Ob “bla, bla, bla” porast toplogrednih plinov

Prve dni novembra se bodo v Glasgowu voditelji približno 200 svetovnih držav sešli na 26. podnebnem vrhu za zadržanje rasti temperatur zaradi človeškega onesnaževanja planeta. Narava zaradi skromnih rezultatov predhodnih konferenc prav letos svetu daje najmočnejše zaušnice. OZN je v poročilu pred Glasgowom okrepila rdeč alarm zaradi 16-odstotnega porasta toplogrednih plinov.

Med Kyotom in Glasgowom, uvodno in prihajajočo podnebno konferenco, smo priča četrt stoletja neučinkovitosti. “Bla, bla, bla,” kot je ravnanje podpisnic dogovora za zniževanje toplogrednih plinov označila okoljska aktivistka Greta Thunberg. Evropa je doslej naredila največ. Cilj podnebne nevtralnosti leta 2050 pa bo tudi zanjo trd oreh. Slovenija grdo zaostaja.

Ali letošnje naravne katastrofe vendarle treznijo? Malo verjetno. Medtem ko so se ZDA z novim predsednikom k podnebnemu dogovoru vrnile, naj bi največje onesnaževalke - Indija, Kitajska, Saudska Arabija, Turčija - šele predstavile zaveze za zniževanje toplogrednih plinov. Preostala večina sveta se na segrevanje ozračja še ne odziva ali vanj celo ne verjame.

Okoljske politike, njihovo uresničevanje v brk kapitalu, so alarmantno nujne. Zaradi okoljskih problemov vsako leto umre veliko več ljudi kot zaradi kateregakoli virusa. Smo lahko optimisti? Ne, saj vprašanja biti ali ne biti, pravzaprav skoraj nihče na tem svetu ne jemlje resno.

Evropa si, za razliko od večine, postavlja vse bolj ambiciozne cilje. K spoštovanju okoljskih zavez sili tudi Slovenijo. Zato imamo, vsaj na papirjih, dovolj podlag za ukrepanje. Denarja in volje pa še premalo. Navkljub ostremu trgovanju z emisijami plinov smo jih od leta 1990 znižali za pičlih šest odstotkov, Evropa za četrtino. Netržni izpusti iz prometa pa so nam porasli najbolj v Evropi.

Pišemo o globalnem vprašanju biti ali ne biti, ki ga sestavlja na milijone mikro problemov. Med njimi je naraščanje strupenega živega srebra, za katerega svet rešitve nima. Zaradi segrevanja ozračja, taljenja permafrosta, domnevno večno zamrznjenih zemljin med Sibirijo in Kanado, požarov in izbruhov vulkanov, ga bo v okolju vse več. Tako kot še številnih strupenih snovi. Med deset največjih strupov na svetu uvrščeno živo srebro je globalni onesnaževalec, nesposoben razgradnje v nekaj stoletjih. Zato pa je, edini hlapen, toliko bolj sposoben kroženja na medcelinske razdalje in nalaganja v telesa ljudi.

Samo zaradi uporabe tega prepovedanega strupa na črno vsako leto umre več milijonov ljudi. Zaradi sorodnih strupov prav tako. Tudi v Sloveniji. Zaradi manj izpustov iz dimnikov, umika svinca iz bencinov, zapore dela umazane industrije in rudnikov, je težkih kovin v slovenskem okolju res vse manj. Za zdravje pa jih je še vedno veliko preveč. Zlasti na najbolj obremenjenih, skoraj nedotaknjenih območjih mežiške doline, celjske, idrijske kotline in Kanala ob Soči. Vse bolj raziskani problemi so poznani, a kovine in drugi strupi, počivajoči v papirjih, uničujejo ljudi. Državljane, ki se, k sreči, prebujajo v prid spremembam. Zdi se, da je Idrija z ignoranco okoljskih problemov vse bolj osamljen otok v Sloveniji.

To potrjuje tudi ionizirajoče sevanje potomcev plina radona iz uranove verige. Ljudje so razgrabili brezplačne meritve, ki so jim bile ponujene po poostreni zakonodaji za spremljanje tega tihega ubijalca na tretjini ozemlja države. Večina podjetij, ki so zakonsko obvezana k meritvam, jih ni opravila.

“Iti ali ne iti, sploh ni vprašanje,” je nedavno zagotovil prvi mož Hidrie, ko je povedel projekt zelene mobilnosti. Zaradi zaostankov Slovenije (od pomanjkanja trajnostne elektrike do šibkega socialnega položaja, ob predragih e-avtomobilih), je nerealno pričakovati, da bo do leta 2030 iz Slovenije umaknjen milijon avtomobilov z notranjim izgorevanjem. Popolnega umika ni mogoče pričakovati niti v Evropi. Pobuda, ki hoče za pozitivne spremembe povezati industrijo, znanost in politiko, je kljub temu neizmerno dragocena.

Brez povezanega naslavljanja problemov in prizadevanj za njihovo reševanje v vseh sistemih in vseh posameznikov znotraj njih, želenih premikov ne bo. Čeprav Thumbergova na svoja in opozorila mladih, tudi na nedavni “bla, bla, bla” žanje odgovore, da kritika ne koristi, akcija pač, je največji rezultat brezplodnih podnebnih dogovorov in poslabševanja razmer, aktiviranje mladih. Kakopak mladi ne krojijo politik in zanje v sedanjih shizofrenih razmerah niti niso zainteresirani.

Še najmanj v Sloveniji, ki se je pravkar predvolilno znašla v nesmiselnem prerivanju za obkoritni prostor. Zato, uspehom mladih v delu okoljskih akcij navkljub, niti kolikor toliko resne zelene stranke ni na obzorju. A brez mladih bo ostalo le pri bla, bla, bla. Okoljske politike, njihovo uresničevanje v brk kapitalu, so alarmantno nujne. Zaradi okoljskih problemov vsako leto umre veliko več ljudi kot zaradi kateregakoli virusa. Smo lahko optimisti? Ne, saj vprašanja biti ali ne biti, pravzaprav skoraj nihče na tem svetu ne jemlje resno.


Najbolj brano