Dan Podjed: “Podatki so v današnjem času podobno dragocena snov kot kri”

Z antropologom dr. Danom Podjedom sva se srečala v spalnici. Vsak v svoji; skozi oko kamere in preko zaslona, ki postaja naš obraz in okno v svet. Profesionalni voajer in ekshibicionist, kot si pravi sam, raziskuje vpliv sodobnih tehnologij na ljudi. Zdaj opazuje nastajanje novega, kovidskega človeka. Pogovarjala sva se, ko je bil zaradi okužbe v družini dobesedno zaprt v stanovanje.

Kako poteka vaše življenje v karanteni?

“Žena ima v kuhinji sestanek preko interneta, otroci so med šolanjem vsak za svojim računalnikom, jaz pa sem pristal v spalnici. Od tod se javljam študentom in medijem in v duhu profesionalnega voajerja mi ni več nerodno zaradi deljenja zasebnosti. Ugotavljam, da je sedanji čas izjemno zanimiv z antropološkega zornega kota, saj smo ljudje prvič na stežaj odprli okna in vrata v svojo zasebnost. Po eni strani je to dobro, ker smo se pokazali takšni, kot smo, pred svojimi sodelavci, prijatelji, sorodniki. Težava pa je, da se kažemo tudi podjetjem, ki nas gledajo skozi oko kamere in imajo dostop do naše zasebnosti. Vse bolj ugotavljam, da živimo v prelomnem času, ko nastaja novi človek, kovidski človek. Ta bo še več časa preživel v zaprtih prostorih. Že po lanskih podatkih smo bili 90 odstotkov časa v zaprtih prostorih; skoraj 70 odstotkov doma, pet odstotkov v vozilu, ostalo pa v službi in drugih zaprtih prostorih.”

“Vse bolj ugotavljam, da živimo v prelomnem času, ko nastaja novi človek, kovidski človek. Ta bo še več časa preživel v zaprtih prostorih.”

V drugi val gremo bistveno bolj naveličani in utrujeni

V knjigi Antropologija med štirimi stenami ste opisali izkušnjo prvega vala, ko ste kljub zaprtosti vendarle lahko šli ven, zdaj pa prav ne smete, ker imate v družini okužbo. Ali to drugače vpliva na vas?

“Presenetilo me je, da sem bolj sproščen, kot sem bil, preden smo izvedeli za okužbo. Ko sem izvedel, da smo 'pozitivni', sem si nekako oddahnil, saj je bilo konec stopnjevanja napetosti in čistilnih ritualov. Kot sem opisal v knjigi, smo med prvim valom hrano, ki smo jo prinesli iz trgovine, oprali in razkužili, kar se je dalo, embalažo pa vrgli stran. Bili smo prestrašeni, skušali smo ravnati razsodno in se zaščititi. Poleti smo nekatere prakse opustili, jeseni pa se je spet začela stopnjevati napetost in hkrati se je razraščal strah. Tega se čuti tudi v družbi in dolgo se ga ne bomo znebili.”

“Selfi je osrednji artefakt družbe narcisizma.”

Pravite, da ste opustili določene prakse.

“Nekatere navade smo zrahljali, nekatere pa bomo očitno obdržali. Mislim, da bomo ljudje za vedno obdržali drugačne navade pri, na primer, pozdravljanju, rokovanju, objemanju, poljubljanju. S tem ni nič narobe in nič bližje si nismo, če se na srečanjih vsevprek poljubljamo in objemamo. Pravzaprav je v preteklih letih prišlo do inflacije teh stikov in mnogi so zdaj olajšani, ker se jim ni treba z vsemi objemati in poljubljati. Predvsem tistim bolj introvertiranim je šlo to na živce. Očitno bomo morali odslej racionalizirati, kdo nam je dovolj blizu, da ga spustimo k sebi in se ga dotaknemo. Če se manj dotikamo, seveda ne pomeni, da moramo biti manj človeški do drugih.”

“Za Janšo ne vem, ali je kratek in oster, ker tvita, ali tvita zato, ker je kratek in oster.”

Novost drugega vala je jemanje vitamina D. Gre pri vitaminu D za to, da je v nekaj treba verjeti?

“Vedno je treba v nekaj verjeti in bolje je, da verjamemo v vitamin D kot v teorije zarote. Med prvim in drugim valom so bile objavljene raziskave, ki kažejo, da bi lahko bil vitamin D koristen. Z vitaminom D je podobno kot z mediji. Osrednji mediji so nekaj, kar je dokazano dobro za večino ljudi, ampak namesto informacij, ki nam jih podajajo, raje uživamo teorije zarote.”

“Zaradi medijev, ki jih uporabljamo, postajamo vedno bolj ekstremni in čedalje večji vizualni ali pa besedni ekshibicionisti.”

Kako se vzdušje v družbi med drugim valom razlikuje od tistega v prvem?

“Opažam, da je bilo v spomladanskem valu med ljudmi več solidarnosti in entuziazma. Takrat smo vzeli virus kot izziv in tekmo, vlada pa je virusu napovedala celo vojno in domnevno zmago potem slavila s preleti vojaških letal, verjetno v pričakovanju kolektivne evforije. V drugi val gremo bistveno bolj naveličani in utrujeni. Nerad uporabljam vojne metafore, ampak ko govorim o virusu, dejansko obstaja podobnost s prvo svetovno vojno, kamor so se leta 1914 vojaki odpravili z vero, da bodo do božiča doma. Štiri leta kasneje so bili še vedno v jarkih in v blatu in približno tam bi lahko bili čez nekaj let tudi mi. Mislim, da bo virus še dolgo časa z nami, kajti cepiti skoraj osem milijard ljudi je težko. To je velik logistični izziv, poleg tega si nekateri cepiva ne bodo mogli privoščiti, drugi pa si ga ne bodo pustili vbrizgati zaradi teorij zarote.”

“Tehnologije nam vse bolj sledijo in nam pobirajo podatke, od katerih nekateri dobro živijo ali pa nas kontrolirajo.”

(foto: Žiga Živulovič jr./BOBO)

Tehnologije nam vse bolj sledijo

Opozarjate, da smo zaradi algoritmov in izbire prijateljev na spletu zaprti v informacijski mehurček in da do nas prihajajo le mnenja ljudi, ki razmišljajo podobno kot mi. Kako realno podobo sveta si na tak način ustvarjamo?

“Zapiranje v informacijske mehurčke je najbolj nevarna posledica spremljanja sveta preko spleta. Po dolgih letih uporabe omrežij so nam oprali možgane z izrazom 'prijatelji', s katerim poimenujemo ljudi na drugi strani zaslona. Pravi prijatelj je oseba, ki ji zaupaš in ki ostane s tabo v dobrem in slabem. Zdaj pa imamo na facebooku poplavo prijateljev in mnogim od njih slepo zaupamo. To ni več vzdržno in očitno potrebujemo novo opredelitev prijateljstev in tudi selekcijo pri sklepanju novih povezav. Ampak kdor bo napravil čistko med spletnimi prijatelji, bo najprej zbrisal tiste, ki razmišljajo drugače, dajejo neumne nasvete, težijo in so politično drugače usmerjeni.

Na ta način se bo še bolj zaprl v mehurček in se znašel med enako mislečimi. Ker so zasloni naša glavna okna v svet, vse bolj poslušamo enako misleče. Tako se polariziramo na tiste, ki verjamejo v virus, in tiste, ki ne. Na tiste, ki upoštevajo ukrepe za zajezitev epidemije, in tiste, ki ne. Na tiste, ki zaupajo Janši in vladi, in tiste, ki ne. Ta polarizacija je vedno bolj ostra, delimo pa se na najrazličnejše presečne množice, vključno s tisto, ki ne zaupa vladi in upošteva ukrepe ter verjame v obstoj koronavirusa.”

V knjigi Videni izpostavljate, da smo ljudje nadzorovani na vsakem koraku, zasebnost pa razdajamo na spletnih omrežjih. Koliko k obstoječemu nadzoru prispeva aplikacija za spremljanje stikov #OstaniZdrav?

“Te aplikacije se bojimo brez pravega razloga. Ob vseh nadzornikih, ki mrgolijo okoli nas - od različnih piškotkov, ki jih nerazsodno sprejemamo na računalniku, do aplikacij, ki jih imamo naložene na telefone in lahko brez naše vednosti vklapljajo mikrofon ali kamero na napravi -, je aplikacija #OstaniZdrav tako nedolžna, da tisti, ki zavračajo njeno uporabo zaradi možnosti posega v zasebnost, niso ravno prepričljivi. Njena uporaba je poleg tega prostovoljna - in to je bistveno. Če bomo v bodoče razvijali podobne tehnološke rešitve, ki so namenjene deljenju podatkov za javno zdravje, morajo biti prostovoljne. Prostovoljstvo in menjava namreč gradita zaupanje med ljudmi, prisila in trgovanje pa ga rušita. To je nekoliko podobno darovanju krvi.

V državah, kjer je darovanje prostovoljno, sistem bistveno bolje deluje kot tam, kjer za odvzeto kri plačajo. V ZDA, kjer prejmejo krvodajalci finančno odškodnino, pogosteje oddajo okuženo kri, ki jo je treba zavreči. Slovenski sistem deluje bolje, ker temelji na prostovoljstvu. Podatki so v današnjem času podobno dragocena snov kot kri. Eno je, če jih damo na razpolago prostovoljno in z njimi pomagamo drugim, kot to počnemo z aplikacijo #OstaniZdrav, nekaj povsem drugega pa je, če nam Google, Facebook, Amazon, Microsoft in drugi velikani digitalnega kapitalizma srkajo podatke in nas izčrpavajo.”

(foto: Žiga Živulovič jr./BOBO)

Na začetku ste omenili, da v pandemiji nastaja kovidski človek. Kakšen bo ta človek?

“Človek, ki mu pravim Homo covidensis, bo živel na drugačen način kot doslej. Več bomo v zaprtih prostorih in bolj nas bo strah stopiti na prosto, kjer prežijo nevarnosti, kot so virusi, onesnaženje in vročina. V tem prelomnem času prehajamo iz družbe tveganja v družbo nadzora.

Tehnologije nam vse bolj sledijo in nam pobirajo podatke, od katerih nekateri dobro živijo ali pa nas kontrolirajo. Skrbi me, da bomo prešli v digitalni kapitalizem ali pa v digitalni totalitarizem, kot ga vzpostavljajo na Kitajskem s sistemom družbenega razvrščanja. Vrata do tja imamo na široko odprta. Privadili smo se na življenje s kamerami in med štirimi stenami, zato niti domovi niso več oaze zasebnosti. S pomočjo pametnih zapestnic in drugih naprav lahko podjetja spremljajo celo, kdaj imajo ljudje spolne odnose in kako ti potekajo, nakar tiste s slabo kondicijo nagovarjajo z oglasi za substance, ki izboljšajo spolno življenje.”

Zasledila sem britansko raziskavo, ki ugotavlja, da nekateri otroci, ki so doma zaradi zaprtja šol, izgubljajo socialne veščine. Nekateri ne znajo več uporabljati vilic in noža, nekateri pa spet nosijo plenice.

“Kako se vesti in uporabljati vilice in žlico, se otroci ravno toliko naučijo od svojih vrstnikov kot od staršev in vzgojiteljev. Zato je izjemno pomembno fizično obiskovanje šole. V šoli otroci postanejo del skupnosti, ki traja leta. Tudi peščico pravih prijateljstev, ki jih včasih obdržijo za vse življenje, pogosto vzpostavijo v šoli. Če zapremo šole in otrokom onemogočimo, da vzpostavljajo lastne socialne strukture, se učijo pravil v skupnosti in s kršenjem šolskih pravil na lastni koži izkusijo, kakšne so posledice, začne nastajati povsem drugačna družba.

Posledice letošnjega zapiranja šol bodo vidne šele čez desetletja. Naslednje generacije bodo bolj zasedêne, mogoče pa bo nova družba tudi bolj pokorna. Tistim, ki vladajo, je sedanja situacija pisana na kožo, saj se ljudje med ukrepi ne morejo srečevati v liminalnih prostorih, kot jim pravimo antropologi. V teh prostorih na meji med zasebnim in javnim se izmenjajo zamisli in kujejo zarote. Gostilne, na primer, so lahko marsikdaj destruktivne, včasih pa so tudi konstruktivne za snovanje novih idej. Poleg tega so za mnoge ventil za sproščanje pritiska. Teh prostorov zdaj nimamo na voljo, poleg tega pa zaradi omejitev in ukrepov tudi protestov na javnih prostorih ni več. In to je ideal za vsakogar, ki vlada.”

Vsi smo del družbe narcisizma

Lahko zoom kave in spletni klepeti s prijateljem preko video aplikacij enakovredno nadomestijo interakcijo v živo?

“Če ni druge možnosti, so interakcije po internetu solidno nadomestilo za fizična druženja. Vedeti pa moramo, da se po tej poti izgubi ogromno informacij, ki jih pridobimo z neposrednim stikom: okusi, vonjave, dotiki ... V prihodnosti lahko pričakujemo marsikaj, saj že snujejo oblačila, ki omogočajo čutenje na daljavo.

Tehnologija, ki jo imamo na voljo zdaj, je seveda boljša kot nič, saj nas ohranja povezane na razmeroma človeški način, hkrati pa je problematična zaradi svoje zasnove. Ko se po Skypu ali Zoomu pogovarjava na daljavo, bi morali gledati v kamero, če bi želeli ustvarili vtis, da me gledate v oči. Vi pa dejansko gledate mojo podobo na ekranu. Sam razumem to kot brezčutno vedenje, saj mi dajete vtis, da niste pozorni name in da gledate stran. Druga težava pa je, da v prikazu na zaslonu ne vidimo le sogovornika, ampak v posebnem okencu tudi sebe. Prvič v zgodovini komuniciramo tako, da med pogovorom z drugim gledamo sebe. Ves čas smo v fokusu in se zaradi tega spreminjamo v bolj egocentrično in narcistično družbo. Kaj bi pred 30 leti rekli nekomu, ki se med pogovorom z vami ves čas opazuje v ogledalcu? Verjetno to, da je totalen narcis. Danes pa smo vsi del družbe narcisizma, saj nam tehnologije to omogočajo.”

Je narcisizma danes dejansko več ali smo s tehnologijo dobili le orodje, s katerim ga lahko izrazimo?

“Zvit marketinški trik za uvajanje tehnoloških rešitev je, da nas postavijo v središče pozornosti. To je razvidno iz poimenovanja nekaterih uspešnih naprav. Pri iPhonu, iPadu in iMacu je na začetku besede 'I', torej jaz. YouTube podobno poudari besedo 'you' - gre torej za medij, ki je čisto vaš in ga po svoje preoblikujete. Facebook je knjiga obrazov, ki jim je skupno to, da so vsi povezani z mano in da sem jaz v središču pozornosti. Tako dobim lažen občutek, da sem najpomembnejša oseba na svetu.”

Kaj se dogaja s selfijem v času pandemije?

“Selfi je osrednji artefakt družbe narcisizma. Če si v Parizu in ne ovekovečiš sebe pred Eifflovim stolpom ter ne deliš fotografije po omrežju, zakaj si potem sploh šel v Pariz? S selfiji drug drugemu tudi pokažemo, kako smo lepi in kako uživamo. Letos je nastopila težava, da nikamor ne gremo, zato iščemo nove poti za razkazovanje. V prvem valu koronavirusa je bilo zanimivo spremljati, kako so ljudje mesili kruh in sproti delili fotografije in posnetke. Všeč mi je, da smo v samoosamitvi z drugimi začeli deliti tudi manj lepe trenutke in da smo pripravljeni razkriti vsakdanje muke in norosti.

Predvsem pa se mi zdi pomembno, da smo se začeli več šaliti na svoj račun. No, težava za selfi v sedanjih okoliščinah so tudi maske, saj je njegovo bistvo širok 'ameriški' nasmeh. Ta tudi v ZDA ni nastal spontano, temveč se je razvijal postopno. Na starih fotografijah iz prve polovice 20. stoletja so bili ljudje običajno resni, saj je bilo fotografiranje svečan dogodek, režanje na vsa usta pa je bilo nespodobno. S predsednikom Kennedyjem se je to spremenilo. Takrat je nastopila doba novega medija, namreč televizije, in na zaslonu je bil politik s širokim nasmehom videti bolje. S selfiji pa smo vsi postali del družbe spektakla in smo se morali naučiti smejati na vsa usta.”

Kako to obdobje vpliva na spletne vplivneže?

“Virus je spletnim vplivnežem odžrl medijski prostor. Še vedno razkazujejo svojo zasebnost, ampak koga zdaj to briga? Verjetno so 'influenserji' zato zafrustrirani. Tudi v krizi lahko marsikaj storijo, denimo izrabijo svoj socialni kapital za pomoč in podporo. Oni so mediji v eni osebi; so producenti vsebin, režiserji, razpečevalci in še glavni igralci v resničnostnih šovih. Zato naj pomagajo ljudem in uporabijo svoj vpliv na družbenih medijih za koristne namene.”

Živimo v času zvezdnikov

V Sloveniji imamo izkušnjo z Markom Potrčem, spletnim vplivnežem, ki je nase opozoril prav v tem obdobju. Bi se v njegovem primeru socialni kapital, ki ga ustvarja, lahko spremenil v politični kapital?

“Ne vem, kakšne načrte ima, in ne morem napovedovati njegove prihodnosti. Gotovo pa ima odlično podlago, da postane politik. Če želi, bo lahko svoj socialni kapital kadar koli pretvoril v političnega, ker mu očitno ogromno ljudi sledi in ker je našel pomembno nišo. Na podoben način je svojo nišo zapolnil Donald Trump, ki je postal predsednik ZDA tudi zato, ker je bil desetletje in pol zvezdnik resničnostnega šova Vajenec. Ob tem je nakopičil na milijone sledilcev na twitterju in znal v pravem trenutku transformirati socialni kapital v političnega.”

Kako pomembna je danes za politika prisotnost na družbenih omrežjih?

“Politik današnjega časa mora ves čas objavljati na omrežjih in biti viden, sicer ne obstaja. To je začaran krog, iz katerega ne more več izstopiti. Kaj bi si mislili o predsedniku države, če bi nekega dne nehal objavljati na instagramu? Mnoge bi zaskrbelo, da je z njim nekaj narobe. Ko te sistem pogoltne, moraš objavljati redno. Tudi zato živimo v času zvezdnikov in ne več v času junakov. Za junake je bistveno, da zapustijo varno zavetje in za nekaj časa izginejo. Tistih junakov, ki so se iz Grčije odpravili na trojansko vojno, dolgo časa ni bilo na spregled. Ahil se devet let ni javil in nihče ni vedel, kaj se dogaja z njim. Takšnih junakov ni več.

Naj gre za političnega, športnega, glasbenega ali katerega koli junaka, ves čas mora poročati, kaj počne. Če je tri mesece neviden, lahko morda že izpuhti. Tudi v politiki smo dokončno vstopili v obdobje zvezdništva in čas igralcev, ki postajajo politiki in obratno. Poglejte Ukrajino in Volodimirja Zelenskega. Najprej je v satirični televizijski nadaljevanki Sluga narodu odigral vlogo predsednika, nato pa so ga dejansko izvolili za predsednika, ker je bil tako prepričljiv v svoji vlogi. No, naš nekdanji predsednik vlade Marjan Šarec je po podobni poti stopal še pred njim in v svoji imitatorski karieri nastopil kot Janez Drnovšek, Janez Janša, AntonRop in Danilo Türk ter upodobil mnoge druge like, zaradi katerih je pridobil prepoznavnost, potem pa zavzel njihovo mesto v politiki.”

Zdaj se je v ZDA zgodilo, da se Donaldu Trumpu, ki je bil najbolj vešč družbenih omrežij, ni izšlo. Se morda izgublja vsemogočnost twitterja?

“Vsemogočnost twitterja se ne izgublja; ta medij je predsednika pred leti ustoličil, zdaj pa je onemogočil vidnost nekaterih njegovih sporočil, na primer, da so volitve ponarejene. Nič novega ni, da medij politika vzpostavi in potem pokoplje. Trump je morda zaključil vladanje, a trumpizma ni konec. Vse, kar se dogaja po volitvah v ZDA, je resničnostni šov, ki se bo nadaljeval morda še leta. Tedni do inavguracije novega predsednika Josepha Bidna me zelo skrbijo, pa ne le zaradi dogajanja v ZDA, ki so razklane, ker ljudje živijo v dveh ogromnih mehurčkih, republikanskem in demokratskem.

Opazovalec po službeni dolžnosti
Antropolog dr. Dan Podjed je znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in izredni profesor za področje kulturne in socialne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Po službeni dolžnosti opazuje ljudi in poskuša razumeti njihove navade. Lani je izdal odmevno knjigo Videni, v kateri je pod drobnogled vzel razmerje med ljudmi in tehnologijami ter pojasnil, zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo s pomočjo pametnih telefonov in drugih naprav. Letos, po spomladanskem valu epidemije koronavirusa, je izšla še njegova knjiga Antropologija med štirimi stenami. V njej je javnosti predstavil, kako je opazoval in spoznaval družbo in sebe med pandemijo.
Dogajanja v drugem valu ne popisuje več. “Zakaj? Ker stvari niso več smešne!” pravi. Tudi on je v jesenskem valu utrujen in izžet zaradi vsega dogajanja ter zaskrbljen zaradi velikega števila okužb, obolelih in umrlih. “Če je bila prva knjiga bolj komična, bi bila druga, če bi nastala, bolj postapokaliptična grozljivka.”
Prostor njegovih znanstvenih zanimanj je širok. Trenutno veliko časa posveča vodenju projekta Nevidno življenje odpadkov. “Tudi ta raziskava je postala v tem času še bolj zanimiva, ker mečemo stran nove vrste odpadkov, kot so zaščitne maske, gumijaste rokavice, papirnati robčki z razkužili. Tudi na tem področju so se naše navade spremenile.”
Antropolog, dejaven tudi v mednarodnem prostoru, je med letoma 2010 in 2018 vodil Mrežo za aplikativno antropologijo Evropskega združenja socialnih antropologov, zdaj pa je njen izvršni svetovalec. V okviru te mreže je pred sedmimi leti zasnoval mednarodni simpozij Zakaj svet potrebuje antropologe (Why the World Needs Anthropologists).

Skrbi me tudi dogajanje v svetu in pri nas. Evropski politiki so se uskladili in sočasno po twitterju poslali čestitke zmagovalcu volitev v ZDA. Bidnu so čestitali bolj ali manj vsi, razen našega predsednika vlade, ki je poslal čestitko Trumpu in njegovi stranki. Kolegi z vsega sveta me še vedno sprašujejo, kaj se dogaja pri nas in ali res podpiramo Trumpa. Takšna nenavadna informacija se v času družbenih medijev kot verižna reakcija razširi po svetu.”

Kaj je bilo pravzaprav narobe z Janševim tvitom in prezgodnjo čestitko Trumpu?

“Janša je ravnal nerazsodno in hazardersko; na kocko je postavil tako lasten politični kapital kot tudi ugled Slovenije in storil hudo napako. Menim, da bi to lahko bil celo prelomen trenutek v njegovi karieri. Tega tvita mu niti koalicijski partnerji ne morejo oprostiti. Lahko mu oprostijo paktiranje z Madžari, sumljive nakupe opreme in kakršne koli druge morebitne nepravilnosti, ampak to, da je tvitnil ob nepravem času in voščil nepravemu politiku - to pa presega vse meje. Zakaj? Zato, ker je s kratkim zapisom osmešil sebe in druge. Verjetno to tudi njega hudo jezi, a zdaj se ne more več izvleči iz greznice, v katero je skočil na glavo.”

Ko sva se dogovarjala za ta intervju, ste mi glede družbenih omrežij rekli, da “si tisto, kar objavljaš” in da je Janša kratek in oster. Kakšne so skupne značilnosti ljudi, ki se odločajo za objave na določenih omrežjih?

“Za Janšo ne vem, ali je kratek in oster, ker tvita, ali tvita zato, ker je kratek in oster. V vsakem primeru pa je pot, ki si jo izberemo na spletu, tista, ki nas zapečati v javnosti. Zaslon je naše glavno okno v svet in hkrati naš obraz. Če tvitate, pridobi vaš obraz podobo twitterja, torej podobo kratkih stavkov, ključnikov, udarnih izjav in jasnih sporočil.

Tudi če so sporočila neumna, morajo biti udarna, da jih bodo drugi delili. Če ste največ prisotni na instagramu, vas drugi sprejemajo takšne, kakršni ste videti. Tako najraje objavlja predsednik države Borut Pahor, ki so ga nekateri označili za kralja instagrama. Pri tem je zelo uspešen, saj zna v pravem trenutku objaviti prave fotografije. Redno ga spremljam in vedno znova me preseneti. Pred nekaj tedni je pokazal, kako na stadionu za seboj vleče ogromno traktorsko gumo, med prvim valom koronavirusa pa je na balkonu 'čilal na sončku' in kopičil vitamin D. Ko te objave pokažem tujcem, ne morejo verjeti, da je to predsednik. Ampak Pahor seveda mora delovati na tak način in početi nekaj čedalje bolj vizualno ekstremnega, Janša pa mora biti v svojih besednih nastopih vse bolj oster, sicer v poplavi ostrih nastopov na twitterju ne bo nikogar prepričal. Zaradi medijev, ki jih uporabljamo, postajamo vedno bolj ekstremni in čedalje večji vizualni ali pa besedni ekshibicionisti.”

---