Branimir Radikon: “Pridelati hrano sploh ni tako lahko, kot se morda zdi na prvi pogled”

Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica je na običajne dni dan, kjer mrgoli od dejavnosti. Pridelovalci prinašajo vzorce, kupujejo v trgovini, svetovalci prihajajo in odhajajo na teren. Epidemija je sliko ustanove temeljito spremenila, a tišina okrog stavbe je varljiva. Kot pravi direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda Branimir Radikon, se trudijo, da ljudem ostajajo na razpolago z nasveti in podatki. Pridelovanje hrane se pač ne sme ustaviti in morda je ravno kriza čas, ko se zavemo, kako zelo pomembno je kmetijstvo.

Večina ukrepov, povezanih s kmetijstvom, se v tako imenovanem prvem paketu ukrepov za boj proti epidemiji koronavirusa nanaša na socialni položaj nosilcev dejavnosti. Je tako prav?

“Poudariti in tudi pozdraviti moramo že to, da kmetijstvo iz tega prvega paketa ukrepov ni izpuščeno. V preteklosti se je že večkrat zgodilo, da je pri sprejemanju sistemskih rešitev za spopadanje s kriznimi razmerami kmetijstvo ostalo na robu razmisleka odločevalcev. V prvem paketu so najnujnejši ukrepi, torej tisti, ki zadevajo kmečke zavarovance, preprosto povedano, ljudi, ki živijo od kmetijstva. Ukrepi seveda lahko do določene mere blažijo posledice, veliko bolj pomembno je, da bi bilo to krizno obdobje čim krajše, da bi se epidemija čim prej končala in bi se vrnili v normalne razmere, ko bomo lahko zaživeli in se bo gospodarski krog znova zavrtel.”

“Psihologi bi gotovo znali razložiti ta prvinski nagon človeka, da speče kruh, da si naredi nekaj, kar povezuje s temeljem preživetja, torej kos kruha. Verjamem, da so kilo moke kupili mnogi, ki doslej kruha niso pekli in so se tega lotili prvič.”

Kako trenutno sploh delate v zavodu, ki s strokovnim znanjem in storitvami skrbi za celo Primorsko? Kako je z vašimi laboratoriji, s svetovalci, z delom na terenu?

“Zelo težko je, ker so svetovanje, izdelava vlog za neposredna plačila in druge dejavnosti, pri katerih je potrebno imeti stik med ljudmi, popolnoma zaustavljene. Delamo po prilagojenem programu. Za vseh 110 zaposlenih pišemo in dnevno popravljamo tedenske razporede. Na oddelku za kmetijsko svetovanje je večina ljudi zaradi zmanjšanega obsega dela na dopustih. Uvedli smo samo dežurstva po izpostavah. To pomeni, da smo za kmete vedno dosegljivi, seveda glede na razmere v okrnjenem obsegu. Na prvem mestu sta varnost in zdravje ljudi, zato izvajamo vse ukrepe, ki jih narekuje Nacionalni inštitut za javno zdravje. Tudi svetovalci večino dejavnosti skušajo opraviti preko spleta, digitalnih povezav. Na našo spletno stran se trudimo nalagati čim več vsebin, nasvetov in veliko govorimo po telefonu. Mlečna kontrola je ustavljena, se ne izvaja, delavce smo poslali na čakanje. V laboratoriju izvajamo samo komercialni del analitike mleka, ki je ključna za odkup. V laboratoriju za vino smo posebej opredelili protokol prinosa in prevzema vzorcev na tak način, da ne prihaja do stika. Drevesnica je odprta, ker sodi v dejavnost trgovine s kmetijskimi potrebščinami, ki je ob živilskih trgovinah in lekarnah dovoljena. Tudi tam spoštujemo pravila: nosimo zaščitno opremo, stranke vstopajo posamično. Pomembno se nam zdi, da ta del dejavnosti ohranimo, ker vemo, da so številni ljudje v teh dneh v naravi, na njivah. Izkoriščajo razmere za to, da si kaj uredijo okrog hiše, zasadijo ali razširijo vrt. Pomembno se nam zdi, da imajo pri nas možnost nakupiti vse potrebno. Psihološki del prestajanja te karantene je zelo težaven. Če je človek zunaj na zraku, seveda sam, brez stikov z drugimi ljudmi, in dela, se morda lažje spopada s psihološkim bremenom karantene. Veliko težav imamo, podobno kot druga podjetja in ustanove, z nabavo zaščitne opreme za naše zaposlene. Vsak dan si poskušamo preko najrazličnejših kanalov zagotoviti, kar je najnujnejše potrebno. Naš namen je maksimalno zaščititi zaposlene, hkrati pa omogočiti, da se nujne dejavnosti opravijo. V stavbi smo število ljudi zmanjšali na minimum ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov. Nekako smo se torej prilagodili, najnujnejše izvajamo in trudimo se, da kmetje dobijo to, kar v tem času potrebujejo. Je pa res, da vsak nov teden prinese nove izzive.”

“Morda pa nam bo v tej krizi, ki je po vrsti in razsežnosti drugačna od vsega, kar smo doslej doživeli, zazvonilo v glavah in bomo doumeli, kako pomembno je doma pridelati hrano in biti samooskrben.”

Od brancina in rebule do sira
Branimir oziroma Branko Radikon, diplomirani ekonomist in inženir agronomije, že vrsto let uspešno vodi Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica, strokovno ustanovo, ki pokriva celotno Primorsko. Ter se tako na najboljši in najbolj izrazit način sooča s pestrostjo pokrajine, ki sega od Jadranskega morja preko oljk in trt do trentarskih visokogorskih pašnikov.
Radikon, ki je sicer doma v Goriških brdih, je izrazit in odločen glas v razpravah o pomenu lokalno pridelane hrane in prednostih ter bogastvu primorskega kmetijstva in pri svojih stališčih enakomerno razdaja pozornost. “Lepo bi bilo in že dolgo si želim,” je med drugim dejal v tokratnem, kriznem pogovoru, “da bi nekam ob soško cesto postavili 'siroteko'.” Torej nekaj takšnega kot vinoteko, le da bi gurmanom in popotnikom ponujali pestro in kakovostno paleto posoških sirov.
Radikon, ki ima duhovno širino in utrjeno znanje ter velja za preudarnega sogovornika in, mimogrede, zelo dobrega pevca, je o poslanstvu zavoda, ki ga vodi, med drugim napisal: “Želimo in usposobljeni moramo biti, da lahko povezujemo: pridelovalca, predelovalca in potrošnika, teorijo in prakso, pa tudi kmetijstvo z drugimi področji človekovega udejstvovanja. V povezovanju in znanju vidimo najboljše rešitve za ohranjanje vitalnega podeželja in njegove socialne stabilnosti ter možnost za ustvarjanje zelenih delovnih mest na Primorskem, na tem prelepem in pestrem delu slovenske zemlje, ki je doživel že lepe, a tudi zelo trde čase, a ohranil ponosnega in delavnega človeka, ki ljubi svoja polja in gozdove, vinograde in oljčnike, svoje gore in morje ...

Drugačen pogled na kos kruha

Ko se ozirate po terenu, opažate, da so kmetje, pridelovalci aktivni? Potekajo vsa potrebna sezonska opravila ali negativno vzdušje vpliva tudi na upad dejavnosti?

“S tem, ko so se ustavile določene dejavnosti, ko so zaprli nekatere tovarne, ko se je, konec koncev, ustavilo delo v sosednji Italiji, več ljudi ostaja doma. In marsikdo, ki ima kakšen kos zemlje, se je odločil, da ga bo obdelal. Ko gledam okrog, se mi zdi, da vse miga, da ljudje na ta način preživljajo ta čas. Ker nekako ga je pač treba.”

“Tradicionalno slovensko kmetijstvo, do katerega imamo pogosto čustven odnos, je seveda, vrednota. Ampak zavedati se je treba, da kmetijska pridelava niso trobentice in vijolice. Hrano je treba pridelati učinkovito, imeti proces stroškovno pod kontrolo, torej doseči določeno ceno, določene količine, kar omogoča vključitev v distribucijsko mrežo.”

Kar pomeni, da iz slabih razmer lahko povlečemo tudi nekaj pozitivnega?

“Recimo. Če sploh lahko govorimo o dobrih stvareh v teh težkih časih, ki jih živimo.”

“Ko razmišljamo o skrajšanju poti, je treba razmišljati tudi o kompleksnosti globalnih povezav. In sistemu, ki je pač narejen tako, da tovornjaki morajo voziti, čeprav bi, teoretično, zaposlen v mlekarni lahko tisto škatlo jogurtov preprosto nesel čez cesto.”

Ko so se zaostrili ukrepi, velikega navala na živilske trgovine sicer pri nas, v nasprotju z nekaterimi drugimi državami, na srečo ni bilo, ampak ena od polic, ki se je izpraznila kar hitro, je bila tista z moko. Kar pomeni, da imamo še vedno nagonski odziv, da v stiski kopičimo osnovna živila. Kaj to pove o našem odnosu do hrane? In kako na ta odnos vplivajo krize, kakršno živimo v tem trenutku in ki nam je pokazala, da nekatere stvari pač niso samoumevne?

“Psihologi bi gotovo znali razložiti ta prvinski nagon človeka, da speče kruh, da si naredi nekaj, kar povezuje s temeljem preživetja, torej kos kruha. Verjamem, da so kilo moke kupili mnogi, ki doslej kruha niso pekli in so se tega lotili prvič. Tudi po družabnih omrežjih te dni lahko beremo številne zgodbe o prvih uspelih poskusih pri peki kruha. S tem se pokaže, kako pomembna je pridelava hrane. Brez tega se svet ustavi. Kmetijstvo morda posledic epidemije niti ne bo občutilo tako neposredno kot kakšna druga panoga, ki je popolnoma zaustavljene, denimo avtomobilska industrija. Morda pa nam bo v tej krizi, ki je po vrsti in razsežnosti drugačna od vsega, kar smo doslej doživeli, zazvonilo v glavah in bomo doumeli, kako pomembno je doma pridelati hrano in biti samooskrben. Morda je tudi to sporočilo za bodočnost, za čas, ko bo kriza mimo: da moramo v Sloveniji, vsaj na nekaterih področjih kmetijske pridelave, narediti pomemben napredek. Vemo namreč, da je kar nekaj usmeritev kmetijstva, kjer si zagotavljamo komaj 20- ali 30-odstotno samooskrbo. Načelo samooskrbe je sicer treba pravilno razumeti. Izračuni niso tako preprosti, upoštevati je treba hrano, ki jo pridelamo in potrošimo doma, tisto, ki jo uvozimo in izvozimo, razumeti je treba, kako se hrana giblje na mednarodnih trgih. A v vsakem primeru se spet izkazuje pomembnost sporočila, ki smo ga večkrat slišali in ponovili: Slovenija mora narediti več za to, da bo samooskrbna.”

“Otroke moramo naučiti, da bodo znali narediti tisto, kar izhaja iz prvobitnosti človeka in je nujno za preživetje. Da si bodo znali urediti vrt, pridelati solato.”

Pa sploh gremo v to smer?

“Po nekaterih podatkih sta pridelava mleka in mesa že v okvirih samooskrbe, je pa res da smo pri pridelavi zelenjave in sadja, pa še kje, krepko pod to mejo. Bojim se, da se o tem veliko govori, večji problem pa je, ker bi bilo treba k problemu pristopiti sistemsko in z jasnimi ukrepi. Vprašanje, kako to storiti, je zelo obsežno, vsekakor pa zahteva nekaj let intenzivnega dela, ne le pisanja strategij, ampak ustreznih korakov države. Pomembno se je zavedati še nečesa: eno je načelo samooskrbe, torej delež hrane, ki jo slovenski pridelovalci pošiljajo na notranji trg in jo konzumira slovenski potrošnik. Drugo pa je oskrba samega sebe. To pomeni, da si nekdo na vrtu sam pridela svojo solato, namesto da bi jo kupil v trgovini. Seveda je z vidika samooskrbe državljanov, na katero mora država misliti, pozitivno oboje, ampak politika do enega in do drugega mora biti popolnoma različna. In v tej optiki je treba gledati na vse ukrepe. Denimo kmetijsko zemljiško politiko, ki ne sodi v okvir evropske politike. Skupna evropska politika ureja neposredna plačila in podpore, okolje in vse pogoje, ki jih moramo v tem smislu zagotavljati in tako naprej. Slovenska kmetijska politika oziroma politika do kmetijstva, ki jo naša država oblikuje samostojno, pa so davčna, zemljiška, socialna politika. Vrsta mehanizmov je, ki jih lahko država uporabi v odnosu do pridelovalca, kmeta, tistega, ki se s to dejavnostjo ukvarja. Zemljiška politika, na primer, pomeni, da imajo kmetje prednostno pravico do zemlje, na kateri se prideluje hrana. Ne pa, da imajo prednost špekulanti, ki zemljo preprodajajo za gradnjo. Davčna politika pomeni, da nekoga, ki kmetuje na visoki nadmorski višini ali na redko poseljenem območju država ne obremenjuje z davki, temveč ga nagradi, saj je njen interes, da tam prebivalstvo ostaja, da območje ostane obdelano. To je preplet zelo kompleksnih pristopov, ki zahteva veliko pravega razumevanja. Naloga države je tudi, da vzpostavlja dobre pogoje za kmetovanje, denimo gradi namakalne sisteme.”

Kako slovensko hrano pripeljati do polic

Je zemljiška politika tudi kaznovanje lastnikov praznih zemljišč? Veliko slišimo o nadomestilu za nepozidana stavbna zemljišča, o nadomestilu za neobdelana kmetijska zemljišča pa skoraj nikoli.

“Načeloma da. Po osnovnih zakonitostih ekonomije je kmetijsko zemljišče produkcijsko sredstvo. Nekaj, kar ima nekdo v lasti zato, da nekaj proizvaja oziroma v tem primeru prideluje. Se je pa po drugi strani vedno treba vprašati, zakaj kmetijska zemljišča ostajajo neobdelana. Če država ne ustvarja splošnih pogojev, da se kmetijska pridelava splača, potem njive ostajajo prazne. Tradicionalno slovensko kmetijstvo, do katerega imamo pogosto čustven odnos, je seveda, vrednota. Ampak zavedati se je treba, da kmetijska pridelava niso trobentice in vijolice. Hrano je treba pridelati učinkovito, imeti proces stroškovno pod kontrolo, torej doseči določeno ceno, določene količine, kar omogoča vključitev v distribucijsko mrežo.”

Verjetno ohranjati ustaljeno in predvidljivo kakovost?

“Seveda, doseči veljavne standarde. Dostaviti, denimo, sadje kalibrirano, embalirano, v določenih količinah na določen dan. To so te stvari, ki jih naše kmetijstvo velikokrat ne zmore. Oziroma je kmetij, ki to zmorejo, relativno malo. Veliko pa je kmetij, ki so manjše, ki deloma živijo od subvencij, deloma od prodaje pridelka in deloma na račun skromnosti, ki jo predpostavlja tradicionalno podeželsko življenje.”

Se da popraviti učinkovitost, ampak ohraniti malo romantike?

“Tu pa gre za vprašanje, kje je meja. Običajno se vse kmetije, ki dosežejo določeno intenzivnost, kmalu soočijo s tem, da se romantika malo konča. Je pa tako, da za Slovenijo ni modela, ki bi bil edini in prevladujoč. So kmetije, ki pridelajo nekaj mleka, ga predelajo v mlečne izdelke, poskušajo ga sami prodati in si zagotovijo eno plačo. Če si zagotovijo še kakšna sredstva za razvoj, dejavnost nekako gre naprej.”

Eden od fenomenov te krize je povečanje pomena in števila skupin, ki preko družabnih omrežij ponujajo lokalno pridelano hrano. V Istri, na Goriškem, smo se obrnili k nakupovanju pri sosedu, v sosednji vasi. Kaj menite o tem? Se povečuje naše zavedanje o lokalno pridelani hrani?

“Vsekakor. Že nekaj let govorimo o načelu nič kilometrov, o lokalno pridelani hrani. V tem času je zaživelo kar nekaj poti, ki so take, da lahko direktno, mimo trgovskih verig, nekdo pripelje krompir ali sir ali karkoli drugega. To je zelo pozitivno. Ampak mislim, da je ključna stvar, da v trgovini, ki jo ima potrošnik v svojem mestu, v svoji vasi dobi čim več lokalno pridelane zelenjave, sadja in prehranskih izdelkov. To je prava smer. Seveda so drugi načini dostave pridelkov potrošnikom vedno dobrodošli, ampak večina ljudi se bo vendarle oskrbovala v trgovini in pomembno je, da so lokalni izdelki na policah. To seveda postavlja zahtevo, da imajo kmetje takšno pridelavo, v takih količinah, v takem obsegu, da lahko oskrbujejo trgovsko verigo.”

“Tisti, ki se s kmetovanjem še niso ukvarjali, pridejo hitro do spoznanja, da pridelati hrano sploh ni tako lahko, kot se morda zdi na prvi pogled,” pravi Branimir Radikon.

Trajno in vzdržno?

“Tako je. Pa še nekaj je: kaj pomeni lokalno pridelana hrana? In kaj pomeni nič kilometrov? Mlekarna Planika v Kobaridu, denimo, ampak to navajam samo kot primer, takšnih je v Sloveniji na desetine, odkupuje mleko lokalnih pridelovalcev, poleg tega pa tudi od živinorejcev iz Bohinja. Tovornjak gre zjutraj iz Kobarida na avtovlak na Most na Soči, v Bohinjski Beli odpelje z vlaka, opravi odkupno progo, spet zapelje na avtovlak, se vrne v Kobarid z mlekom, iz katerega naredijo jogurt ali sir. Drugi tovornjak nato pelje izdelke iz mlekarne v centralna skladišča trgovca v Ljubljano. Od tam tretji tovornjak izdelke pripelje v trgovino, ki je čez cesto od mlekarne. To seveda ni problem tovarne ali trgovca, temveč sistema. Povsem enako je, če na zadevo pogledamo z evropske perspektive. V veliko tovarno mlečnih izdelkov Danone v Italiji vozijo mleko iz Nemčije. Od tam v Nemčijo vozijo jogurte. Ko razmišljamo o skrajšanju poti, je treba razmišljati tudi o kompleksnosti globalnih povezav. In sistemu, ki je pač narejen tako, da tovornjaki morajo voziti, čeprav bi, teoretično, zaposlen v mlekarni lahko tisto škatlo jogurtov preprosto nesel čez cesto.”

Kaj bo z vinarstvom in turizmom na kmetijah

Tovornjaki, ki vozijo križem po Evropi, so se nam desetletja zdeli nekaj povsem samoumevnega. V zadnjih tednih je bilo kar nekaj težav tudi s prevozom blaga. Gledali smo dolge kolone na mejnih prehodih, evropske države so potrebovale kar nekaj časa, da so se končno dogovorile o tem, kako bo tekel tovorni promet. Je tudi to izziv za prihodnost, ki ga ta kriza odpira in poudarja? Bomo nekoliko drugače razmišljali, ko se, upajmo, da čimprej, vrnemo k prejšnjemu mejnemu režimu?

“Odpreti se mora debata ne le o lokalni pridelavi, ampak tudi o skrajšanju teh tokov. Da hrana potuje na take razdalje, ne more biti vzdržno, in to vemo vsi. Kar se tiče meja: če smo takrat, ko se je Evropa odpirala, rekli, da ni več meja, zdaj vidimo, da bi bilo bolj pravilno reči, da ni več preprek na mejah. Takoj ko pride do kakršnekoli težave ali zapletov, vsaka država najprej zaščiti svoje interese, v tem primeru svoje prebivalstvo, in seveda najprej zapre meje. Ampak ne znam si predstavljati, da bi se zdaj, ko smo navajeni, da prosto potujemo po Evropi, to dolgoročno spremenilo in bi bili prisiljeni v kolone in omejitve. Bolj pomembno je, da kot Evropa delujemo enotno in sprejemamo usklajene ukrepe.”

Vlada napoveduje, da bo pripravila še en zakon za boj proti epidemiji. Je na področju kmetijstva še kakšen ukrep, ki bi ga bilo treba oblikovati?

“V prvi fazi je bilo prav, da so se usmerili v omilitve socialnih težav, ki so nastale kot posledica popolne zaustavitve. V drugi fazi pa mora glavnina ukrepov iti v smeri zagotovitve pogojev, da se bo dejavnost na vseh gospodarskih področjih ob koncu krize zopet pognala. Bistveno je, da po zaključku izrednih razmer čim prej znova zlezemo na zeleno vejo.”

Prej sva razmišljala o tem, da kmetijstvo morda ni ali še ni tako prizadeto kot druge gospodarske panoge. Ali to velja tudi za živilsko predelovalno industrija, ki je eden od kupcev kmetijskih pridelkov?

“Vsaj pri tisti živilsko predelovalni industriji ki proizvaja oziroma predeluje osnovne prehrambne izdelke, se zdi, da je tako. Ampak že pri vinarstvu bo problem večji, že zaradi zaprtja vseh lokalov in restavracij. Prodaja vina se je v tem času povsem zaustavila. Nekoliko za šalo: morda bomo ob umiku ukrepov zelo veliko nazdravljali od veselja, da se lahko ponovno družimo, in se bo prodaja uravnotežila. Čisto zares pa: kar je izgubljeno, bo najbrž ostalo izgubljeno in vinarji bodo nosili veliko vreme. Verjetno pa še kakšna kmetijska dejavnost. Vprašanje, kaj bo s sadjarstvom, tudi zaradi pozebe, ter kakšna bo po koncu krize kupna moč. Ne gre samo za vprašanje, ali bodo na trgu kmetijski izdelki, ki jih bo mogoče prodati, ampak tudi, ali jih bo imel sploh kdo kupiti.”

Kako bo kriza vplivala na turizem na kmetijah?

“V tem času je do določenega izpada gotovo prišlo, je pa mogoče res, da še nismo v sezoni, ki je za turistične kmetije najbolj zanimiva. Z vsakim dnem proti maju in poletnim mesecem pa bodo težave večje. Turizmi, ki so bolj usmerjeni v izletništvo, že čutijo posledice, tisti, ki so usmerjeni v počitnice na kmetiji, pa še imajo možnost, da v poletnih mesecih ujamejo pričakovani prihodek. Upajmo, da bodo izredne razmere do takrat minile.”

Se lahko zgodi, da bo prihodek celo večji? Da bomo bolj doma in bodo imeli zato več domačih gostov?

“Težko je napovedovati. To, kam bomo šli in kako daleč si bomo upali, bo odvisno tudi od finančne krize, s katero bomo soočeni. Nenavadne situacije v ljudeh vzbudijo strah in zato varčujejo, manj trošijo, se bojijo neznanega in si skušajo ustvariti finančno rezervo. Seveda je upanje, da bo to poletje slovenski turizem deloma zaživel z domačimi gosti. V Postojnsko jamo in na druge turistične točke vsaj letos ne bodo prihajali Kitajci, Japonci, morda še Italijani ne, ampak morda se bo pokazalo to, kar se je že večkrat v zgodovini: da je domači gost najbolj hvaležen gost in nanj lahko računaš vedno, v krizi pa še posebej. Vemo, da so gostilne na obmejnem območju tradicionalno živele od Italijanov. Določeni lastniki so ravnali tako, da so za italijanske goste, ki so seveda trošili več, rezervirali vse svoje mize in domačini v lokalu skoraj niso bili zaželeni. Ampak dolgoročno se takšna taktika ne splača.”

O žuljih in potu svojega obraza

Tako kot so ljudje, ki so v teh dneh prvič pekli kruh, so tudi ljudje, ki so se, morda ne prvič, ampak vsaj bolj intenzivno, lotili obdelovanja zemlje in pridelave hrane. Ki so vzeli v roke motiko in grablje …

“Gotovo je v teh dneh nastal kakšen žulj.”

Kaj bi jim rekli? Kaj svetovali? O čem je smiselno razmišljati, če si želimo na lastnem koščku zemlje pridelati kaj hrane?

“Gotovo bodo tisti, ki se s kmetovanjem še niso ukvarjali, čeprav verjamem, da se velika večina že je, prišli do spoznanja, da pridelati hrano sploh ni tako lahko, kot se morda zdi na prvi pogled. Da sploh ni preprosto priti do zelenjave in krompirja ali pridelati sadja. Da je potrebnega nekaj znanja in izkušenj ter veliko dela. Dozorelo bo spoznanje, da pridelava poleg znanja in veščine zahteva tudi žulje in pot. Ter da je višja sila, ki človeka preseneti tudi takrat, ko vse naredi prav, da udarijo pozeba, toča ali bolezen in si znova na začetku.”

Je slovensko podeželje, o katerem veliko govorimo, včasih realistično, drugič skozi takšne ali drugačne idealistične poglede, ne le zaradi pridelave hrane, ampak tudi zaradi načina življenja, ki ga omogoča, danes prednost oziroma vrednota?

“Izkazuje se to, o čemer stalno govorimo: biti bližje naravi pomeni biti na tleh. Ko se človek začne oddaljevati od narave, se lahko hitro izgubi. Če pa se giblješ v naravi ali si na podeželju, se ukvarjaš z zemljo, si zunaj, na svet gledaš drugače, najmanj kar lahko rečemo je, da na svet gledaš bolj realno, brez kakšnih velikih filozofij. Kaj nam zdaj pomaga graditi obrambno varnost z nakupom ne vem koliko oklepnikov in kosov orožja, če pa lahko pride kriza, kakršno živimo zdaj, in nam pokaže, da je bolj pomembno biti samooskrben s hrano, ker drugo tako ali tako nič ne pomaga. Da je pomembno imeti dobro urejeno javno zdravstvo, opremljene bolnišnice. Država ni varna, če kupi raketo. Varna je, če uresničuje osnovne potrebe svojih državljanov.”

Torej sta varnost in tudi kakovost življenja lahko zelo relativni? V tistem klasičnem urbanem pogledu se kakovost življenja meri z bližino avtoceste, nakupovalnega središča, gledališča … Te dni pa je za kakovost življenja bistvena kategorija kratka pot do prvega gozda.

“Res je. Pomembno je, da začnemo v tem duhu vzgajati tudi svoje otroke. Otroke moramo naučiti, da bodo znali narediti tisto, kar izhaja iz prvobitnosti človeka in je nujno za preživetje. Da si bodo znali urediti vrt, pridelati solato. Pa ne zato, ker bi s tem varčevali denar, ker se računica tako ali tako ne izide. Pokazalo se je, da so šole s pobudami, kot je Slovenski zajtrk, in s šolskimi vrtovi na pravi poti.”

Je tako, da vsaka kriza, ko mine, daje priložnost za rast, premislek, izboljšanje?

“Velja, da iz vsake krize pridemo močnejši, verjetno tudi zato, ker stvari bolj realno postavimo na pravo mesto.”

---