Slovenija brez maske
Prioritete so jasne, odstopanje od njih pa smrtno nevarno. Te dni in še številne naslednje bo absolutna prioriteta naše države zaščita vseh, ki se v prvih bojnih vrstah izpostavljajo za to, da država deluje kar se da normalno.
Mask ni. Čeprav jih je Slovenija po zagotovilih pristojnih plačala deset milijonov, se te izgubljajo nekje na poti. Tudi druge zaščitne opreme na trgu ni mogoče dobiti kar tako, saj zanjo tekmujejo vse evropske države, ZDA, Rusija in še kdo. O tem, česa vse nam manjka in kaj vse je na poti v Slovenijo, nas vsak dan obveščajo ministri, ki so v soboto prevzeli vajeti države.
Čeprav naj zdaj ne bi bil čas za obračunavanje s predhodno vlado, se novi premier in njegovi ministri nikoli ne odrečejo priložnosti za kritiko Šarčevih, ki so zamudili ugoden trenutek za nabave, za sprejemanje strogih ukrepov in za učinkovito komuniciranje z javnostjo. Šarec vrača z odgovori prek tviterja, kjer dokazuje, da njegova vlada ni stala križem rok.
Država se je izključila, morala se je, če želimo nekoč - Bog ve kdaj - spet mirno zaživeti. Pozorni pa moramo biti predvsem na to, kako se bo po umiritvi razmer spet vključevala.
Komu vse to služi? To je ta modus operandi slovenske politike, ki niti v krizi neslutenih razsežnosti ne pozabi na kritiziranje drugih in na lastne politične koristi, na tekmo za naklonjenost volilcev, na rejtinge in medsebojno obračunavanje.
Veliko je bilo zgražanja nad donacijo zaščitnih mask Kitajski v času Šarčeve vlade. A to je bilo humano dejanje v času, ko si nihče v Evropi ni predstavljal, kaj pomeni selitev virusa k nam. Kitajska, ki je s strogimi zaščitnimi ukrepi, prepovedmi in obsežnimi testiranji zajezila širjenje virusa in je, kot kaže, že zunaj najhujšega, je Sloveniji po diplomatskih kanalih sporočila, da te humanosti ni spregledala in da se bo oddolžila s pošiljko zaščitnih sredstev. Dobro se z dobrim plača.
Ta hip je in mora biti vse podrejeno varovanju življenja in zdravja ljudi. Ukrepi so strogi in bodo še strožji, saj se je pokazalo, da v dobi brutalnega kapitalizma in enako brutalnega egoizma skupnega dobrega ni mogoče uveljaviti brez nadzora in kazni.
Dejstvo je, da so ugoden trenutek za priprave in samozaščito zamudile vse evropske države, zato širjenja virusa ni mogoče zajeziti le s prijaznimi priporočili. Zdravstveni sistemi so tik pred kolapsom tudi drugod, celo v Švici, ki tiktaka kot švicarska ura.
Pred dobrim mesecem, ko je nepričakovano odstopil Marjan Šarec, sta bili kar nekaj časa enako verjetni obe možnosti: predčasne volitve ali oblikovanje nove vlade. Si predstavljate, da bi se politika odločila za prvo in bi bili ta trenutek sredi volilne kampanje? Dobro je, da imamo vlado s polnimi pooblastili, kakršno koli že. Primopredaja poslov je potekala učinkovito, ministri so začeli delati takoj, sprejemanje ukrepov in interventnih zakonov kaže na visoko politično enotnost ter pripravljenost koalicije in opozicije, da skupaj naredita vse za zajezitev virusa in pomoč tistim, ki so zaradi epidemije poslovno in sicer najbolj prizadeti.
Vse, kar bi bilo v normalnih okoliščinah pričakovano in vredno problematiziranja - začenši z imenovanjem državnih sekretarjev v kabinetih premierja in ministrov - je ta trenutek drugotnega pomena. Zaradi aktualnih razmer so šle skoraj neopaženo mimo hitre menjave v policiji, vojski in varnostnih službah. Roko na srce, to so posegi, ki jih običajno s krajšim odlogom naredi vsaka vlada. Popolna preusmeritev pozornosti na obvladovanje širjenja koronavirusne bolezni covid-19 je zagotovo zelo dobro kritje za priprave na kadrovanje v državnih in paradržavnih podjetjih. To, da zaradi sedanjih okoliščin, ki postavljajo Slovenijo in Evropo na glavo, ne bo mogoče uresničiti marsičesa iz koalicijskega sporazuma, bo treba bržčas vzeti v zakup. Vseeno pa ni dobro, da tej vladi zaradi panike in tesnobe, ki nas vse po malem daje te dni, nehamo gledati pod prste.
Država se je izključila, morala se je, če želimo nekoč - Bog ve kdaj - spet mirno zaživeti. Povečala je nadzor in represijo. Morala je to storiti, če je želela ustaviti ljudi, ki nimajo občutka za skupno dobro.
Pozorni pa moramo biti predvsem na to, kako se bo po umiritvi razmer spet vključevala. Nikoli več ne bo kot prej, slišimo pogosto te dni od vodilnih politikov. Lahko je boljše, bolj umirjeno, bolj ponižno in z zavestjo, da smo neločljivo povezani s človeštvom, ranljivi in soodvisni drug od drugega. Lahko pa je tudi slabše, sprijaznjeno z represijo, nadzorom in celo hvaležno za to, da država ljudem omejuje svobodo ter veča in ohranja svojo moč nad njimi.