Požgane vasi v Julijski krajini

V pomniku na Cerju bo razstavljena tudi spominska knjižica pesmi, ki jih je pisala Frančiška Ličen (1893-1956) iz Branika leta 1944 v izgnanstvu v Nemčiji. 15. februarja 1944 je namreč morala skupaj s sovaščani v izgnanstvo.

Partizani južnoprimorskega odreda so na začetku februarja 1944 v Dovcah pri Komnu napadli nemško in italijansko motorizirano kolono, ki je prevažala material za svoje potrebe v postojanko v Braniku. Partizani so sovražniku zadali hude izgube, saj so kolono popolnoma uničili, zaplenili veliko orožja in vojaške opreme. Izgnane vaščane so nemški vojaki odpeljali v prehodno taborišče Neumarkt na Spodnjem Bavarskem. Samo v Braniku, ki je bil požgan skoraj v celoti, je zgorelo 213 hiš in gospodarskih poslopij. V Komnu so skupaj z omenjenima zaselkoma požgali 170 (od skupno 174) hiš in 160 gospodarskih poslopij, v Tomačevici pa 36 hiš. Vas Mali Dol je bila prvič požgana že 27. septembra 1943, ko je škodo utrpela približno polovica vasi, in sicer 23 hiš in 22 gospodarskih poslopij. Preostala polovica je bila praktično v celoti požgana v februarski akciji.

Rommlova ofenziva

V vojnem času so požige vasi v Julijski krajini izvajale že italijanske oblasti. Prve domove so italijanski fašisti, vojaki in karabinjerji požgali in izropali v devetih brkinskih vaseh aprila in junija 1942, julija in avgusta 1942 je gorelo v Lozicah, Podgriču, na Ustju pri Ajdovščini in na Vojskem, požgane pa so bile še tri vasi na Notranjskem in v Kozjanah na Krasu. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so strateška središča v Julijski krajini (Trst, Gorica, Pulj) zasedle maloštevilne nemške enote (okoli 4000 do 5000 vojakov), medtem ko je na večini ozemlja Istre prišlo do brezvladja, v katerem je izbruhnila ljudska vstaja. V okviru antifašističnega upora so se razoroževale italijanske čete in ustvarjal se je velik teritorij pod vojaško kontrolo novonastalih partizanskih formacij.

O avtorju

Dr. Marko Klavora je primorski zgodovinar, ki pripoveduje zgodbe malih ljudi, ujetih v veliko zgodovino. Ukvarja se s študijami spomina in ustno zgodovino, z zgodovino v pripovedih ljudi, ki so bili njene priče. Delal je na ZRS in na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani in na Inštitutu za migracije in slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani. Sodeluje tudi z Univerzo v Novi Gorici. Od leta 2014 je zaposlen kot kustos zgodovinar v Goriškem muzeju. V našem časopisu bodisi sam bodisi s sodelavci predstavlja del predmetov, ki bodo vključeni v stalno muzealsko postavitev o primorski zgodovini 20. stoletja, katere otvoritev bo prihodnje leto na Cerju.

10. septembra 1943 je Hitler ukazal na bivšem avstrijskem ozemlju oblikovati dve upravni enoti, na čelo Operacijske cone Jadransko primorje pa postavil visokega komisarja Aloisa Friedricha Rainerja. Nemško vrhovno poveljstvo je 25. septembra začelo vojaško operacijo Istrien in 21. oktobra vojaško operacijo Wolkenbruch, ki sta imeli za cilj razbitje partizanskih enot ter prevlado nad ozemljem pod njihovo oblastjo. Te operacije so izvajale enote Armadne skupine B, ljudje pa so si jih zapomnili kot oktobrska ali Rommlova ofenziva.

Nemške enote so vstopile v Istro v začetku oktobra, ko je potekala druga faza operacije Istrien (2. do 10. oktober 1943): ubitih je bilo 2500 Istranov, med katerimi so bili partizani in civilisti, zlasti otroci, ženske in starejši ljudje. Požganih in delno ali v celoti uničenih je bilo zgolj v slovenski Istri in na Primorskem več kot sto vasi, na tisoče civilistov pa je bilo ujetih in odpeljanih v koncentracijska taborišča v Nemčiji. Tako so si želeli pridobiti nadzor nad tem območjem, s čimer so hoteli preprečiti morebitno anglo-ameriško izkrcanje. Partizanske enote, ki se niso pravočasno umaknile iz Istre, so bile popolnoma razbite. Nemške enote, med njimi SS-divizija “Princ Evgen”, so 25. septembra 1943 začele izvajati tudi načrt aktivnosti za popolno uničenje partizanov na severnem Primorskem. Najprej je bila razbita goriška fronta, nato pa se je pričel prodor nemških enot po Vipavski dolini in proti Krasu. Do 12. novembra 1943 je nemška vojska “očistila” Julijsko krajino.

Požige so spremljale različne oblike nasilja: aretacije, streljanje, deportacije, in vsesplošni teror nad civilnim prebivalstvom s pogostimi prisilnimi selitvami zaradi izgube domov in imetja.

Čiščenje terena

Po nemški okupaciji so bile zaradi odpora domačega prebivalstva in obstoja vojaških enot odporniškega gibanja pogoste akcije “pacifikacije” in “čiščenja terena”, v katerih so sodelovale fašistične in kolaboracionistične enote. Zaradi obnovljenega partizanskega delovanja je nemška vojska januarja leta 1944 sprožila nekaj operacij z namenom uničenja partizanskih enot. Od 25. aprila do 13. maja so nemške enote organizirale vojaško operacijo Braunschweig, ki je ostala v spominu tudi kot “spomladanska” ali “majska” ofenziva, z glavnim udarom na buzetskem in opatijskem Krasu, prizadela pa je tudi Brkine. To operacijo je zasnoval zloglasni Odilo Globočnik. V Lipi je bilo ubitih kar 269 civilistov, večina od njih je bila živih zažganih. Požige so spremljale različne oblike nasilja: aretacije, streljanje, deportacije, in vsesplošni teror nad civilnim prebivalstvom s pogostimi prisilnimi selitvami zaradi izgube domov in imetja.

Nemški okupator se je takšnega načina ustrahovanja civilistov, ki so pomagali partizanom odvisnim od domačih ljudi, tako v smislu oskrbovanja, vzajemne zaščite kot tudi vira novih rekrutov, torej lotil precej bolj organizirano. Ob grozotah se občasno pojavljajo v javnosti, vključno z nekaterimi zgodovinarji in zgodovinarkami, pomisleki, ali je bilo recimo smotrno ubiti enega nemškega vojaka ali izvesti diverzantsko akcijo na železniški progi, za kar je bilo nato ustreljenih nesorazmerno veliko talcev ali celo požgana cela vas. Takšno ocenjevanje preteklosti ob prepletu različnih dejavnikov nima teže, saj nenazadnje nič ne more opravičiti krutosti okupatorjev s tako ekstremnimi oblikami maščevanja in ustrahovanja nedolžnih ljudi. Pomembneje v tistem trenutku za prizadete ljudi je to, da je okupatorsko nasilje večinoma civiliste spodbudilo k še bolj zavzeti podpori partizanom.

Prve domove so italijanski fašisti, vojaki in karabinjerji požgali in izropali v devetih brkinskih vaseh aprila in junija 1942, julija in avgusta 1942 je gorelo v Lozicah, Podgriču, Ustju pri Ajdovščini in Vojskem, požgane pa so bile še tri vasi na Notranjskem in v Kozjanah na Krasu.

Spomin na tragične dogodke je treba ohraniti

Okoliščine teh dogodkov so precej raznolike, še bolj pa odnos do zgodovine in mesto v memoriji lokalnih skupnosti in nacij. Nekatere vasi so bile požgane zaradi povračilnih ukrepov proti odpornikom, za kar so kaznovali tudi civiliste, spet druge v okviru organiziranih vojaških operacij nemške vojske zlasti v sodelovanju z enotami Salojske republike. A pričevanja nam razodevajo še več, da so bile med tujimi vojaki razlike, nekateri so bili bolj prizanesljivi, drugi niso pomišljali niti pred pomori otrok ali sežiganjem živih ljudi, kot se je to zgodilo v primeru Lipe na Hrvaškem, Peternela, Tominj v Brkinih in še nekaterih drugih vasi.

Ne glede na razloge za uničenje ne smemo dopustiti, da gredo takšna dejanja v pozabo, sploh ker sta vasi poskušala izbrisati že okupatorja, kar jim daje posebno simbolno mesto tudi pri komemoriranju teh dogodkov po vojni in vse do danes. Kdo so bili storilci, se ve, v času do italijanske kapitulacije italijanski vojaki, fašisti in karabinjerji, nato nemški vojaki, italijanski fašisti, 162. turkestanska divizija in kolaboracionistične skupine domobrancev ter četnikov. Neredko se zdi, da tudi zgodovina ostaja ujeta v matrico črno-belega sveta sovražnikov in domačih junakov. To je izziv za vse, kako ohranjati spomine tudi na tragične dogodke in hkrati poskušati doseči povezovalni učinek med sosedi, rojaki in pripadniki različnih narodov, in naloga, ki ni nikdar zares končana. Precej pa lahko dosežemo že s tem, da pokažemo zgolj nekaj empatije, da prisluhnemo ustnim, pisnim in slikovnim zgodbam o preteklosti, vsakdanjiku posameznikov, ki je v času vojn močno odstopal od tega kar so bili vajeni, z upanjem, da večini tega ne bo treba doživeti.

Gašper Mithans, Inštitut za zgodovinske študije, ZRS Koper in Marko Klavora Goriški muzej


Najbolj brano