“Ljudje ne strmijo več toliko vame”

Sasikala Perumal je Indijka, ki se je pred osemnajstimi leti skupaj z možem, ki je dobil službo kot učitelj angleščine na Univerzi v Ljubljani in nato na Univerzi na Primorskem, preselila v Slovenijo. Zdaj že štirinajst let z družino živi v Izoli, kjer se počuti že povsem doma.

Moža je spoznala ob študiju mikrobiologije v ZDA. Bil je lastnik knjigarne, v katero je rada zahajala. V ZDA sta se tudi poročila, a njen mož tam ni želel živeti. “Evropa se je zdela boljša izbira kot Tokio, ki je bil naša druga možnost. Moj mož zase pravi, da je 'kulturni in politični begunec', ker je politika, ki jo zasledujejo Združene države, zanj nesprejemljiva,” pojasni Sasikala Perumal. Na začetku sta živela v Kopru, se nato preselila v Lucijo, pred 14 leti pa sta se z družino ustalila v Izoli.

Izola je njena najlepša izkušnja Slovenije

“Selitev iz Lucije v Izolo je bila zelo lepa izkušnja. V Luciji smo imeli prijatelje, a sem se v Izoli počutila bolj doma. Skupnost v Izoli je zame zelo posebna. Ljudje so topli, odprti, takoj so me sprejeli,” pove. Seveda so tudi izjeme. Z nekaterimi je potrebovala kar nekaj časa, da je vzpostavila prvi stik. Kot denimo z gospodom, s katerim se je redno srečevala na sprehodih po mestu. “Trajalo je leta, da sva se nasmehnila drug drugemu.” Sicer pa za večino ljudi pravi, da so zelo prijazni.

“Najlepši odnos sva vzpostavili z neko gospo iz Lucije. Mož jo je spoznal po naključju, zamenjala ga je za nekoga. Takrat nisem znala niti besede slovensko, ona pa je govorila samo italijansko in slovensko. A način, kako je komunicirala z mano ... Ta njena toplina, skrb in pozornost ... Takrat sem res spoznala, da je jezik nepomemben, če smo drug do drugega ljudje.”

Sasikala Perumal, Indijka, ki živi v Izoli

Hitro se je vključila tudi v družabno življenje bloka, v katerem biva tudi nekaj starejših ljudi. “Na začetku jim je šlo blazno na živce lajanje našega psa. K sreči to ni bila tolikšna ovira, da naši odnosi ne bi lepo napredovali. Danes smo zelo veseli, ko se srečamo. Zelo jih zanima, kaj se dogaja z nama, kaj se dogaja z najinima otrokoma. Čutim toplino in prijetno se počutim v tem okolju,” je zadovoljna.

Sasikala rada nosi obleke iz Indije. Pravi, da jo ljudje večkrat pohvalijo, da je lepo oblečena in da ji te obleke lepo pristojijo. “Počutim se zelo sproščeno, saj me ljudje vidijo kot pozitivno osebo v družbi. Pohvalijo tudi mojo kuhinjo,” je zadovoljna. Običajno kuha na dogodkih, kot so Čilijada, Bazilikijada in Kino Otok, kjer so vsi navdušeni nad hrano, ki jo pripravi.

Podam ti roko

Članek je objavljen v sodelovanju s kampanjo Podam ti roko, ki jo izvajajo v okviru projekta Središče za medkulturni dialog Koper, ki ga sofinancira Evropska unija iz sredstev Sklada za azil, migracije in vključevanje in Republika Slovenija, naročnik pa je Ministrstvo za notranje zadeve.

Sasikala Perumal se rada obleče v tradicionalna oblačila iz Indije, ki ji, kot ji povedo Izolani, zelo pristojijo.

Namesto mikrobiologije prevajanje in turizem

Z mikrobiologijo ni več tako zelo povezana. “Enkrat se je celo zdelo, da bom lahko tudi v Sloveniji delala v svojem poklicu. Predobro se je slišalo ... Priložnost se je izkazala za popolno katastrofo,” se spominja Sasikala, ki zato nima več toliko stika z mikrobiologijo kot pred selitvijo v Koper. Zdaj se pretežno ukvarja z lektoriranjem in s prevajalstvom. “Poleg tega delam tudi kot turistična vodnica, kar mi je veliko bolj všeč. Vseeno pa s prijatelji kdaj pa kdaj govorim tudi o DNK-ju,” pove z nasmeškom. Občasno sicer še vedno pogreša specifično znanje kemije, sploh ko bere strokovne članke. “Takrat pomislim: 'Včasih sem to vedela, kam je šlo moje znanje?!'” Še vedno pa jo mikrobiologija zanima in se ji zdi neizmerno privlačna veda.

Sodelovala je z Društvom prijateljem mladine in PiNO

Sasikala pa se ne ukvarja zgolj s prevajalstvom in turističnim vodenjem, temveč dela tudi z otroki. “Veliko sem delala z otroki, izvajala različne delavnice in aktivnosti v sklopu Društva prijateljev mladine Izola, ki so bile namenjene otrokom iz lokalne skupnosti.” Sodelovala je tudi v nekaterih projektih PiNE, ki so namenjeni medkulturnemu dialogu, prav tako pa tudi pri oblikovanju časopisa, ki ga je koordinirala Ljudska univerza. “Tam sem spoznala veliko zanimivih ljudi, kot na primer Emino Hadžić iz Zavoda Krog, Zaliko Cener iz romskega društva iz Pirana in Nado Čupković iz društva AKUD Kolo. Sodelovala sem tudi pri projektu Znanstveno-raziskovalnega središča Na krilih pravljic, kjer smo pripovedovali zgodbe iz različnih držav.” Vse te zgodbe so jo zelo povezale z lokalno skupnostjo in ljudmi, s katerimi se še danes druži.

Jezik ne sme biti ovira za komuniciranje

Seveda je in bo njen prvi dom vedno Indija. “To sem čutila predvsem takrat, ko so bili starši še živi. A najdlje živim v Izoli in Izola je zdaj moj dom. Rekla bi, da se tu počutim kot doma. Pa čeprav bom na neki način v Izoli vedno tujka.” Drugi se do nje sicer ne obnašajo, kot da je tujka, a sama ima kljub vsemu tak občutek. “Rekla bi, da nam Izola vseeno predstavlja dom zato, ker je tu moja družina. Oba otroka sta bila rojena tu.” V Indiji ni bila že dolgo. Predolgo, a pravi, da je z vso družino težko potovati.

Sasikala meni, da je za integracijo ključno sprejemanje. A da lahko nekoga sprejmeš, ga moraš najprej spoznati in imeti veliko dobre volje. Z ljudmi se je rada pogovarjala tudi takrat, ko ni znala jezika. “Najlepši odnos sva vzpostavili z gospo iz Lucije. Mož jo je spoznal po naključju, zamenjala ga je za nekoga. Takrat nisem znala niti besede slovensko, ona pa je govorila samo italijansko in slovensko. A način, kako je komunicirala z mano ... Ta njena toplina, skrb in pozornost ... Takrat sem res spoznala, da je jezik nepomemben, če smo ljudje drug do drugega.”

“Imela sem srečo, da sem živela v res različnih kulturah. Vedno sem imela priložnost, da sem spoznala različne ljudi in se tudi postavila v njihovo kožo. Mislim, da je to ključno. Na koncu ni skupina ali skupnost, vedno so posamezniki, ki ti grenijo življenje,” je še dodala. “A ko spoznaš ljudi, jih je mnogo teže sovražiti in ignorirati, ker vidiš, da so nam na koncu pomembne iste stvari.”

Pri svojem delu se veliko srečuje s turisti, ki prihajajo s križarkami v Koper. Zanje pravi, da so običajno slabo informirani, kam so prišli in kaj bodo v Sloveniji počeli. “Dobila sem veliko komentarjev, da se ljudje ne bodo vrnili v Slovenijo, ker tukaj ni ničesar zanimivega. Kako lahko rečeš kaj takšnega? Slovenija je zelo majhna država, a premore toliko lepot, da sem vedno znova navdušena, zato ta odnos tujcem zamerim.”

Preprost nasmeh vse spremeni

Sasikala pravi, da je bila za Slovence kot Indijka vedno nekoliko eksotična, zato so ljudje pogosto strmeli vanjo. “Danes se to ne dogaja več tako pogosto. Ljudje so bolj navajeni na spremembe in na turiste, zato tudi vame ne strmijo več toliko.” V takih primerih, je prepričana, bi že preprost nasmeh rešil zadrego. Pravi, da je nasmeh najboljši povezovalec, a ga ljudje nekoč še niso bili sposobni, danes pa so tudi nasmehi bolj pogosti.

---