v evropsko skupnost?

“Sem prepričan Evropejec in mislim, da je to za Slovenijo edina zgodovinska rešitev. Nedvomno so tudi razlogi za kritičnost do Evropske unije, a lahkotnost, s katero pri nas pljuvamo po njej, je ... samomorilska. Bivše komunistične države skrbijo le zase, kot 'žrtve zgodovine' točijo solze in kasirajo debele subvencije EU, obenem pa sovražijo vse druge in drugačne. V tem pogledu se je bivša socialistična hemisfera Evrope izkazala za greznico rasizma in najbolj obskurnega nazadnjaškega sovraštva. Slovenija vodi isto politiko, a z evropsko retoriko. Sram me je.”

Spet je moral pokopati svoje mrtve

> Vrniva se k tistemu, na kar ste ponosni. V epu očetovemu imenu Ante na začetek večkrat dodate D - in oglasi se Dante, pesniški oče!

“To rimo, ki je ključna v epu, mi je podaril jezik. Anteja kot pripovedovalca zgodb in Danteja kot pesniškega očeta tudi nekajkrat soočim, Danteja pa večkrat srečam, prvič že na začetku, v avstralski puščavi Pinnacles Desert, kjer sem vstopil v zagrobni svet. Tam iz peska štrlijo zelo stare geološke tvorbe, stebri. Noč po obisku tega kraja sem sanjal očeta, skupaj sva se smejala, in šele zatem sem izvedel, da imajo ta kraj avstralski Aborigini za tempelj mrtvih. A to sem takrat že sam dojel. V zagrobnem svetu se skozi ep večkrat pojavi Dante oziroma neka nadnaravna Postava, ki si je niti sam ne znam povsem pojasniti.”

> Dante je najbolj prisoten v tretji knjigi epa, v Bivališčih duš , ki je že po strukturi poklon Dantejevi Božanski komediji .

“Vsekakor, s pomembno razliko: Dante ima 100 spevov, jaz pa 99. Kot manjši pesnik moram imeti en spev manj. (smeh) Sem velik narcis, o tem ni dvoma, sicer se niti ne bi mogel lotiti takega epa, a vem, kdaj se moram za korak umakniti in pokloniti večjemu mojstru.”

> Kdaj pa ste se odločili, da bo zadnja beseda vsake od treh knjig vrtiljak?

“Zelo hitro, tak je bil tudi prvotni naslov epa - Vrtiljak. To je povezano z mojo otroško ljubeznijo do vrtiljakov, obenem pa je poklon Danteju, ki ima na koncu vsake od treh knjig Božanske komedije zvezde.”

> Mnogi se podatka o več kot 40.000 verzih ustrašijo, ker dvomijo, da so sposobni razumeti že kratko pesem, kaj šele takšno goro verzov. A pojasniva - vaši verzi niso zapleteni in zgodbe, ki jih pripovedujete, so napete, mnoge tudi duhovite, anekdotične ...

“Upam, da res. Na tem sem veliko delal. Najprej sem pisal verze, ki so bili metrično neoporečni, nakar sem ugotovil, da to izsuši dogajanje, ga naredi papirnatega, umetnega. Zato sem začel na jazzovski način spreminjati ritem, ga prilagajati likom, dogodkom, vzdušjem, obdobjem, prizoriščem ... Ustvaril sem jezik, ki je obenem ritmično trden in zvočno bogat, obenem pa prožen, prilagodljiv. A ko sem se prvič lotil epa - ob očetovi smrti in sočasnem osamosvajanju Slovenije leta 1991 - mi ni stekel. Ponovno sem ga v roke vzel po materini smrti leta 2008 in odtlej obsesivno pisal.”

> So bili spodbuda za pisanje tudi medijski napadi na vas in vašega pokojnega očeta?

“V času napadov sem imel napisan že velik del epa, gotovo pa so ti napadi obarvali določene speve, ki sem jih napisal pozneje. Šel sem tudi skozi dolga obdobja, ko sem se zelo bal, da zahajam v gostobesednost. Zato sem skušal ep čim bolj zgostiti, skrajšati, a je samo še naraščal. Sčasoma sem ugotovil, da ravno ta obseg prinaša kvaliteto, ki se ji je svojčas reklo epska širina.”

> Pa je bilo težko najti založbo, ki je to razumela?

“Kar nekaj časa sem jo iskal in se z nekaterimi dolgo pogovarjal. Šele po treh letih neuspešnih pogovorov je interes pokazala založba Goga, za kar je zaslužna predvsem urednica Jelka Ciglenečki. Ta majhna kakovostna založba iz Novega mesta je bila edina, ki je bila pripravljena za tako epski podvig.”

> Ki žanje izjemen uspeh.

“Zmeraj sem verjel, da v nas še tli žerjavica tistega ognjišča, ob katerem so si naši predniki pred tisoči in tisoči let pripovedovali in poslušali zgodbe.”

> Kaj lahko sledi tako mogočnemu epu?

“Pisanje epa je bilo zelo težko. To je bil največji napor v mojem življenju, v vsakršnem smislu - umetniškem, čustvenem, intelektualnem, tudi fizičnem. Ep je šel skozi veliko različic. Prva in druga knjiga sta imeli po 100, tretja pa celo 160 različic.”

> Ste vse ohranili?

“Sem. Tega je bilo toliko, da sem v določeni fazi moral začeti posebno knjigovodstvo. Delo je bilo naporno, mučno, a po izidu vsake od knjig so sledile lepe reči, zlasti javna branja s prijatelji. Po izidu tretje knjige pa se mi je zgodilo nekaj hudega - ne samo tisti običajni blues ob izidu knjige, ki je mešanica ponosa, praznine, utrujenosti in nostalgije po prehojeni poti. Zgodilo se mi je še nekaj - ponovno sem se moral posloviti od svojih mrtvih, ki sem jih med pisanjem oživil in se z njimi zelo intenzivno družil, se pogovarjal. Po izidu zadnje knjige sem jih moral spet pokopati. Bolečino sem zadnje mesece tešil tako, da sem pregledoval izločene dele epa. In pripravljal bodočo knjigo izločenih fragmentov, katere naslov bo Apokrifi.”

> In še čisto za konec - ali v žepu pri srcu res vselej nosite potni list, kakor pišete v epu?

“Zelo pogosto ga imam s sabo. Prvič, veliko potujem. Drugič, v socializmu so nas miličniki radi legitimirali, in če nisi imel dokumenta, si lahko hitro pristal na Povšetovi. Od tistih let imam paranoičen občutek, da moram imeti s sabo dokumente. In tretjič, doma se ne počutim nikjer in hkrati na več koncih sveta. Najbrž se zato tako identificiram z begunci in nasploh z ljudmi v težavah. Tudi v epu. Vrata nepovrata so velikanski napor, da si dokončno zgradim dom v slovenskem jeziku.”


Najbolj brano