Našla si, končno, svoj pravi obraz?

Primorski antifašizem je star sto let. Kar je veliko. In je malo. Je dovolj, da se na začetek zgodovinskega obdobja, ki nas še danes tako močno zaznamuje, zares odpre pogled? Letošnja april in maj za dediče uporne primorske misli nista bila ravno srečna meseca. In če sodimo po tem, v katero smer se v slovenskem, in deloma tudi evropskem političnem prostoru razvija odnos do fašizma in njegovega antipoda, lahko hitro zaključimo, da ne. Sto let vsekakor ni dovolj.

Čudno je začeti z na pol osebno zgodbo, ampak po drugi strani je naš odnos do fašizma in antifašizma tako ali tako oseben. Čustven in strasten. Bil je 5. julij 1920, ko so v moji domači vasi ljudje, kot stoletja prej, ob godu Cirila in Metoda, slovanskih bratov, v sprevod po vasi odnesli svete podobe in trobojnice. Postavili so si mlaje, igrali koračnice, po poti peli, se veselili poletja. A so jim orožniki takrat še čisto svežih italijanskih oblasti skušali zastave vzeti. Namesto lepih fantovskih glasov so zapele pesti, počile so puške, domačini so bili ranjeni, med njimi moj praded. Zastave so hitro odnesli na podstrešja, pred vrata so se postavili ženske in otroci, eno zastavo je domači župnik, eden od primorskih čedermacev, postavil na vrh zvonika. Aretirali so ga in ga pustili domov šele, ko se je pred stavbo zbrala množica domačinov in glasno zahtevala njegovo izpustitev.

Skoraj vsak ima kakšno tako zgodbo. Tako osebno zgodovino, ki se mu je pod kožo priplazila že zdavnaj, ki jo je v otroški sobi, v babičinem naročju, ob družinski mizi poslušal kot pripovedko. Te zgodbe so to, kar smo, so naša moč in dobršen del naše identitete. Z njimi ohranjamo vezi čez stoletja in generacije, z njimi definiramo svoje koordinate v geografiji vrednot, v morfologiji časov.

Nihče nima pravice zahtevati, da se nam ob Vstajenju Primorske ne bi zarosile oči. Generacije Primorcev so dale preveč in videle preveč, da bi jim smel kdorkoli poskušati vzeti ponos.

Od Primorcev nihče nima pravice zahtevati, da bi se takšnih zgodb sramovali. Nihče nima pravice zahtevati, da bi relativizirali nonino trpljenje v internaciji, da bi problematizirali nonotova partizanska leta. Nihče nima pravice zahtevati, da se nam ob Vstajenju Primorske ne bi zarosile oči. Generacije Primorcev so dale preveč in videle preveč, da bi jim smel kdorkoli poskušati vzeti ponos.

Zgodovina je seveda veliko več kot zgodba iz babičinega naročja. Naš osebni pogled je vedno ozek, omejen, zaznamovan z doživljanjem in percepcijo ljudi, ki so bili naši pripovedovalci. Ko odrastemo, se prisilimo, da pogledamo čez domačo kuhinjsko mizo, da razumemo izkušnje in zgodbe drugih ljudi.

Da se poučimo o gulagih, o zunajsodnih pobojih, o nesmiselnem nasilju, o totalitarnosti enostrankarskih režimov. Da razumemo, kako so tudi none iz Pule ali Izole, ki jih je povojni čas potisnil od doma, svojim vnukom pripovedovale o trpljenju, zastavah in protestih. Da dojamemo uničevalno moč ideologij, da se naučimo ceniti pomembnost večplastnosti, ki je naporna in neprijetna, a zdrava.

Seveda. Odrasti je treba. Človek za to potrebuje dobro desetletje. Družba morda dobro stoletje. Morda več, bomo videli. Ampak odrasti ne pomeni zanikati žive, resnične zapuščine naših prednikov. Tiste ženske na pragovih hiš, mimo katerih hodim še danes, tista zastava na zvoniku, tiska krogla v pradedkovi nogi, vse to nima nikakršne zveze s Stalinom, paktom Ribbentrop-Molotov ali Pijem dvanajstim. Tistega dne so bili le ljudje s stoletnimi navadami in župnik z dvema slovanskima svetnikoma v trmastem boju proti neki novi, težki oblasti.

Ne bo tako hitro zmanjkalo aprilov, kakršen je bil letošnji. Ne politikov, ki “vedo, kdo je zmagal vojno”, a ne povedo. Ne bo zmanjkalo oportunističnih zlorab pretekle bolečine. Nad praznimi in polnimi grobovi bodo oblastniki vedno iskali koristi in vzvode moči.

Zato je modro, da vsak, čisto osebno, sam s sabo sklene zavezništvo. Častni pakt spoštovanja. Da si, ja, okrepimo sočutje, da umirimo sovraštvo in ohladimo jezo, ampak da si tudi dovolimo moč. Naši primorski predniki so bili borci, aktivisti, tigrovci, partizani. Borili so se, srčno in iskreno. Ne samo za tisto trobojnico, ampak tudi proti naduti, samovšečni moči, ki je mislila, da jo sme vzeti. Naj bo torej, na poti v nov čas, naša glava dvignjena. In naj bo njim večna slava.


Najbolj brano