O pericah, težakih in žvižgačih

Zakaj bi dajali denar za kulturo, je dejansko dobro vprašanje. Morda se komu zdi, da so umetniška ustvarjalnost, humanistično raziskovanje, ohranjanje kulturne ali etnološke dediščine preveč plemenite dejavnosti, da bi jih smeli občasno izpostaviti testu upravičenosti. Ampak ni tako.

Kultura je ena od temeljnih dejavnosti razvite človeške družbe. Ena najlepših, seveda. Ena tistih, ki so najbližje duši, ampak kljub temu le del kompleksnih civilizacijskih sistemov. In sisteme uravnavamo, jih popravljamo, jih krojimo tako, da vanje vgrajujemo nove elemente. Kot so, na primer, protestniki na kolesih ali epidemije nalezljivih bolezni.

Septembra - če se prej omenjeni novi elementi ne bodo razrasli čez vse meje, na Primorsko, pa čeprav virtualno in brezstično - ponovno prihaja Mednarodni literarni festival Vilenica. Ta katedrala duha že desetletja združuje svobodne evropske tokove in neko podzemno jamo spreminja v maternico, metafora je seveda očitna, napredne, strpne evropske misli. Kot pri večini stvari je tudi pri Vilenici kot vrhunskemu kulturnemu fenomenu stvar do določene mere hecna. Ko je pred štiridesetimi leti ob kapljici kraškega rujnega zorela ideja o nagradi, so se pametne glave oprle na pojem srednje Evrope. V času, ko je socialistični, jugoslovanski Balkan prehodil že skoraj celo pot od sanje in utopije do deziluzije in karikature, je bil ta pojem političen. Do neke mere sporen, prevratniški, čeprav brez koles, nasproten trdni liniji ljudske oblasti, kot so jo dojemali v tistem času in prostoru.

Za Narodni dom, srednjeevropsko mediteranski hram, ki je gostil hotel Balkan, so bili kulturni temelji enako pomembni kot betonski.

Nekaj desetletij pred tem je bila srednja Evropa, ali “Mitteleuropa” v nemščini, središče mednarodnih srečanj, ki jih je sprega italijanskih in slovenskih intelektualcev začela prirejati v Gorici. Vsakoletni kongresi so bili mostovi čez malo železno zaveso, priložnost, da madžarski pisatelji kupijo dva para kavbojk in kakšno dobro ploščo ter da slovenski pisatelji, slikarji, profesorji v odprtem dialogu s svojimi italijanskimi kolegi ugotovijo, da so časi fašističnih škvadristov in mitičnih krvoločnih titoistov najbrž minili. Najbrž.

Pred nekaj dnevi je predsednik republike, ujet med polemike o tem, ali bi smel ali ne obiskati dve zgodovinski prizorišči pri Bazovici, sprejel novogoriške gospodarstvenike. Kot rojak je seveda prisluhnil njihovim pojasnilom o tem, kako močno je meja, postavljena zaradi epidemije, zarezala v njihovo možnost in sposobnost, da opravljajo gospodarsko dejavnost. Torej služijo denar, iz katerega plačujejo osebne dohodke zaposlenim, prispevke za socialno varnost. In davke, od katerih oblastniki kulturi odmerjajo njen delež. Gospodarstveniki so ponovno opozorili na posebnost in drugačnost obmejnih pokrajin in iz predsednika zvabili misel, “drzno”, kot se je izrazil sam, o možnosti posebnega evropskega statusa za čezmejno Goriško. Mesti, tako predsednik, da si zaslužita priznanje kot posebni gospodarski in kulturni - pozor, in kulturni - fenomen.

Srednji Evropi, ki je bila za intelektualce pred nekaj desetletji ideal nečesa drugačnega, civiliziranega, svobodnega, se v post pandemični Evropi reče tudi Višegrajska skupina. Kavbojk sicer v Budimpešti ne manjka več, ampak katedrale duha v tem delu kontinenta kažejo zaskrbljujoče znake pešanja, podzemni tokovi pa smeri vračanja k tisti, nekoliko mračni, zatohli plati srednje Evrope, ki jo je Claudio Magris, tudi vileniški nagrajenec, tako lepo ubesedil v svoji Donavi.

Bo predsednik Pahor šel v Bazovico? Kdo ve. Bo kaj naredil za to, da bo poseben kulturni status čezmejni Goriški dal zagon za novo gospodarsko rast? Bomo videli. Vsekakor bo s kolegom Matarello 13. julija Slovencem vrnil Narodni dom. Tisti posebni kraj, ki je simbol slovenske emancipacije, v resnici ne le v Trstu, temveč na celotnem narodnostnem teritoriju. Ko so se naši predniki, z željo dokazati, kot pravi senatorka Rojčeva, da niso le težaki in perice, lotevali tega velikega podviga, je bil odgovor na vprašanje, ali se splača dajati denar za kulturo, jasen. Za Narodni dom, srednjeevropsko mediteranski hram, ki je gostil hotel Balkan, so bili kulturni temelji enako pomembni kot betonski.

Živimo v času novih težakov in peric. Straši nas socialno distanciranje, grozijo nam nepredvidljive ekonomske krize, moramo se pripraviti za prihodnost, ki se vedno bolj izgublja v megli. Od koga lahko pričakujemo, da bo nosil luč? Na Primorskem, v obmejnih pokrajinah, v srednji, višegrajski, zahodni in vsesplošni Evropi je danes na tisoče stavb, ki bi se sesule v prah brez svoje kulturne podstati. Še posebej to velja za tisto stavbo s pikami in vejicami na oknih, ki stoji v ulici generala Maistra in pred katero zadnje čase ploskajo in žvižgajo.

Nova, sveža, dvojezična in večkulturna vileniška nagrajenka Mila Haugová med drugim ceni Srečka Kosovela. Kdo ve, kako bi on, človek, ki bi bil ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo star sto let, če bi mu bila usoda namenila milost dolgega življenja, odgovoril na vprašanje, ali se splača vlagati denar v kulturo. Morda pa bi spet rekel: “Kultura gre svojo pot. Kakor luč je: njena sila je v tišini in svetlini; ne hrumi kakor življenje, ki mu postavljajo vsak dan ponosnejše stavbe. /.../ Večna je in povsod je, vedno bdi nad nami kakor svetal cilj, proti kateremu moramo iti.”

---