Gandhijevi eksperimenti, ki so vodili v politično neodvisnost
Eksperimenti z nenasiljem, spolno vzdržnostjo, prehrano, zdravljenjem z zemljo in drugim so Mahatmi Gandhiju dajali moč za politično delovanje. Za odpravljanje krivic je uporabljal različne poti, od prava do posta, pri njegovem delovanju pa so mu pomagali tudi številni podporniki.
Mohandas K. Gandhi se je rodil 2. oktobra 1869 v Porbandarju v indijski zvezni državi Gudžarat očetu Karamčandu, ministrskemu predsedniku, in materi Putlibi, globoko verni ženski. Ko je bil star 13 let, so ga oženili, ob isti priložnosti pa so poročili še njegovega brata in bratranca. “Meni ta reč ni pomenila nič drugega kakor lepa oblačila, nabijanje bobnov, poročne sprevode, razkošne obede in igranje z neznano deklico,” se je v avtobiografiji, ki jo je napisal, ko je bil star 56 let, spominjal tega dogodka. Čeprav z ženo Kasturbaj sprva še nista živela skupaj, pa sta kmalu zatem, ko mu je pri 16 letih umrl oče, dobila otroka, a je umrl nekaj dni po rojstvu. Pozneje so se jima rodili štirje sinovi.
Angleški slog življenja in zaobljuba
Gandhi je študiral pravo v Londonu. Tam je spoznal angleški slog življenja, vendar se ni dotaknil alkohola in mesa, niti se ni predajal čarom drugih žensk. S tem v zvezi se je še pred odhodom zaobljubil materi. V Angliji se je pridružil vegetarijanskemu društvu in prebiral knjige različnih verstev.
“Pravičnost najhitreje uveljavimo tako, da smo pravični tudi do nasprotne strani.”
Mohandas K. Gandhi
Kot študent je leta 1890 obiskal tudi svetovno razstavo v Parizu in se večkrat povzpel na Eifflov stolp, ki ga je označil za “igračko razstave”. “Dokler smo otroci, nas privlačijo igrače, in stolp je bil lep dokaz za dejstvo, da smo vsi še vedno otroci, ki nas mika ničvredna šara,” je pozneje zapisal o histeriji okoli stolpa. Močno pa ga je prevzela pariška katedrala Notre Dame, v kateri je opazil dostojanstveno in spoštljivo vedenje, v nasprotju z modnostjo in plehkostjo pariškega življenja na ulici.
Ob vrnitvi v Indijo je s seboj prinesel tudi evropske navade - jedli so ovseno kašo, pili kakav in se odevali v evropska oblačila, uvedli so tudi čevlje. S tem pa so narasli stroški gospodinjstva. Gandhi je tako odpotoval v Bombaj, da bi družino preživljal kot odvetnik. A zataknilo se je že pri njegovem prvem primeru na sodišču. Ko bi moral zaslišati priče, je ostal brez besed. Vrnil se je domov, kjer se je ukvarjal s pisanjem pritožb in prošenj.
Incident s turbanom
Po sporu z uradnikom v Indiji je Gandhi leta 1893 odpotoval v Južno Afriko, kjer je kot odvetnik delal za indijskega trgovca. Že takoj ob prihodu ga je spoznala tudi tamkajšnja javnost. Ko se je na sodišču pojavil s turbanom, je sodnik zahteval, naj ga sname, česar pa ni želel storiti. O zadevi je napisal pismo, ki so ga objavili v časopisu, in sprožil širšo razpravo. “Tako mi je ta dogodek pomagal, da sem v Južni Afriki zaslovel že v nekaj dneh po prihodu. Nekateri so me podpirali, drugi so se zgražali nad mojo predrznostjo,” je zapisal.
Drugi incident se je zgodil na vlaku: čeprav je imel vozovnico za prvi razred, so ga zaradi “temne polti” napotili v potniški oddelek, ker navodila ni ubogal, pa ga je stražnik izrinili iz vagona. Ta dogodek je bil povod, da je ustanovil združenje, ki je oblasti seznanjalo s težkim položajem indijskih priseljencev. “Izkušnje so mi pokazale, da pravičnost najhitreje uveljavimo tako, da smo pravični tudi do nasprotne strani,” je bilo eno od vodil njegovih več kot 20-letnih prizadevanj v Južni Afriki. Ker je tedaj še verjel, da se Indija lahko osvobodi le znotraj britanskega imperija, je z Angleži sodeloval v Burski vojni in zbral prostovoljce za ambulantni odred.
V Afriki se je še najprej poglabljal v svetovne religije in se o njih pogovarjal s prijatelji, pripadniki različnih verstev. Prebiral je tudi knjige o duhovnosti in etiki, Tolstojevo delo Božje kraljestvo je v tebi pa je nanj napravilo “neizbrisen vtis”.
Tiskarna na kmetiji
Leta 1901 se je vrnil v Indijo in se začel ukvarjati s težavami potnikov na vlaku v tretjem razredu, a ga je delo za pravice Indijcev v Južni Afriki znova pripeljalo na drugo celino. Med vožnjo z vlakom od Johannesburga do Durbana je prebral Ruskinovo knjigo Tudi poslednjemu. Tako ga je prevzela, da ponoči ni mogel spati in je sklenil, da bo svoje življenje spremenil v skladu z ideali te knjige, ob kateri je ugotovil, da je odvetnikovo delo enako vredno kot brivčevo in da je življenje rokodelca ali obdelovalca zemlje vredno življenja.
Ideja ga je tako prevzela, da je somišljenikom, s katerimi je ustvarjal časopis Indian Opinion, predlagal, da tiskarno preselijo na kmetijo in se ob tem ukvarjajo še s poljedelstvom in ročnimi deli. To se je tudi zgodilo, v Phoenixu v Natalu so kupili posestvo, kjer je začela delovati tiskarna. Gandhi je stremel k preprostosti in je želel, da sami opravljajo fizična dela, njegovim zamislim in eksperimentom pa so bili podvrženi tudi njegovi sorodniki in somišljeniki na posestvu. Ob preprostem življenju in vztrajanju pri služenju skupnosti je žrtvoval formalno izobrazbo svojih otrok, kar so mu pozneje očitali.
Vožnja v tretjem razredu
Avgusta leta 1914 se je nameraval Gandhi prek Londona vrniti v Indijo, a se je prav tedaj začela vojna, zato je ocenil, da bi morali Indijci, ki so živeli v Angliji, prispevati svoj delež. Pridobil je prostovoljce za ambulantno delo. Ob vrnitvi v Indijo se je ponovno posvetil težavam potnikov na vlaku. “Za vse tegobe, ki jih preživljajo potniki tretjega razreda, je nedvomno kriva nadutost uprave železnic. Nič manj graje pa si ne zaslužijo grobost, umazanija, sebičnost in nevednost potnikov samih,” je ugotovil.
Skupina, s katero je živel na posesti v Južni Afriki, se je ob selitvi v Indijo ustalila v Ahmedabadu, starodavni prestolnici tkalstva, pridružila pa se jim je tudi družina “nedotakljivih”.
Služenje skupnosti je Gandhi leta leta 1917 nadaljeval tako, da je priskočil na pomoč kmetom v Champaranu, ki so morali za lastnike zemlje gojiti določen delež indiga. S prostovoljci je zbiral njihove izjave, obenem pa so urejali tudi higienske in zdravstvene razmere na tem območju. Uradno preiskavo glede spornega zakona, ki je bremenil kmete, so sprožile tudi oblasti. Komisija je razsodila v korist kmetov in stoletni zakon odpravila. V Champaranu se je Gandhi želel posvetiti tudi zaščiti krav, a komaj je končal delo pri komisiji, že so ga seznanili s težavami delavcev v Ahmedabadu, ki so se potegovali za višje plače. Ob njegovem posredovanju in svetovanju glede stavke, na koncu pa tudi postu, so se delavci in tovarnarji le dogovorili o plači.
Žrtve med ljudstvom in uradniki
Ko so leta 1919 v Indiji sprejeli sporen Rowlattov zakon, je Gandhi Indijce pozval, naj 6. aprila v znak nestrinjanja opustijo delo in dan posvetijo postu in molitvi. Pozivu so se odzvali po vsej Indiji, v mestih in vaseh. Ob tem množičnem dogodku pa je prišlo tudi do incidentov, ki so zahtevali smrtne žrtve, tako med neoboroženim ljudstvom kakor med policisti in uradniki. Gandhi je ocenil, da je ljudstvo prezgodaj pozval k državljanski nepokorščini.
O tem, kateri zakoni in predpisi so dobri in pravični, kateri pa so neupravičeni in krivični, lahko presoja le tisti, ki dosledno in vestno spoštuje zakone, razumno in po svoji volji, je bil prepričan: “Šele tedaj si pridobi pravico, da nekaterih zakonov ob nekaterih točno določenih okoliščinah ne spoštuje.” Ljudje so se za vznemirljivo delo hitro ogreli. “Za umirjen, stanoviten in konstruktiven trud pa niso imeli posluha,” je ugotovil.
Zahteva po odpravi nedotakljivosti
Gandhi je bil dejaven tudi v kongresu, kjer se je med drugim zavzemal za hindujsko-muslimansko enotnost, odpravo nedotakljivosti in khadi, ročno tkano blago. Ob zahtevah po neodvisnosti Indije, ki jih Velika Britanija ni priznala, so se nadaljevala pogajanja, Gandhi pa je bil ena od osrednjih osebnosti indijske politike. V tem obdobju, pa tudi prej, so njega in njegove sodelavce velikokrat zaprli.
Leta 1930 je s pohodom do 400 kilometrov oddaljene obale Indijskega oceana protestiral proti zakonu, ki je Indijcem prepovedoval pridobivanje soli. Britanci so leta 1947 Indijo naposled zapustili, a so ozemlje razdelili med Pakistan in Indijo, ob čemer je izbruhnilo nasilje med hindujci in muslimani, v katerem je umrlo več kot pol milijona ljudi, več kot deset milijonov pa jih je zapustilo domove. Leto zatem, 30. januarja 1948, je Gandhija ustrelil in smrtno ranil hindujski nacionalist Nathuram Godse. Pogrebne slovesnosti se je udeležilo več milijonov ljudi. Gandhijevi politični eksperimenti so imeli velik vpliv tudi na poznejše politično delovanje, še zlasti na tiste, ki so si prizadevali za državljanske pravice Afroameričanov v ZDA ter za odpravo apartheida v Južni Afriki.