Zakaj je vse lahko mit?

Francoski filozof, lingvist in literarni teoretik Roland Barthes, ki bi 12. novembra praznoval 100. rojstni dan, je najbolj zaslovel s svojimi pronicljivo-hudomušnimi analizami o popularni kulturi v 50. letih minulega stoletja. Barthes se je lotil seciranja mitov vsakodnevnega življenja v Franciji, pod drobnogled pa je vzel tudi najbolj banalne primere, od oglasov pralnih praškov, krem za gube, citroenovih žab, do vina, pomfrija in biftkov …

Roland Barthes bi 12. novembra dopolnil 100 let. Umrl je leta 
1980 v prometni nesreči. Foto: Jerry Bauer
Roland Barthes bi 12. novembra dopolnil 100 let. Umrl je leta 1980 v prometni nesreči. Foto: Jerry Bauer

Za največjo zakladnico mitologij je Barthes že v 50. letih razglasil revijo Elle. Vse te analize so bile leta 1957 zbrane v delu z naslovom Mitologije, pred kratkim pa smo v Knjižni zbirki Temeljna dela dobili slovenski prevod Vere Troha.

Kdo določa, kaj je “naravno”

Že v predgovoru Roland Barthes pove, kaj je bilo njegovo glavno vodilo, ki ga je pripeljalo do Mitologij: “Izhodišče razmišljanja je bilo najpogosteje občutje nestrpnosti zaradi 'naravnosti', s kakršno tisk, umetnost, zdrava pamet neprestano olepšujejo stvarnost ...” Prav zaradi proučevanja koncepta “naravnosti” je Barthes tudi danes zelo aktualen. K temu konceptu se, na primer, zelo pogosto zatekajo nasprotniki družinskega zakonika v Sloveniji, skorajda vsa lepotna industrija se sklicuje na “naravnost”, prehranjevalna industrija prav tako prisega na “naravno” in še bi lahko naštevali v nedogled. Kdo določa, kaj je “naravno” in kaj ni, kdo pravzaprav ustvarja mite?

Barthes je glede tega zelo jasen. Ustvarjanje vseh mitologij je pripisal buržoaziji, Barthesov glavni sovražnik pa je bila “meščanska norma”. Zato je prav s svojimi analizami najbolj običajnih aspektov francoskega vsakdana (oglasi, fotografije, filmi, hrana, rumeni tisk ...) želel razkriti ideološke zlorabe, ki vodijo v svet enakosti - ideal buržoaznega stanu. Vsak del množične kulture, tudi najbolj banalen in vsakdanji, je možno “brati” kot relevanten kulturni tekst, ki nekaj sporoča s pomočjo jezikoslovja, je menil Barthes.

Vino - “plemenska pijača Francozov”

Poglejmo nekaj primerov. “Pralni praški so že nekaj let predmet tako silovitega oglaševanja, da so zdaj del tiste ravni vsakodnevnega življenja Francozov, na katere bi morale razne psihoanalize postati nekoliko pozorne, če hočejo ostati na tekočem. Potem bi lahko koristno primerjali psihoanalizo čistilnih tekočin (Javel) s psihoanalizo milnih praškov (Lux, Persil) ali detergentov,” je Barthes hudomušno začel analizo oglasov pralnih praškov. Za vino pravi, da je to za Francoze “plemenska pijača, ki bo na primer intelektualca osvobodila mitov, mu bo odvzela nekaj intelektualnosti, ga izenačila s proletariatom, z vinom se intelektualec približuje naravni možatosti ...”

Biftek je, kot pravi, del iste krvave mitologije kot vino. “Je srčika mesa, je meso v čistem stanju, in kdorkoli ga je, vsrka bikovo moč,” nadaljuje Barthes. Ko se loti analize fenomena križarjenj, takoj na začetku zapiše: “Glede na to, da je meščanstvo začelo potovati v sovjetsko Rusijo, je začel francoski tisk izdelovati mite, ki naj bi pomagali razumeti komunistično realnost.” Na neki točki pa Barthes razgali, zakaj so tovrstni miti uspeli: če je “ruski narod rešen, je to lahko le kot odsev francoskih svoboščin”.

“Elle je časopis o dragocenih rečeh”

Barthes se zavzema za razgaljanje konkretnih postopkov, s katerimi se pojavlja zgodovinska, razredno pogojena buržoazna zavest. Odličen primer tega lahko preberemo v razdelku Dekorativna kuhinja, v katerem ošvrkne časopisa Elle in L' Express. “Elle je časopis o dragocenih rečeh, njegova naloga je namreč ta, da svojemu številnemu bralstvu, večinoma iz delavskega razreda, predstavi sanje o tem, kaj je elegantno … To dekorativno kuhinjo v resnici podpira povsem mitična ekonomija. Odkrito gre za sanjsko kuhinjo, o čemer pričajo fotografije, ki jed vedno kažejo od zgoraj, kot objekt, ki je hkrati blizu in nedosegljiv. Obratno je v L' Expressu, katerega izključno meščanska publika ima dokaj veliko kupno moč: L' Expressova kuhinja je realna, ne magična.”

Barthes svoje pronicljive interpretacije vedno začne s postopkom demistifikacije. Ta pokaže, kako, kje in zakaj mit uspe v svojem zastiranju stvarnosti. Po Barthesu prav takšno dojemanje Zgodovine, ki jo vedno piše z veliko začetnico, kot “naravne” definira mit. “To je posledica ideološke sprevrnitve Zgodovine v naravo. Na eni strani je Zgodovina s svojo realnostjo, na drugi njena naturalizirana slika v mitu, ki je del moderne ideologije. Gre za buržoazno prisvajanje delov, izrezov Zgodovine, ki se pritičejo določenim predstavam in pomenom, ki jih hoče buržoazija vzpostaviti in prikrojiti zase,” piše Barthes. Glede mitologa (tisti, ki razvozlava mite) pa Barthes pravi, da mora vedno izstopiti iz Zgodovine, ki “naturalizira”, njegova povezava s svetom je sarkastične vrste, še doda.

Od demistifikatorja do hedonista

A ta faza je le ena od mnogih, ki zaposli Barthesa. Rolanda Barthesa (1915-1980) humanistična stroka običajno uvršča med vodilne avtorje francoske filozofske smeri - strukturalizma. Oznaka je precej površna, ker označuje samo eno fazo Barthesove misli. Pri Barthesu se namreč prepletajo različne metode, ne da bi se povsem razvile ali druga drugo izpodbile, prav tako ga ne moremo imeti samo za semiotika (veda o znakih), sociologa ali lingvista, čeprav je vsaki izmed teh disciplin dal svojstven pečat.

Poenostavljeno lahko Barthesovo teoretsko pot strnemo v naslednjih potezah. Barthesovi začetki, ki segajo v 50. leta 20. stoletja, so se vrteli okoli demistifikacije tistega, kar se vsiljuje kot “naravno”. V tem obdobju se je na filozofski ravni največkrat skliceval na Marxa, ko pa je te izsledke skušal vpeljati v polje umetnosti, se je večinoma zatekel k Bertholdu Brechtu.

V naslednji fazi Barthesa zajame semiološka fascinacija nad sistemi in klasifikacijo, s čimer postane zelo znan v javnosti. Barthes postane eden izmed vodilne četverice francoske strukturalistične šole, ki jo sestavljajo antropolog Claude Levi-Strauss, psihoanalitik Jacques Lacan in filozof Michel Foucault. V Barthesovem tretjem obdobju, ko ga začne semiološko predalčkanje utesnjevati, se prepusti svoji večni ljubezni - “Besedilu”, ki ga prav tako vedno piše z veliko začetnico.

Osvobodi se sistemov

Barthes se tako v začetku 70. let brez obžalovanja osvobodi sistemov, ki mu postanejo utesnjujoči. Zahvaljujoč njegovi učenki Juliji Kristevi se mu odprejo nove poti pisanja o literaturi z literaturo samo: prevzeti avtorjevo delo in o njem spregovoriti v variacijah, odmevih, besednih igrah. Akt branja ni več pasivno potrošniško dejanje, ampak je produktivno in kreativno. Zato so po Barthesovem mnenju najbolj intrigantna tista besedila, ki so “pisljiva”, ki kličejo k aktivni, razmišljujoči soudeležbi bralca, in ne tista, ki so samo “berljiva”.

V izbranih književnih delih (v tem času ga je zelo začela zanimati japonska kultura, usoden vpliv pa je imela nanj tudi Čarobna goraThomasa Manna) najde izpolnitev in čisti hedonistični užitek. Barthes se umakne iz predavalnic, poslovi se od javnih razprav in polemiziranj. Z osamitvijo dokončno ustoliči svojo neopredeljivost in neulovljivost v akademskih vrstah. Prepusti se osami, da ga ne bi nič motilo pri njegovi užitkarski predanosti “Besedilom” svojega življenja. Hkrati pa uvidi, da se je stalno nadgrajevanje lastne misli nekako izčrpalo. Barthesova smrt je ilustrativen primer njegove osamljenosti in pozabe. Umrl je 26. marca 1980 v prometni nezgodi. Ker pri sebi ni imel nikakršnih dokumentov, so ga identificirali šele po treh dneh.

BILJANA PAVLOVIĆ


Najbolj brano