Čas vojne, špekulacij, bogatenja in revščine

Živimo Sokratov paradoks, ko o svetu vemo samo to, da nič ne vemo. Se čudimo in že dolgo bolj kot o vojni, možnosti jedrskega spopada, razmišljamo o draginji in o tem, kako preriniti čez vsestransko, najbolj pa energetsko, negotovo zimo. Nič ni v naših rokah. Svet si še ne želi miru. Najmanj vojni špekulanti, ki očitno niso nagrabili dovolj in na krilih strahu poganjajo cene energentov do zadnjega koščka kruha v nebo.

Cena evra, ki že drugi mesec nima več vrednosti dolarja, a je še pred globalno krizo leta 2008 lahko kupil 1,6 zelenca, o razmerah v Evropi pove veliko. In o tem, kakšne možnosti ji daje svet. Predvsem Amerika, ki (tudi) preko največjih borz dodobra “vodi” špekulativno Evropo. V zmedeni Sloveniji je huje kot v Evropi. Medtem ko se cene hrane, nepremičnin in še česa vzpenjajo ob bok jedrnih evropskih držav, je cena slovenske elektrike na borzah kar nekajkrat preletela evropski vrh ali pristala tik pod njim. Življenjski standard, zlasti najbolj prikrajšanih, pa krepko zaostaja.

Seveda se je elektrika dnevno grdo dražila tudi po evropskih državah. Evropska komisija pa nič. Do minulega tedna, ko je bila naposled sprejeta uredba o varčevanju, omejevanju prihodkov vseh, ki energijo proizvajajo brez zemeljskega plina in o solidarnostnem prispevku, “davku” dobičkarjev.

Vladni uradniki so očitno pozabili prebrati zadnje poročilo državnega statističnega urada, ki pravi, da pod pragom revščine, z manj kot 771 evrom mesečno, živi 243.000 Slovencev.

O zemeljskem plinu, ki ga manjka in je precej jasno povezan z vojno v soseščini, ne bomo. Le toliko, kolikor so najdražje plinsko gnane termoelektrarne z zaokrožanjem ponudbe na borzah prispevale k norim cenam elektrike.

Cena elektrike je, na srečo, v Sloveniji dodobra omejena. Vsaj za male uporabnike. Gospodarstvo, napovedani državni pomoči navkljub, vije roke. Naj si še tako želi večje brezposelnosti in lažjega “upravljanja” z delavstvom, mora obstati. Noro poskočna elektrika, skupaj z draginjo, ki jo energenti prelivajo do zadnje drobtine kruha, daje vedeti, da je pred gospodarstvom in vsemi nami, skrajna negotovost. Niti tega, ali bo energija, zlasti elektrika, pozimi na voljo, ne vemo.

Če nič hujšega, lahko po opozorilih planeta s sušo in poplavami, pozimi dočakamo zmrzal, žled ... in mrk. Mrk prav te elektrike, s katero so povezane sanje o vračanju v nižje ogljično prihodnost, ukinjanju jedrskih in termo elektrarn, zato premogovnikov ... Podnebje res kriči, a elektrika ga do leta 2035, ko naj bi vsi kupovali le še nanjo gnane avtomobile, zanesljivo ne bo utišala.

Niti nas ne bo odrešila odvisnosti od nafte, ki je Evropa nima. Od energenta, ki sicer, podobno kot pravkar les, hodi vštric s krizami in dobičkarstvom, smo hudičevo odvisni. Seveda pomnimo izbruh covida, ko je sodček nafte zgrmel na ničlo, na ameriških borzah celo v negativno. Zato, da so v vojni krizi sod pognali do 120 dolarjev.

Pomnimo še višje cene nafte, a pravkar gre s ceno pri 85 dolarjih za sod, za enega “razumnejših” energentov. Kar za borzne skoke elektrike ne moremo zapisati. Elektrika, v tretjem tisočletju osnovna življenjska dobrina, na borzi niti nima kaj početi. Evropa jo je pred dvema desetletjema nanjo postavila domnevno v prid nižji ceni, a dejansko v prid trgovcem. Ki smo jih dobili tudi v Sloveniji, da v naših elektrarnah proizvedeno za 82 odstotkov potreb Slovenije in za daljši čas ceneje zakupljeno lahko drago prodajajo in jo z borze nekajkrat dražjo vračajo dobaviteljem in ti kupcem. Cenejšo gospodinjstvom in noro poskočno vsem ostalim.

Ne čudi, da so v najuspešnejšem trgovcu z elektriko GEN-I povprečne plače lani znašale 6826 evrov bruto. Tedaj še njegov direktor Robert Golob je dobil precej več, s premiersko plačo julija pa 5991 bruto evrov.

Ali je plačna zmeda in padec dovolj visok, da skupaj z armado državnih uradnikov razume stiske Slovencev, ki morajo draginji kljubovati na ali pod pragom revščine, (še) ni mogoče vedeti. Golob vedno in povsod govori v njihov prid. Cena energentov je, kot zapisano, za gospodinjstva zgledno omejena. Sočasno se je njegova vlada osmešila s spremljanjem 15 skupin osnovnih živil doma in v soseščini. Potrebno ga je bilo plačati zato, da nam je povedalo, da pri bogatejših sosedih lahko marsikaj kupimo ceneje.

Kar smo vedeli. Vemo tudi to, da 100.000 in nekaj draginjskih dodatkov, ne bo doseglo vseh v energetski in splošni revščini. Vladni uradniki so očitno pozabili prebrati zadnje poročilo državnega statističnega urada, ki pravi, da pod pragom revščine, z manj kot 771 evrom mesečno, živi 243.000 Slovencev. Pravzaprav vemo, da boni ne rešujejo ničesar. Visoke cene bodo ostale tudi, ko jih čez in čez prezadolžen proračun države ne bo zmogel. Vemo celo, da za spremembe potrebujemo korenite sistemske reforme, z nepremičninsko premoženjsko davčno na čelu in da jih, ob večnem nagajanju desnih politikov in botrov menedžerjev, ne moremo pričakovati. Pričakujemo zgolj večjo revščino večine in večje bogastvo peščice.


Najbolj brano