Ta članek je škrbina

Naslov bi lahko veljal za takorekoč vsa besedila, objavljena v tradicionalnih medijih. Izraz škrbina v slovenski Wikipediji označuje geselske članke, ki nezadovoljivo opisujejo temo. Nepopolnost tega prispevka je posledica omejitev, ki jih postavljata časopisni stolpec in oddajni rok. Wikipedija, ki vsako leto dobi tri milijone novih gesel, ne trpi zaradi tovrstnih meja. Odgovor na vprašanje, kaj mora storiti bralec, če hoče dopolniti in razširiti svoje védenje o temi, je torej jasen: podatke, ki ga zanimajo, naj poišče v spletni enciklopediji.

Odgovora na vprašanje, kaj je Wikipedija, večini sodobnih Zemljanov najbrž ni treba iskati na Wikipediji. To je kraj, kjer se začne večina spletnih raziskovanj. Tu se srečata osnovnošolec, ki pri zgodovini dobi seminarsko nalogo, in upokojenka, ki ji v križanki ostajajo štiri prazna polja. Na Wikipedijo škilijo univerzitetni profesorji in novinarji, tudi če tega ne priznajo. Kdaj pa kdaj jo najbrž obišče tudi predsednik vlade.

Vrtoglave številke

Spletna enciklopedija je obsežen globalni pojav. Pišejo jo v 288 jezikih, delež člankov, napisanih v pregovorno globalni angleščini, pa je le 20 odstotkov. In upada. V enciklopediji je trenutno več kot 34 in pol milijona gesel; za primerjavo, najuglednejša klasična eciklopedija, Britannica, jih ima več kot desetkrat manj: 228.000.

Svojo Wikipedijo imamo tudi Slovenci. Uvršča se na 42. mesto na svetovni lestvici po številu člankov in na 28. po številu člankov glede na število govorcev. Od leta 2002 je bilo v našem jeziku napisanih 45.000 gesel, en članek doživi povprečno 14 urejanj. Registriranih je 130.169 slovenskih uporabnikov, od tega 52 aktivnih, torej takšnih, ki redno popravljajo in dopolnjujejo članke. Jedro slovenskih wikipedistov tvori 26 administratorjev in administratork, med njimi so doktor biologije, profesor slavistike, filozof, nekaj zdravnikov, inženirjev strojništva in računalništva, študenti in upokojenci.

Uradniki, ki to niso

Takšni so podatki, ki jih je pred dnevi skupini študentov matematike nanizal Mihael Simonič, eden tako imenovanih administratorjev slovenske Wikipedije. Naziv, ki prikliče pred oči birokratsko hierarhijo, je v tem primeru zavajajoč. Tako zaradi dejanske vloge, ki jo imajo administratorji v nadvse odprtem in večsmernem procesu nastajanja enciklopedije, kot zaradi lastnosti osebe, ki jo nosi. Študent kognitivnih znanosti v Trubarjevem Tübingenu še malo ni podoben uradniku.

Ko je bil še osnovnošolec, je na Wikipediji bral članek o Marsu, opazil napako in besedilo dopolnil. Tako se je začelo, nadaljevalo pa se je z radovednostjo, ki jo vedno spreminjajoča se enciklopedija nenehno vzpodbuja in podžiga, ter z upanjem, ki ga tudi v najbolj pesimističnih dneh ohranja misel, da človeštvo lahko deli znanje.

Kdo jo piše?

“Treba je razbiti mit, da so wikipedisti zaprt krog urejevalcev. Wikipedist lahko postane vsak, že s tem, da članek prebere, uredi, popravi kakšno slovnično napako. A kljub temu deluje trdo jedro zanesenjakov, ki prispevajo do 80 odstotkov vseh člankov. Status administratorja pa ne pomeni nič posebnega. Uporabnik, ki postane administrator, lahko briše strani, preprečuje vandalizme, torej zlonamerno urejanje in spreminjanje člankov. Je neke vrste sistemski operater. To je primarna naloga administratorjev, stranska pa je, da skrbijo za uporabniški vmesnik, vklopijo nove funkcije in podobno,” pojasnjuje Mihael Simonič. Najdejavnejši uporabniki so prisotni na straneh in zato tudi hitro opazijo odklone in anomalije.

Iz oči v oči se srečajo, a redko: “Poznamo se pod vzdevki, nekateri ostanejo anonimni, kar je po eni strani prednost, po drugi strani pa lahko tudi povzroči zmedo: predvsem na angleški Wikipediji (kar pomeni Wikipedija v angleškem jeziku, op.a.) so imeli težave z raznimi lobističnimi skupinami, ki so vsiljevale svoje vsebine. A ravno odprtost in transparentnost enciklopedije omogočata vzpostavitev samoregulativnega mehanizma. Uporabniki te interesne skupine prepoznajo. In ljudi z zdravim razumom, ki popravljajo vsebino, je vedno precej več od tistih, ki želijo manipulirati s članki.”

Wikipedija predvsem ni korporacija, v Sloveniji ne daje službe in zaslužka nikomur in na vsem svetu zaposluje le nekaj nujnega tehničnega osebja, ki skrbi za vzdrževanje strežnikov. Materialne stroške plačujejo s pomočjo donacij. “Ustanovitelj Wikipedije, Jimmy Wales z vzdevkom Jimbo, ne deluje kot vodja. Njegovo mnenje je sicer spoštovano, a vse spremembe in novosti se zgodijo na podlagi zelo širokega konsenza uporabnikov,” pravi Simonič. Wikipedija je torej skupnost oziroma občestvo, katerega temeljno načelo je enakost med uporabniki. Ker načelo včasih grobo trči v realne omejitve, popolna odsotnost hierarhije ni mogoča, priznava Simonič. Prisotnost in dejavnost uporabnikom dajeta verodostojnost, kar se pozna tudi pri teži njihovega glasu.

Včasih je treba zavihteti škarje

Wikipedija je sedma najbolj obiskana spletna stran na svetu. Uvršča se pred, denimo, Twitter in E-bay in daleč pred BBC in CNN, ki sta na 77. in 78. mestu. Povsem logično je torej, da si želijo mnogi manipulirati z wikipedijsko vsebino. Lobistične skupine, politične stranke, vlade, korporacije in podjetja. Članke na enciklopediji v angleškem jeziku so popravljali iz Bele hiše in Vatikana.

Ko se pojavijo vsebine, ki nasprotujejo duhu in načelom Wikipedije, jih je treba izbrisati, včasih celo blokirati zlonamernega uporabnika. “To je spet neke vrste samourejevalni proces. Obstaja jedro urejevalcev, ki so nenehno prisotni in hitro opazijo problematično geslo. Administrator se lahko odloči, da ga izbriše sam. Prav vsak pa lahko predlaga izbris gesla, čemur sledi glasovanje. Na slovenski Wikipediji je tega malo. Imeli smo primere, ko so določena podjetja skušala popraviti svojo podobo in ustvariti prisotnost na spletu, s tem da so vnašala gesla o svojih proizvodih. A Wikipedija se drži načela nepristranskosti, iz česar izhajata načeli preverljivosti in pomembnosti. Da si neka stvar zasluži vključitev v Wikipedijo, ne sme biti nekaj povsem marginalnega. Imeli smo, denimo, primer glasbenika, ki je vztrajno vnašal geslo o svoji diskografiji, a ker ni imel prepoznavnosti, se je vsebina izbrisala,” pravi Simonič.

Ena od vrednot Wikipedije je resnica. A kaj je objektivna resnica, seveda ni preprosto vprašanje. Pa tudi ne, kje je meja med pestrostjo in pluralnostjo vidikov in teorij ter ideološkim vsiljevanjem problematičnih tez. “Možnost manipulacije je vedno, že s samo izbiro podatkov. Tudi klasični mediji že s tem, ko se odločajo, katerim dogodkom bodo posvečali pozornost in kolikšna je ta pozornost, odločilno vplivajo na javno mnenje. Tem dilemam se Wikipedija malo izmuzne tako, da stremi k citiranju. Vse polemične trditve je treba podpreti z viri, bodisi knjižnimi bodisi spletnimi, ki pa morajo biti uveljavljeni. Ne zadošča, da na spletni strani objavimo neko noro teorijo in nato citiramo sami sebe,” pojasni Simonič.

Wikipedija na novo odpira tudi vprašanje avtorstva. Prepisovanje in kopiranje v enciklopedijo ali iz nje brez navedbe vira je trik, ki se ne izplača, saj ga sodobna iskalna orodja hitro odkrijejo.

Prost dostop do besedil, pa tudi do ostalih medijskih vsebin na portalu Wikimedia Commons, ne pomeni, da avtorstva ni potrebno navajati, pa čeprav je to pri besedilih kolektivno, skupno. Uporabnik wiki gradiva je zavezan tudi k temu, da v nobenem primeru ne omejuje dostopa do njega.

Še posebej tisti, ki želijo promovirati lokalne zgodbe in zanimivosti v lokalnem prostoru, se raje odločijo, da bodo napisali članek za Wikipedijo v angleškem jeziku. “In tako je nastal paradoks, da je članek o Sloveniji v angleščini precej obsežnejši kot na slovenski Wikipediji. Torej, vsi toplo vabljeni k temu, da ga dopolnite,” pravi Mihael Simonič.

Enciklopedično upanje

“Sem tudi zagovornik odprte kode v računalništvu, ki zagotavlja, da program ni zaprta, uporabniku nerazumljiva in nedostopna črna škatla, za katero ne ve, kako deluje, na kateri točki se lahko zgodi prisluškovanje, kam se porazgubijo podatki, ki jih vnaša,” pravi Simonič.

Prav odprtost, življenje zunaj škatle in zavračanje nebrzdane logike prodaje in cene so temeljna načela spletne enciklopedije: “Wikipedija sledi konceptu transparentnosti in razbija paradigmo lastninjenja intelektualnih storitev. Noče uničiti založništva, kot je bil sprva strah, ki pa se ni uresničil, saj nobena knjigarna ni zaprla vrat zaradi Wikipedije, a želi razbiti idejo, da mora biti vse, kar napišemo, vir zaslužka. Civilizacijski napredek se doseže le tako, da je znanje dostopno. Vsak ima pravico, da se nečesa nauči, tudi če mu materialni viri tega ne omogočajo. To je lepa ideja, ki te pritegne k projektu in ti da motivacijo, ti v kakšnem obdobju apatičnosti, ko se ti zdi, da je vse skorumpirano, daje upanje.”

Se torej prihodnost človeške civilizacije odloča v epskem boju med načelom skupnosti, ki ga zastopa Wikipedija, in načelom korporacije, ki mu sledita Facebook in Google? Mladi študent kognitivnih znanosti, ki je s kolegi ustvaril “učečega se” Super Maria, lik iz računalniške igrice, in s tem eksperimentom s področja umetne inteligence na Youtubu presegel milijon ogledov, odgovarja modro: “Svet, ki popolnoma sledi nekim načelom, je v vsakem primeru utopija. Strinjam se, da bi človeštvo, če bi prevladalo načelo odprtosti znanja, doseglo marsikaj z manj truda in manjšimi sredstvi. Ampak utopično je pričakovati, da se veliki družbeni premiki zgodijo zgolj na tako ozkem področju, kot je računalništvo. Tudi tako imenovane facebook vstaje se niso zgodile na družabnih omrežjih, treba je bilo na ulice. Wikipedija je lahko pozitiven zgled, kako stvari delujejo, tudi če ni vse komercializirano. Je dokaz, da lahko tudi s prostovoljstvom nekaj dosežemo.”

VESNA HUMAR

---