Jurka Lepičnik Vodopivec in Mojca Juriševič nagrajeni za pedagoško odličnost

Med prejemniki najvišjih državnih nagrad, ki jih je konec lanskega leta podelil Odbor za podeljevanje nagrad Republike Slovenije na področju šolstva, sta tudi dve Primorki: prof. dr. Jurka Lepičnik Vodopivec s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem je prejela nagrado za življenjsko delo na področju visokega šolstva, dr. Mojca Juriševič, redna profesorica za področje pedagoške psihologije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, pa nagrado za izjemne dosežke v vzgoji in izobraževanju.

Naj pojasnimo: dr. Mojca Juriševič, prejemnica nagrade za izjemne dosežke v vzgoji in izobraževanju, je zares Primorka, saj je doma iz Izole. Dr. Jurka Lepičnik Vodopivec, ki je prejela nagrado za življenjsko delo na področju visokega šolstva, pa je po rodu Prekmurka, ki živi v Ljubljani, a se, kot pravi, čuti tudi nekoliko Primorka, saj že skoraj desetletje svoje bogato znanje (zlasti) s področja predšolske vzgoje kot redna profesorica za pedagogiko predaja tudi študentom koprske pedagoške fakultete.

Pomembno je prispevala k dvigu kakovosti izobraževanja vzgojiteljev

Dr. Jurka Lepičnik Vodopivec je že več kot štirideset let aktivno vpeta v različna področja znotraj vzgoje in izobraževanja in jih s svojim izjemnim raziskovalnim, pedagoškim ter strokovnim delom še zmeraj razvija in dopolnjuje. Njeno osrednjo področje dela je predšolska vzgoja oziroma izobraževanje vzgojiteljev. Iz njenega zgodnjega strokovnega obdobja je pomembna priprava standardov in normativov za izvajanje tega področja. Posebno pozornost je namenjala sodobnim načinom dela, kot sta pri vzgojiteljih še posebej pomembna refleksija in ovrednotenje lastnega dela. Iz tega časa izvira tudi delo s specialno mobilno pedagoško službo za otroke s posebnimi potrebami, ki uspešno deluje še danes.

Pomembno je prispevala k dvigu kakovosti vzgojno-izobraževalne prakse v vrtcih kot tudi k razvoju študijskih programov na področju predšolske pedagogike. Sodelovala je pri pripravi poglavja o predšolski vzgoji v Beli knjigi leta 2011, pri pristojnem ministrstvu je vodila komisijo za strokovne izpite v predšolski vzgoji. Njeno delo je za slovensko predšolsko vzgojo zelo pomembno. “Z vztrajnostjo in visoko strokovnostjo je pomagala dvigniti kakovost predšolskih vzgojiteljev na višjo raven,” so zapisali v obrazložitvi nagrade, h kateri so, kot poudarja dr. Jurka Lepičnik Vodopivec, pripomogli tudi vsi tisti, s katerimi je sodelovala na svoji strokovni poti.

Če potegne črto pod svoje več kot 40-letno strokovno delo, “so danes predšolske vzgojiteljice veliko bolj izobražene, bolj kompetentne, poznajo več različnih strategij in načinov, kako ravnati z otroki, s starši ... Veliko pozornost posvečajo svojemu profesionalnemu razvoju in stremijo k vseživljenjskemu izobraževanju na tem področju, ki je zelo dobro postavljeno in organizirano. Iz izkušenj lahko povem, da so današnje vzgojiteljice izjemno elastične, fleksibilne, dojemljive, mogoče včasih nekoliko premalo kritične, sicer pa zelo delavne in inovativne, in kar je nadvse pomembno - to svojo ustvarjalnost prenašajo tudi na otroke.”

Predšolsko pedagogiko je vselej povezovala z vseživljenjskim učenjem

Ljubezni do otrok se je, kot ugotavlja, “nalezla” v družini. “Mama je bila medicinska sestra - babica in preko nje sem nekako ponotranjila to, da se je vredno potrditi za vsakega otroka, da je to eno tako zelo dragoceno bitje.” To je bil najbrž razlog, da se je po študiju pedagogike in psihologije posvetila nadaljnjemu izobraževanju na področju predšolske vzgoje. Leta 2002 je uspešno obranila doktorsko nalogo z naslovom Okoljska vzgoja in izobraževanje v predšolskih ustanovah s posebnim ozirom na stališča vzgojiteljev in staršev in si pridobila naziv doktorica znanosti.

“Vedno me je v tem kontekstu zanimalo tudi to, kaj lahko mi, odrasli, naredimo za naše najmlajše. Zato sem vselej povezovala predšolsko pedagogiko z vseživljenjskim učenjem. Sodelovanje staršev v tem vrtčevskem kontekstu me je strokovno vznemirjalo in mi postavljalo izzive. Odrasli smo zelo pomembni v otrokovem razvoju,” opozarja dr. Jurka Lepičnik Vodopivec, ki je od leta 2012 zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem kot redna profesorica in znanstvena svetnica ter prodekanja za študentske zadeve. Dolga leta je izobraževala mlade vzgojitelje tudi v Mariboru, še vedno pa je gostujoča profesorica na univerzah v Budimpešti (Madžarska), Olomoucu (Češka), na Reki in v Pulju (Hrvaška). Njen raziskovalni opus zajema bogat nabor projektov z njenega strokovnega področja.

Že desetletje vodi Center za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti

Tudi redna profesorica za področje pedagoške psihologije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Mojca Juriševič, v domačem in tujem akademskem okolju slovi po kakovostnem in inovativnem raziskovalnem, pedagoškem in strokovnem delu. Kot psihologinja psihološka znanstvena spoznanja uspešno spaja s pedagoško prakso. Vnaša jih na različne ravni izobraževanja učiteljev, razvija nove pristope in programe, s katerimi študentom in učiteljem omogoča stalno strokovno izpopolnjevanje. Med drugim je razvila nov pristop za spremljanje in samoocenjevanje učiteljevega dela, tako imenovani portfolio, ki so ga privzeli tudi v Srbiji. Številni izmed študentov, ki so pod njenim mentorstvom zaključili različne stopnje študija, so za svoja zaključna dela prejeli nagrade.

Številne izmed predmetov, ki jih poučuje, je sama zasnovala, med temi je denimo izbirni predmet s področja duševnega zdravja - samopodoba otrok in mladostnikov. Po njeni zaslugi je ljubljanska pedagoška fakulteta bogatejša za izbirne vsebine o obravnavi nadarjenih otrok oziroma otrok z izjemnim učnim potencialom. Poglavje o izobraževanju nadarjenih v Beli knjigi na področju vzgoje in izobraževanja iz leta 2011 je njeno delo. Pred desetimi leti je v okviru fakultete tudi ustanovila Center za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti, ki ga še danes vodi. “Za vse otroke je treba poskrbeti na najboljši način - za tiste, ki pri učenju nimajo težav, za tiste, ki jih imajo, in za tiste, ki zmorejo in želijo več,” povzame poslanstvo centra, prek katerega povezujejo inštitucije in ljudi, ki se ukvarjajo z nadarjenimi otroki.

Zavedanje, da je treba nadarjenim finančno pomagati, je v Sloveniji prisotno že od Zoisovih časov naprej, pravi. A zgolj finančna podpora ni dovolj, poudarja. Poleg več kot 50-letne tradicije tekmovanj za nadarjene smo pred 20 leti v Sloveniji dobili tudi programski dokument (tako imenovani Koncept), s katerim smo v osnovne šole uvedli sistematični način prepoznavanja nadarjenih in učencev in dela z njimi. “Po 20 letih so na tem področju potrebne spremembe,” ocenjuje Mojca Juriševič. Da s sistemom ni vse tako, kot bi moralo biti, pove tudi statistika. V Sloveniji namreč kot nadarjene prepoznamo kar četrtino učencev. Nikjer drugje po svetu ta odstotek ni tako visok. “Učitelji pravijo, da nimajo dovolj znanja in časa za delo z njimi, saj imajo preveč dela s tistimi, ki imajo težave. Poleg tega je vprašanje, ali nam iz 'sita' ne uidejo učenci s težavami, na primer z disleksijo, a obenem z izjemnimi sposobnostmi,” nekaj izzivov, s katerimi se stroka že spoprijema, navede sogovornica.

Zaskrbljujoča odsotnost stikov

O tem, kako bo dolgotrajno šolanje na daljavo vplivalo na razvoj potencialov nadarjenih učencev, je še preuranjeno sklepati, pravi, saj empiričnih podatkov o tem še ni na voljo. “S tem virtualnim svetom, v katerem zdaj delujemo, ni vse narobe,” meni, vsekakor pa je narobe to, opozarja, da so se s krizo bolj ali manj ustavile vse dejavnosti za nadarjene. “Nadarjeni v tem obdobju niso napredovali, kot bi sicer ob spodbudah. A gre za relativno kratko obdobje in mislim, da posledice ne bodo drastične,” ocenjuje Mojca Juriševič. Precej bolj jo skrbijo težave na psihosocialnem področju, ki že nastajajo zaradi odsotnosti druženja z vrstniki, ne le pri nadarjenih, temveč pri vsej populaciji otrok in mladostnikov: “Ljudje smo socialna bitja in vse življenje potrebujemo družbo, še posebej v obdobju otroštva in mladostništva, ko se sprašujemo, kdo smo, ko butamo z glavo ob steno in iščemo meje svojih zmožnosti ali nezmožnosti.”

---