Da bi v tretje le ne šlo vse narobe

Letos bomo dočakali zakon o dolgotrajni oskrbi. Ker bo to po dveh propadlih že tretji v tem tisočletju in so medtem problemi starajoče se Slovenije v nebo vpijoči, upravičeno pričakujemo sistem, ki bo zagotovil dostopno, enakopravno pomoč vsem, ki jo potrebujejo, financiranje z višjim vložkom države in medgeneracijsko solidarnostjo. Kar je ob nakopičenih problemih mlade, starejše in vmesnih generacij v Sloveniji morda utopično.

Vlada zagotavlja, da bo zakon o dolgotrajni oskrbi kmalu v politični proceduri. Zaradi razbohotenih stisk starostnikov in vsaj dvajsetletne zamude ga pričakujemo z velikim upanjem. Sočasno pa s strahom, saj kaotične razmere tako v oskrbi starostnikov kot sicer v državi učinkovitih rešitev ne obetajo. Ne moremo prezreti dejstva, da sta pred pričakovanim grdo propadla dva povsem neustrezna zakona o dolgotrajni oskrbi. Še manj smemo preslišati opozorila poznavalcev, računskega sodišča, denimo, da ga v Sloveniji ni, ki bi resnično poznal problematiko starejših. V prvi vrsti tistih med 112.000 nad 80 let starimi Slovenci, ki so zaradi bolezni, revščine in neustreznih življenjskih razmer obnemogli in prezrti.

Težko je doumeti, da nihče v državi nima pojma, koliko starejših je izpadlo iz sicer obsežnega, a razdrobljenega in neučinkovitega sistema storitev in denarnih pomoči, ki so na voljo v okviru zdravstvenega, socialnega in pokojninsko invalidskega sistema. Še teže je razumeti, da se do tega v starajoči Sloveniji niso niti poskusili dokopati v prvo poklicanem ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. To je imelo do leta 2017 patronat nad dolgotrajno oskrbo kar tako, mimogrede, ob množici drugih nalog v papirnatem pragozdu in je zato skrb za starejše lahkotno in v celoti zanemarilo. Pravzaprav jo je potisnilo v pristojnost občin, ki nepristojne neenako zagotavljajo preskromno pomoč na domu; v roke družin, nevladnih organizacij, inštitutov in društev, ki so nemočno vlekli voz iz blata; v prvi vrsti pa v roke zasebnih koncesionarjev, ki gradijo domove starejših za cenovno diskriminirajočo oskrbo po enakih, zastarelih in povsem zanemarjenih standardih.

Dolgotrajna oskrba je vprašanje medgeneracijske solidarnosti. Je problem mladih in starih, ki zahteva sistemsko ureditev (rešitev) problemov vseh.

Bog ne daj, da ministrstvo ne bi niti tega ne naredilo. Če koncesionarjev ne bi radodarno napotilo v gradnjo domov, medtem ko država že 16 let ni dodala nobenega v kolikor toliko dostopno javno mrežo, bi bila danes slovenska oskrba starih svetovna katastrofa in sramota. Čast vsem, ki so si v minulih letih prizadevali uveljaviti različne skupnostne oblike pomoči, na čelu s Sobivanjem, in so se nemočni znašli v primežu dojemanja Slovencev institucionalnega varstva kot edine resne oblike pomoči za starost. Zato, pa tudi zaradi perečega pomanjkanja oskrbovalcev, bo pričakovana zakonska prednost zaostajajočim, po svetu pa prevladujočim skupnostnim oblikam storitev dolgotrajne oskrbe, še dolgo neuresničena ležala na papirju.

V odsotnosti resnega poznavanja razmer, navkljub gori izdelanih študij v poslednjih desetletjih, o dejanskih potrebah starostnikov nima pojma niti ministrstvo za zdravje. To je bilo z novim direktoratom za dolgotrajno oskrbo pred tremi leti rešeno mimobežnega ukvarjanja s problematičnim področjem, a se žal nikakor ni uspelo postaviti na noge. Trije zamujajoči pilotni projekti dolgotrajne oskrbe, katerih izkušnje naj bi odprle vrata v učinkovit sistem, te moči žal nimajo.

Nad starajočo se Slovenijo, s trenutno petino nad 65 let in 5,4 odstotka nad 80 let starimi državljani ter projekcijami pospešenega staranja med pet najstarejših držav na svetu sredi tega stoletja, visi damoklejev meč vzdržnega financiranja oskrbe v starosti. Katastrofalni drugi zakon je pred tremi leti še znižal že sedaj enega najnižjih vložkov države v sistem oskrbe v Evropi. Na drugi strani pa je povišal sedaj enega najvišjih vložkov uporabnikov. V cilju izenačitve skupnostnih z institucionalnimi storitvami, je povišal zlasti že sedaj nevzdržno ceno domske oskrbe.

Čeprav v tretjem zakonu takega fiaska ne pričakujemo, denarja za zagotovitev varne, predvsem pa enakopravne oskrbe vseh, ki bodo to potrebovali, ni na obzorju. Dolgotrajna oskrba je vprašanje medgeneracijske solidarnosti. Je problem mladih in starih, ki zahteva sistemsko ureditev (rešitev) problemov vseh. Čeprav bo zakon pospremil predlog za zavarovanje za starost, današnji vsestransko negotov položaj mladih dejanskega soglasja ne obeta.

Svetlobna leta oddaljenosti od celovite prilagoditve starajoči se Sloveniji so tista, ki v upanje v končno prihajajoč zakon o dolgotrajni oskrbi vlivajo strah, da od pristojnih in odgovornih v politično krhki državi pričakujemo preveč.


Najbolj brano