Pri zapisovanju velike začetnice se nam včasih porodijo dvomi

Dvom je oče družbenega in osebnega napredka. Nezadovoljstvo s tistim, kar je človek že dosegel v želji po spoznanju družbe in narave, nas poganja dalje, v iskanje novega, naprednejšega. Temu pravimo razvoj. Začetnik vsakega nezadovoljstva pa je dvom o tistem, kar človeštvo že ima.

V jezikoslovju dvomov ne povzroča tisto, kar je že doseženo, kajti jezik je popoln na vsaki stopnji svojega razvoja. Nikoli ne zastaja za življenjem in ga redno odslikava v vsej njegovi raznovrstnosti, če se dovolj potrudimo in iščemo njegove izrazne zmožnosti. V jeziku dvome vzbuja zlasti vprašanje, ali je pravilno tisto, kar zapišemo, in skladno s tistim, kar določa slovnično pravilo. Z zanimivimi primeri takih dvomov se je srečala novinarka Primorskih novic Maja Pertič Gombač, ki piše: “Dragi Jože, spoštovani profesor! Pišem vam o pravopisni dilemi, za katero so slovnična pravila bojda jasna, a mene še kar muči. V zadnji prilogi Tantadruj, ki jo Primorske novice izdajamo skupaj s tremi primorskimi gledališči - koprskim, tržaškim in novogoriškim -, sem urejala članek o gledališki predstavi, v kateri se glavnemu junaku prikazuje pokojni dedek, za katerega pripovedovalec šele tedaj, leta po njegovi smrti, spozna, da je bil jud. Toda: je bil jud ali Jud? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da malo začetnico zapišemo, kadar gre za pripadnost veri, veliko pa, ko gre za pripadnost narodu oz. imamo opravka s 'potomcem izraelskega Judovega rodu'.

A sem ugotovila, da pri judovstvu ta reč ni tako preprosta. Judje oz. Židje (ki tega imena ne razumejo slabšalno) namreč teh dveh pojmov pravopisno ne razlikujejo in pravijo, da sta etnični in verski vidik pri njih neločljiva. Tako v spletni razpravi lektorskega društva piše tudi Klemen Jelinčič Boeta, ki je med drugim prevedel besedilo gledališke predstave izraelskega avtorja: 'Vztrajanje pri mali začetnici ni nič drugega kot zanikovanje pravice Judom do nacionalne samoodločbe.' In dodaja: 'Tudi če vzamemo v obzir kritiko nacionalizma in sprejmemo dejstvo, da so narodi izum 19. stoletja, pišemo Jude z veliko, ker so tudi v tem primeru še vedno etnično-religiozna skupnost, kar se piše z veliko. Enako kot na primer pri Samarijanih, ki so prav tako etnična skupnost, ki je bila izoblikovana na osnovi verske identitete.'

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

Na koncu sem se odločila za veliko začetnico v obeh primerih, tudi za mladega Slovenca Petra, ki v predstavi spozna, da je po mami Jud. Nekako se mi zdi, da je bila ta moja gesta simbolična, sploh v današnjem času, ko se sovraštvo do Judov znova pojavlja, pospremljeno s sprevrženim zanikovanjem holokavsta. Sem torej pri odločitvi za veliko začetnico pri pripadniku vere ravnala pravilno? Se opravičujem, da sem se tako razpisala. Očitno še kako pogrešam petkove pogovore nas novinarjev z vami na Primorskih novicah. Upam, da se bomo spet srečevali, ko pomlad prinese spremembe in odpihne vse viruse, ki nas oddaljujejo. Lepo vas pozdravljam in se zahvaljujem za odgovor. Maja.”

Spoštovana novinarka Maja, ki vas, kot pričajo zapisane besede, odlikuje skrb za pravilen pravopis, odgovor na vprašanje, ali “sem torej pri odločitvi za veliko začetnico pri pripadniku vere ravnala pravilno”, je seveda pritrdilen. Z etičnega in družbeno moralnega vidika ste ravnali skladno s temeljnim načelom evropske civilizacije, da smo po rojstvu - in moramo zaradi tega biti tudi v življenju - vsi ljudje enaki. Upoštevali ste prepričanje Judov, da se narodi rojevajo, ohranjajo in trajajo samo na trdnem trajnem temelju, ki vanj verjamejo. In to je za Jude vera, verski judaizem ali judovstvo - tako kot je za nas Slovence temelj jezik, naša materinščina, ki ji verjamemo, jo uporabljamo in branimo, ker nas ohranja in spodbuja v rast kot narod.

Odločitev za zapis poimenovanja judovskega vernika kot Jud, ne kot jud, izvira iz dandanašnjega naprednega pojmovanja, da je bila Evropa skozi dolgo srednjeveško, novoveško in sodobno zgodovino nepravična do begunskih Judov, ki jih je zaradi njihovega upiranja iz Palestine izgnal že rimski cesar. Katoliki in nasploh kristjani so jih odklanjali, ker so na križ pribili Kristusa, pridobitniški kapitalisti pa zato, ker so bili uspešnejši v judovskih denarnih poslih. Celo pravični Shakespeare je v komediji Beneški trgovec prikazal Juda Shyloka kot zlobnega, pohlepnega denarnika, ki od bankrotiranega dolžnika zahteva “funt mesa, izrezan od srca”.(“A brez kapljice krvi!” so odločili zagovorniki dolžnika. In je moral Jud oditi praznih rok.) Še drobceni Slovenci nismo bili prav prijateljski do Judov: v purgarski Ljubljani smo jih stlačili v neugledno, ozko Židovsko ulico! In njihovo ime, izgovorjeno po francosko (Žid), smo uporabili za oznako goljufivega skopuha (žid).

Oj, koliko preganjanja, spodrivanja, onemogočanja, izločanja, preganjanja in uničevanja Judov z vrhuncem v holokavstu si je humanistična Evropa dovolila kljub samohvali, da je pravična. Če primerjamo izgon iz Palestine z ubijalskim holokavstom, bi lahko dejali, da se vse zavožene stvari tega sveta, predvsem neumnosti, krivice in zablode, neusmiljeno ponavljajo - a vsakokrat v še hujši grozi in obliki.

Pa vendarle ob vsem povedanem obstaja tudi dvom - vi pravite dilema. Slaba vest Evrope zaradi krivičnega zapostavljanja, preganjanja in uničevanja Judov v zgodovini ne zadošča, da bi naš pravopis popustil pri pravilu, da zapisujemo “Jud” z veliko začetnico, ker je pripadnik judovskega naroda, a na drugi strani “jud” z malo začetnico, ker je pripadnik vere Judov, judaizma. Tu ni nikakršnega dvoma. Vsak samostojen knjižni jezik, ki se je z naporom izoblikoval skozi hude čase zgodovine, si je ustvaril svoj lastni pravopis in se ravna samo po njem. Po določilih vseh slovenskih pravopisov zadnjega stoletja so poimenovanja za pripadnike veroizpovedi uvrščena med občna imena: kristjan, katolik, pravoslavec, protestant, jud, jehovec, uniat. In jih zaradi tega pišemo z malo začetnico. To pa ne pomeni, da naš pravopis posega v pravopisna pravila jezika jidiš (yidish), ki ga pišejo in govorijo Judje danes. Pri njih velja, da je Jud pripadnik naroda in vere, ki sta neločljiva.

Kljub popolnosti slovenskega pravopisa - saj če ne bi bil popoln, njegovi pisci ne bi delali napak - še zmeraj naletimo na težave pri zapisovanju izrazov, ki so v eni zvezi lastno ime, a v drugi zvezi občno ime. Če se je na primer kdo rodil iz matere Slovenke in očeta prav tako Slovenca, a se je v zrelih letih preusmeril iz krščanstva v judaizem - je zdaj Jud po jidiškem pravopisu ali jud po našem? Za povrhu: je Slovenec ali Jud?

Podobno pravopisno in pomensko zmedo smo imeli v socialistični Jugoslaviji, ko smo ločili muslimane kot vernike in Muslimane kot samostojen narod Jugoslavije, ki se je podrejal muslimanski veri. To nam je nakopalo več zmot pri zapisovanju in razumevanju teh dveh parnih pojmov. Malo na silo smo (ali so) želeli doseči, da bi pripadniki muslimanske vere veljali za narod v Bosni - da si jih ne bi lastili tako Srbi kot Hrvatje, vsi pa ne zmerjali kot “Bosance”.

Rešitev je običajna: pri vsaki omembi juda ali Juda, muslimana ali Muslimana mora biti iz (tudi dodanega) sobesedila razvidno, ali gre za pripadnika naroda (npr. Juda ali Muslimana) ali za izpovedovalca vere (npr. juda ali muslimana).

Ni vprašanja, dvoma ali zadrege, draga Maja, ki jih slovenski pravopis ne bi bil znal rešiti. Ponosni smo lahko na svojo materinščino, ki nas je stoletja vzdrževala pri življenju in nas iz ljudstva prerodila v narod.


Najbolj brano