Kar verjeti ni mogel, da vozniki ustavljajo pred prehodi za pešce

22-letni Sead Hrustanović je v Slovenijo prišel junija letos kot prostovoljec v sklopu programa Evropske solidarnostne enote in začel tudi študirati na Univerzi na Primorskem. Čeprav trenutno živi v Luciji, kjer stanuje tudi njegova sestra, se dosti bolj doma počuti v Kopru, kjer študira in dela.

Prvič je prišel v Lucijo pred šestimi leti. Od takrat se je vračal vsako poletje in vsako zimo. “Ko sem prvič prišel sem, se mi je zdelo, kot da sem na počitnicah. Z vsakim obiskom mi je bila Slovenja ljubša, vse se mi je zdelo drugačno, energija zanimiva, čutil sem, da bi želel tu živeti. Ko se danes pripeljem do Kopra, se počutim, kot da sem tu doma,” pravi Sead Hrustanović, ki je letos diplomiral iz informacijske tehnologije na Ameriški univerzi v BiH.

Kulturni šok: vozniki ustavijo pred prehodi za pešce

Na delo in študij se vsak dan iz Lucije v Koper pripelje z javnim prevozom, ki ga ocenjuje kot zelo dobrega: “V Bosni še zdaleč ni tako dobro urejen. Vedno je treba na avtobus čakati, urniki niso zanesljivi ...” V Sloveniji za zdaj še ni imel slabe izkušnje.

“Mi smo prišli sem, mi se moramo naučiti govoriti slovensko. Gre za spoštovanje do države, v katero si prišel. Če želiš biti sprejet, se moraš prilagoditi. Bodite to, kar ste, a še vedno je potrebno ohraniti spoštovanje in spoznati ljudi okrog nas, kar v teh krajih, kjer živimo, res ni težko.”

Sead Hrustanović

priseljenec iz Bosne

Največji kulturni šok je zanj bil, ko je ugotovil, da vozniki ustavljajo pred prehodi za pešce. “V Bosni moraš vedno večkrat pogledati levo in desno, pa imaš kljub temu še vedno občutek, da bi te lahko avto povozil.” Pove tudi, da so ljudje v Sloveniji zelo prijazni. V okolju, kjer prostovolji in študira, se zelo dobro počuti. “Velik izziv je zame študirati in hkrati še delati kot prostovoljec. Moti me, da ne najdem prostora za učenje čez vikend. Lahko greš v kavarne, a čez vikend je tam preveč turistov.” Zato se je odločil za kandidaturo v študentski svet, da bi lahko vplival na tovrstne stvari in poskušal zagovarjati tudi mnenja tistih, ki ne živijo sami in nimajo prostora za učenje.

“Pomembno je, da si odprt”

Nikoli ni bil omejen na zgolj eno mesto. Odraščal je v Travniku, tri mesece živel v ZDA, potem so se preselili v mesto blizu Travnika. Štiri leta je tudi živel in študiral v Sarajevu. “Travnik je dom. A mislim, da je sicer tudi Koper moj dom.”

Podam ti roko

Članek je objavljen v sodelovanju s kampanjo Podam ti roko, ki jo izvajajo v okviru projekta Središče za medkulturni dialog Koper, ki ga sofinancira Evropska unija iz sredstev Sklada za azil, migracije in vključevanje in Republika Slovenija, naročnik pa je Ministrstvo za notranje zadeve.

Na obisk k domačim se odpravi približno vsake tri mesece. “Tudi sicer sem veliko v stiku z vsemi člani družine. Imamo tudi svojo skupino na družbenih omrežjih. S prijatelji smo ostali povezani prek interneta, redno mi poročajo, kaj se dogaja doma. Tudi s punco sva ves čas 'na vezi'. Težko je, ko si navajen, da se tri leta vidiš vsak dan, potem pa tega ni več.”

Ena izmed pomembnejših stvari pri integraciji je, da si odprt, poudarja Sead Hrustanović. Priseljencem svetuje: “Ne spreminjajte se, se je pa nujno treba prilagoditi. Jezika se moramo nujno naučiti, to je ključno, je okno do sprejemanja družbe.” To, da se nekateri ljudje ne želijo naučiti jezika dežele, v katero so se preselili, težko razume. “Mi smo prišli sem, mi se moramo naučiti govoriti slovensko. Gre za spoštovanje do države, v katero si prišel. Če želiš biti sprejet, se moraš prilagoditi. Bodite to, kar ste, a še vedno je potrebno ohraniti spoštovanje in spoznati ljudi okrog nas, kar v tem okolju, kjer živimo, res ni težko.”

Od vseh lepot v Sloveniji mu je najbolj všeč Bled. “Šel sem tudi na otok. Bal sem se, da bom po vseh fotografijah, ki sem jih videl, razočaran. Ampak ko sem bil tam, sem bil še toliko bolj navdušen. Tudi slovenska Istra mi je všeč, ker so ljudje tako prijazni in odprti. Nihče te ne obsoja, kako si oblečen ali če počneš kaj neobičajnega. Sprejetost res šteje.”

Sms-je pošilja v slovenščini

“Ne znam še govoriti pravilno slovensko, zato se trudim, da govorim slovensko z nečakinjo, ker je z otroki lažje. Trudim se tudi pošiljati sporočila v slovenščini. Na delu ljudje govorijo z mano slovensko, četudi jaz potem odgovorim angleško.” Pomembno se mu zdi, da ga ljudje popravljajo, ker se samo tako lahko nauči in napreduje. “Tudi če greš na kavo, že s preprostim 'Dober dan, belo kavo prosim', vse spremeniš, četudi narediš napako.”

Zelo se je povezal s študenti, ki prihajajo iz Makedonije, Bosne, Srbije in Slovenije, prav tako pa tudi s študenti iz programa Erasmus iz Slovaške in Hrvaške. Druži jih pregovor “Vidiš, da možeš, Senada”, kar v prevodu pomeni: Vidiš, da zmoreš, Senada. “To nas je povezalo. Senada je tipično bosansko ime in to nas druži. Zato se skupaj spodbujamo k temu, da si pomagamo med seboj, da nam bo vse uspelo in tako premagamo težke dneve.” Izdelali so si tudi nalepke, da se takoj prepoznajo, kdo spada v to skupino.

Rad dela kot prostovoljec

V Bosni so s prijatelji redno spremljali ponudbe za prostovoljsko delo v tujini. “Opazili so oglas, da v Kopru na Pini iščejo grafičnega oblikovalca in fotografa, in me spodbudili, naj se se prijavim. Vsi vedo, da ko potrebujejo dobro fotografijo ali grafično oblikovanje, pridejo k meni.” Prijavil se je, tudi časovno se je vse odlično sestavilo. “Ravno sem končal dodiplomski študij in potem začel s prostovoljskim projektom v okviru programa Evropske solidarnostne enote. Z organizacijo, v kateri delam, smo se takoj razumeli in tudi zato sem se odločil, da bi rad tukaj delal in študiral.” Prostovoljstvo se mu zdi odličen korak v integracijo. “Vsakomur bi priporočal, da gre na portal Evropske solidarnostne enote in najde priložnost zase,” svetuje.

“Solidarnost je zame občutek, da počneš nekaj dobrega. Pomagaš ljudem, hkrati pa delaš nekaj dobrega zase. Ni povezano z denarjem, ampak z nečim človeškim. Menim, da si ljudje moramo pomagati, se učiti drug od drugega in doživeti, kako je, če si res pomagamo med seboj.”

Ko sodelavka postane sodelovalka

Najbolj smešna prigoda se mu je zgodila, ko je delal na stojnici in je svoji sestri predstavil svojo sodelavko kot “sodelovalko”. “Sestra me včasih še vedno podraži, kako kaj moja 'sodelovalka',” se zasmeje. Ob zaključku našega klepeta še pove: “Vsi smo ljudje in vsi delamo napake, a vse je lažje, če si te napake tudi odpustimo in si med seboj pomagamo. Tako bomo vsi bolje živeli.”

Darja Oražem, Maja Drobne (Kulturno izobraževalno društvo PiNA)


Najbolj brano