Bo sardinam uspelo spremeniti tok italijanske politike?

Protestniki proti Matteu Salviniju in skrajni desnici, ki so siti populističnih fraz in populizma, so se samooklicali sardine. Namen gibanja je zajeziti cunami ksenofobije, sovražnega govora in lažnih novic, ki preplavljajo politično razpravo v Italiji.

Organizatorji ribjih zborovanj, ki so se iz Emilije Romanje razmnožila po vsej Italiji in tudi v tujini, državljane pozivajo, naj žrtvujejo 20 minut svojega časa za to, da rešijo svojo prihodnost. Gibanje, ki se je iz regionalnega spremenilo v nacionalnega, bo vrhunec doseglo 14. decembra v Rimu, kjer pričakujejo 100.000 udeležencev. Kdo je položil ikre za razvoj sardin in zakaj večina odporniških manifestacij drsti okrog koralnega grebena Emilije Romanje?

Začelo se je na zgodovinskem trgu

Glavni trg v Bologni, Piazza Maggiore, je eden najstarejših italijanskih trgov. Že od 13. stoletja je mestni oder političnega, religioznega in družbenega dogajanja. Meščani so se tukaj zbirali, da so se seznanili z novimi zakoni in prisostvovali javnim usmrtitvam. “Davi se bo obešalo in razčetverjalo,” so oznanjale oblasti. Vislice, grmade in žage so bile v srednjem veku zastrašujoča urbana oprema trga. Instrumenti, ki so jih na svoji koži in glavi izkusili tudi plemiči. Te so iz vljudnosti najprej zadušili s svilenim trakom in jim šele potem potisnili glavo pod giljotino. Dnevi, ko so letele glave, ki so jih rablji v opomin obešali na pročelje srednjeveške komune, so mimo. Strast meščanov do zbiranja na glavnem trgu pa ni nikoli pojenjala. Zjutraj se na njem zbirajo starejši občani, ki v bolonjskem narečju debatirajo o aktualnih temah. Opoldne Piazza Maggiore postane mravljišče turistov, uradnikov in poslovnežev, ki kosijo v lokalih okoli trga. Popoldne, po predavanjih na fakultetah, pa se nanj zgrnejo študentje, ki se na sivo-rožnati granitni ploščadi, imenovani crescentone, nastavljajo soncu. Ob vseh urah dneva je na trgu vrvež in vsaka ura je ugodna za protest ali opomin na nepravilnosti in težave doma in po svetu.

“Dragi populisti, predolgo smo vam dovolili, da žalite in uničujete življenja ljudi na spletu. Zabave je konec. Smo skupina normalnih ljudi vseh starosti. Ljubimo naše domove, naše družine, trudimo se dati vse od sebe v službi, v športu, v dobrodelnih dejavnostih. Strastno pomagamo drugim in ljubimo zabavo, lepoto, nenasilnost, kreativnost in znamo prisluhniti.”

Sardine

Medtem ko se Slovenci pred osebnimi in družbenimi konflikti zaprejo med štiri stene, vključijo žar in se napotijo k najboljšemu trgovcu po “gajbo piva”, Italijani svoje nezadovoljstvo izražajo javno, najraje na odprtem, na ulicah in trgih, ki so skozi leta postali simbol tako enotnosti in sprave kot sporov in razdorov.

Liga je po javnem mnenju vodilna v Emiliji Romanji

Obiskovalcem Bologne ne more uiti dejstvo, da tamkajšnji prebivalci niso pripravljeni pasivno sprejemati dogajanj v družbi. V njih hočejo aktivno sodelovati ali vsaj izraziti, kaj si o njih mislijo. Skupine protestnikov s plakati, ki krožijo po mestu in manifestirajo svoje zahteve, so tamkajšnja svojevrstna posebnost, enako kot tagliatelle (rezanci) z ragujem. Teme, ki razburjajo meščane, so neizčrpne. Zagovorniki pravic istospolnih partnerjev, društva, ki opozarjajo na pogoje dela v barakarskih naseljih v Kambodži, gimnazijci, ki protestirajo proti rezom proračunskih sredstev za šolstvo, mirovniki, ki pozivajo k ustavitvi palestinsko-izraelskega konflikta, okoljevarstveniki, ki hočejo ustaviti proizvodnjo plastične embalaže ter zahtevajo več dreves in parkov ... Edini, ki v prestolnici Emilije Romanje še nimajo svojih zagovornikov in podpornikov, so pršice v vzmetnicah in tigrasti komarji nad vzglavniki. Pajkovci in dvokrilci imajo očitne težave pri novačenju navijačev. Tegobe, s katerimi se trenutno ni treba ukvarjati liderju skrajno desne Lige.

Sardine na italijanskih trgih in še marsikje po svetu

“Sardine smo in zdaj nas boste našli povsod,” je zapisano ob koncu precej poetičnega programskega besedila sardin, v katerem sporočajo, da so blef in laži zganili ljudstvo. Sardine bi v slovenščini sicer morali imenovati sardele, ker gre za živo in živahno, ne pa konzervirano gibanje, a ohranjamo poimenovanje v izvirniku. Vse skupaj se je začelo 14. novembra, ko je bila ustvarjena facebook stran 6000 sardine za zborovanje v Bologni tistega večera, na katerem se je množica sardin s pričakovanih 6000 ljudi povečala na 15.000 zborovalcev. Manj kot mesec dni kasneje ima ta stran več kot 240.000 sledilcev, zborovanj pa je vsak konec tedna več. V drugi polovici novembra jih je bilo 29, med njimi tudi edino doslej v sosednji Furlaniji Julijski krajini, ko se je 30. novembra v Tržiču zbralo več kot 3000 sardin. Včeraj so se zbrale v Ravenni in Anconi, danes se dobijo v Sieni, Trentu, Siracusi, Sanremu, Salernu, Alessandrii in Bellunu. Jutri bodo na trgih kar 14 italijanskih mest, med drugimi tudi v deželnih prestolnicah Cagliariju, Bariju in Campobassu. V torek se bodo stiskale v Torinu, prihodnji petek pa v Vidmu, Benetkah in Bergamu. V soboto, mesec dni po začetku v Bologni, se bodo popoldne zbrale v Rimu, pričakujejo jih vsaj 100.000, pa tudi v Berlinu, Parizu, Londonu, San Franciscu, Edinburghu, Amsterdamu, Madridu in Helsinkih.

Čeprav Matteo Salvini nekaterim povzroča seneni nahod in srbečico, je dejstvo, da ima tudi v tradicionalno levi Emiliji Romanji vse več podpornikov. Zadnje raziskave javnega menja, ki jih je konec novembra objavil Corriere della sera, so pokazale, da ima med strankami Salvinijeva Liga še vedno največjo podporo, zanjo bi glasovalo 32 odstotkov vprašanih. Presenetljiv je tudi rezultat stranke Bratje Italije. Njena voditeljica Giorgia Meloni, ki je še skrajnejša in agresivnejša od Salvinija, bi po raziskavi dobila skoraj enajst odstotkov glasov, kar je za njeno stranko rekordni dosežek.

Ideal strank desnega krila je Italija, ki temelji na vrednotah tradicionalne družine, discipline, avtoritete in uporabe orožja za samoobrambo. Vse kaže, da so to temelji, ki jih želi utrditi vse več državljanov. Volilci skrajne desnice so se prijeli na trnek ksenofobije in ekstremnega nacionalizma. “Najprej Italijani, ven s priseljenci in migranti, ki so vzrok nezaposlenosti,” je le nekaj fraz, pobranih iz oceana nestrpnosti. Sardine sodržavljane pozivajo, naj ne prijemajo na takšne in podobne vabe, ki jih nastavljajo morski psi z desnice.

“Ni nas treba osvoboditi. Mi smo tisti, ki se moramo osvoboditi vas. In to že počnemo.”

Sardine

Matteo Salvini in njegova pošast

Raziskovalni novinarji oddaje Report so s pomočjo tehnoloških izvedencev ugotovili, da podporniki in sledilci Melonijeve Bratje Italije delijo največ lažnih novic. Tudi Salvini in njegovi sledilci so izurjeni v takšnih aktivnostih. Za Salvinijevo politično propagando stoji pretkan komunikacijski stroj, ki mu v žargonu pravijo Bestia (pošast). Čeprav Salvinijeve objave na socialnih omrežjih delujejo spontano, njegovo komunikacijsko strategijo usmerja algoritem, ki zaznava odnos javnega mnenje do določene teme. Salvini in njegov tim se potem na te teme odzivajo tako, kot se odzove večina uporabnikov interneta. Svoje dodajo tudi Salvinijevi navijači, ki k naključni fotografiji Afričanov, ki sedijo na klopi, dopišejo, da migranti posedajo in uživajo, namesto da bi delali. Med njegovimi privrženci so tudi spletni ustrahovalci, ki ne prizanesejo nikomur, ki je kritičen do politike njihovega idola. Zadnja tarča spletnih napadov je znana pevka in zmagovalka šova talentov Emma Marrone, ki je že dvakrat prebolela raka. Med zdravljenjem so jo Salvinijevi pristaši na instagramu bodrili takole: “Zdaj končno ne boš več imela časa za ukvarjanje s Salvinijem,” in: “Vsak dobi, kar si zasluži”.

Najprej so bile štiri bolonjske sardine

Sardine so spontani odziv na takšne in podobne izraze sovraštva. Na uradni Facebook strani 6000 sardine so zapisali: “Dragi populisti, predolgo smo vam dovolili, da žalite in uničujete življenja ljudi na spletu. Zabave je konec. Smo skupina normalnih ljudi vseh starosti. Ljubimo naše domove, naše družine, trudimo se dati vse od sebe v službi, v športu, v dobrodelnih dejavnostih. Strastno pomagamo drugim in ljubimo zabavo, lepoto, nenasilnost, kreativnost ter znamo prisluhniti.” Sardine so se vrinile tja, kamor strankam levega bloka ni uspelo. Medtem ko levi demokrati pasivno opazuje Salvinijev osvajalski pohod, sardine sodržavljane pozivajo, naj se zbudijo iz odrevenelosti in se miroljubno zoperstavijo politiki sovraštva. Raziskave so pokazale, da bi na volitvah za sardine glasovalo 15 odstotkov volilcev, vendar organizatorji zagotavljajo, da na volitvah ne bodo kandidirali. Tudi zato udeležence pozivajo, naj na zborovanja ne nosijo političnih simbolov in zastav. Na trgih so dobrodošle le iz kartona izrezane sardine.

Za zamislijo o gibanju sardin stojijo štirje tridesetletniki, ki živijo v Bologni. 32-letni Mattia Santori, ekonomist in sodelavec založniške hiše Il Mulino, 31-letni inženir Roberto Morotti, 30-letna fizioterapevtka Giulia Trappoloni in 30-letni turistični vodič Andrea Gareffa so neke noči premlevali, kako bi Ligi onemogočili zmagoslavje na deželnih volitvah, ki bodo naslednje leto v Emiliji Romanji. Na dan, ko je Salvini začel volilno kampanjo v športni dvorani Paladozza, je štiriperesna deteljica prijateljev na facebooku meščane pozvala, naj se udeležijo miroljubnega protesta na trgu Piazza Maggiore in številčno premagajo Salvinijeve podpornike. Pričakovali so jih 6000. Prišlo jih je 15.000. Cilj Lige je prekiniti rdečo hegemonijo in osvoboditi Emilijo Romanjo. Sardine na apetite Lige odgovarjajo takole: “Ni nas treba osvoboditi. Mi smo tisti, ki se moramo osvoboditi vas. In to že počnemo.”

Oče ne bo glasoval za hčer

Januarja bodo volilci najbolj razvite in najbolje upravljane dežele v Italiji, kjer kapital in socialni mir hodita z roko v roki, odločili, ali bo deželo še naprej vodil dosedanji predsednik, član Demokratske stranke Stefano Bonaccini, ali pa bo njegovo mesto prevzela Salvinijeva predstavnica Lucia Bergonzoni. Vse kaže, da bo rezultat med kandidatoma tesen. Proti Bergonzonijevi se niso izrazile le sardine, ampak celo njen oče, znani bolonjski arhitekt Giambattista Bergonzoni: “Lucia je sposobna, ampak Salvini mojega glasu ne bo dobil.” Kandidatka, ki jo podpira Salvini, očetove izjave ni želela komentirati, je pa povedala, da z očetom ne govori že od svojega petega leta.

Salvini je že šel v protiofenzivo. V nasprotju z italijanskimi nogometaši mu gre v napadu bolje kot v obrambi. Svoje pristaše je primerjal z mucki, za katere bodo sardine mala malica. Na facebooku je objavil fotografijo ocvrtih sardel in svojim kritikom posvetil misel: “Bolj se nas bojijo, bolj nas žalijo, bolj se smejemo”.

Prav gotovo pa na smeh ni šlo učencem srednje šole v kraju Fiorenzuola pri Piacenzi. Profesor italijanščine in latinščine Giancarlo Talamini Bisi jih je na socialnih omrežjih posvaril, da bo vse tiste, ki se bodo udeležili ribjih zborovanj, poslal na popravni izpit in jim pokazal pekel na zemlji. “V razredu nočem idiotov.” Izkazalo se je, da je maščevalni profesor ne le ognjevit Salvinijev pristaš, ampak tudi Ducejev nostalgik in podpornik neofašističnega društva Casa Pound. Čeprav se je Talamini za izjave opravičil, mu grozi preiskava za prenehanje delovnega razmerja. V debato je posegel tudi minister za šolstvo Lorenzo Fioramonti, ki je ostro obsodil profesorjeve besede. “Učenci imajo pravico izražati svoje mnenje preko manifestacij in nihče jim ne sme kratiti te pravice.”

Bolj zmerni kritiki sardinam očitajo, da ne gre za spontane proteste in da za vsem stoji Demokratska stranka in nekdanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi. Dejstvo je, da sardinam uspeva to, kar ni nobeni stranki. To je spet združiti razklano levico. Merilo za to bodo volilni rezultati. Takrat bomo videli, ali bodo jate sardin prevladale nad Salvinijevim mačjim krdelom ali pa bodo od njih ostale le luske.


Najbolj brano