Ognjeni pekel je besnel v ledenem in meglenem oklepu

Pred 70 leti, od 19. do 21. januarja 1945, je na Trnovem pri Gorici potekala velika bitka enot IX. korpusa NOV za osvojitev postojanke fašistične enote X. MAS. Zmagi je moč pripisati velik pomen. Masovce so namreč tja poslali v bran vzhodne meje italijanstva, po koncu vojne pa Italija na večjem delu ozemlja Primorske ni bila prisotna ne s civilno ne z vojaško oblastjo. Tako se na mirovni konferenci v Parizu Italija ni imela na kaj sklicevati.

Odpri galerijo

Bitke na Trnovem se vsako leto spomnijo še živeči pripadniki italijanske fašistične enote X. MAS (njihova delegacija vsako leto počasti spomin nanjo z obiskom Trnovega in Gorice), medtem ko je v Sloveniji spomin na to pomembno partizansko zmago skoraj utonil v pozabo. Januarja lani so v Gorici pripravili tudi posebno razstavo, v italijanščini pa je o bitki izšlo več knjig.

Operacija Adler (Orel)

V zadnjih mesecih leta 1944, ko so zavezniške enote prodirale po Apeninskem polotoku proti severu, so nemške enote začele - tudi s prisilno mobilizacijo domačinov - graditi na območju Pivke, čez Kras in ob levem bregu Soče novo obrambno linijo, s katero naj bi zaustavile zavezniško vojsko. Treba je bilo tudi očistiti zaledje, kjer so se zadrževale enote IX. korpusa, to je na strateško pomembnem širšem območju Trnovske planote. Tako slovenske kot italijanske partizanske enote so ogrožale železniške komunikacije, po katerih je tekla glavna oskrba njihovih enot v Italiji. Nemci so v letu 1944 v več ofenzivah skušali uničiti enote IX. korpusa, vendar jim to ni uspelo. Sredi decembra 1944 so pripravili novo obsežno ofenzivo, ki naj bi dokončno obračunala s partizanskimi enotami.

Nemškim enotam, ki so vključevale tudi četnike, domobrance in kozake, so prišle na pomoč italijanske enote X. MAS. To so bile nekatere mornariške enote italijanske vojske, ki se niso predale zavezniški vojski ob italijanski kapitulaciji, temveč so sklenile zavezništvo z Nemci in se kasneje vključile v Mussolinijevo fašistično vojsko v okviru njegove Salojske republike. Na območju delovanja IX. korpusa je bilo kakih 200 sovražnikovih postojank s približno 60.000 vojaki.

Nemška komanda v Gorici je pripravila načrt Adler (Orel), ki je predvideval obširen in celovit napad na enote IX. korpusa z vojaškimi kolonami. Te naj bi krenile iz Gorice, Baške grape, Idrije, Hotedršice, Postojne, Sežane in Opatjega sela. Cilj ofenzive je bil obkoliti in potisniti partizanske enote iz Trnovskega gozda na območje Ajdovščine, kjer naj bi jih obkolili in uničili. Ofenziva ni uspela tudi po zaslugi zaplenjene geografske karte, na kateri so bile vrisane smeri napada sovražnikovih enot. Karto so našli pri padlem komandantu divizije X. MAS, ki so ga v avtomobilu na cesti Lokovec-Čepovan likvidirali pripadniki VOS-a.

Trnovo utrdba X. MAS

V tej ofenzivi je konec decembra 1944 bataljon Valanga divizije X. MAS začel utrjevati postojanko Trnovo za “obrambo vzhodnih meja Italije”. Okrog Trnovega so zgradili dvanajst bunkerjev. Vas so obdali z bodečo žico in zaprli dohode. Pred žičnimi ovirami so postavili minska polja. Delo na obrambi postojanke je oviral hud mraz, planoto je pokrival zaledenel sneg. Enoto Valanga je 9. januarja zamenjal bataljon Fulmine, ki so ga sestavljale tri čete (kolesarska, četa strojničarjev in četa s šestimi minometi). V sestavi bataljona je bila tudi četa prostovoljcev iz Francije, v kateri so bili sinovi italijanskih emigrantov. Skupaj je bilo na Trnovem 214 mož. Imeli so radijsko postajo, štiri težke mitraljeze, sedemnajst lahkih mitraljezov in šest minometov. Masovci (tako so jih imenovali partizani in domačini) so ustrahovali prebivalstvo in ovirali oskrbo partizanov iz Vipavske doline čez Vitovlje in Krnico na Trnovsko planoto.

Priprave za napad

Partizanski obveščevalci so s pomočjo domačinov skrbno zbirali podatke o sovražnikovi dejavnosti ter razporeditvi bunkerjev, vojakov in težkega orožja.

Na skupnem sestanku vseh štabov brigad 16. januarja v Čepovanu so sprejeli načrt napada. Njegovo organizacijo so zaupali štabu XXX. divizije, sam napad na postojanko pa Kosovelovi brigadi. Štab IX. korpusa je moral nameniti pozornost tudi obrambi pred intervencijo sovražnika za rešitev obkoljene postojanke. V Gorici in ob cesti Gorica-Ajdovščina-Postojna je bilo približno 13.000 vojakov. Te enote, zlasti enote v bližini Trnovega, so za partizane pomenile nevarnost za napad v hrbet, zato se je bilo treba zavarovati. Za obrambo iz Gorice, na Škabrijelu in Sv. Danijelu so določili brigado Ivana Gradnika, za obrambo dostopa iz Vipavske doline pa brigado Simona Gregorčiča. Druge sile korpusa so imele nalogo zaščiti manj verjetne smeri napada. Smer iz Ajdovščine na Predmejo je branila italijanska tržaška brigada, obrambo proti Colu in Črnemu Vrhu, kjer je bila nemška postojanka, pa Bazoviška brigada. Na Banjški planoti in v Čepovanu je bila razporejena italijanska partizanska divizija Garibaldi Natisone.

Poveljstvo štaba XXX. divizije je bilo v vasi Rijavci, kjer je bil tudi center za radijske in telefonske zveze. Divizijsko previjališče ranjencev in zdravniška ekipa sta bili na Lokvah. Priskrbeti je bilo treba zadostno število sani in konj za prevoz ranjencev do previjališč. Priprave za napad so potekale v strogi tajnosti, z njimi je bilo seznanjeno le ožje vodstvo. V dneh pred napadom so borci na Otlici vadili napad na bunkerje. Borci so slutili, da se pripravlja večji napad, vendar se je razširilo mnenje, da bodo napadli eno izmed postojank v Vipavski dolini.

Začetek napada

18. januarja 1945 zvečer je Kosovelova brigada krenila z Otlice proti Trnovemu in okrog prve ure zjutraj prišla v bližino Trnovega ter se v snegu in hudem mrazu z burjo (minus deset stopinj Celzija) začela pomikati na položaje. Tudi topničarji so morali premagati pot iz Dolenje Trebuše čez Čepovan in Lokve do Globokega v bližini Trnovega. Cesta je bila zasnežena in poledenela. Na kolesa topov so pritrdili sani, da so jih konji lahko vlekli.

Signalne rakete so ob štirih zjutraj naznanile napad. Iz puškinih in strojničnih cevi so v noči zažareli izstrelki, nebo je bilo razsvetljeno kakor podnevi. Masovci so bili pripravljeni na napad. Presenečenja, na katerega so računali partizani, ni bilo. Bombaši, ki naj bi se priplazili k bunkerjem, so bili onemogočeni, zato je komandant, da bi se izognili žrtvam, ukazal umik na začetne položaje. Zgodila se je tudi tragična nesreča, ko je eksplozija uničila partop (partizanski top) in skoraj ves oddelek, ki mu je stregel.

Partizani, ki so imeli nalogo uničiti bunker na vrhu Kobilnika, so se plazeč po snegu pomikali proti vrhu. Presenečeni so ugotovili, da so masovci bunker zapustili, v peči je še gorel ogenj.

Sovražnikovi bunkerji so bili postavljeni tako, da so branili drug drugega, in težko se jim je bilo približati. Masovci, ki so se čutili v njih varne, so začeli partizane zmerjati z ušivci in drugimi žaljivimi izrazi. Čutili so se močne. Okrog 6.30 je komandant brigade ukazal, naj se bataljoni pripravijo na napad, ki naj bi sledil napadu artilerije. Vremenske razmere so bile neugodne, bila je slaba vidljivost z meglo in nizkimi oblaki. Zaradi hudega mraza je odpovedala večina mitraljezov, t. i. lahkih bred, olje za mazanje se je strdilo. Okrog sedmih so pričeli streljati topovi ter minometi in v napad so krenile udarne skupine ter bombaši. Masovci so iz bunkerjev in utrjenih hiš odgovorili na napad. Najnevarnejša je bila strojnica v zvoniku, ki je obvladovala okolico. Topovi so jo kmalu onesposobili. Dva topova sta se pokvarila in partizani so ju morali umakniti. Tudi granate protitankovskih topov niso mogle predreti debelih kamnitih zidov bunkerjev. Tako je propadel tudi drugi napad. Partizanske položaje so masovci zasipali s streli iz avtomatskega orožja in z minometi.

Okrog devete ure je orožje skoraj utihnilo. Masovci so se čutili varne in računali so tudi na pomoč iz Gorice. Po radijski zvezi so prosili za pomoč. Na partizanske položaje je prišel novi komandant korpusa Jože Borštnar. Ukazal je, da se mora napad nadaljevati vse do padca postojanke.

Popoldne ob 14. uri so partizani ponovno začeli napadati v megli in snežnem metežu. Z minometalcem piatom jim je uspelo uničiti bunker št. 5. Istočasno so borci drugega bataljona napadli bunkerja št. 8 in 9. Jurišni skupini je uspelo zavzeti hiše med njima. Partizani so napadali tudi bunker št. 12, ki je bil ob glavni cesti na zahodu vasi, vendar brez uspeha. Na vzhodnem delu je sovražnik okrepil obrambo. Snežna odeja je bila vse debelejša, borci so bili izčrpani. Padlo je devet borcev Kosovelove brigade, dvanajst je bilo ranjenih, približno deset borcev pa so zaradi ozeblin poslali v zaledje. Močne enote masovcev v Solkanu so bile pasivne. Najbrž so ocenili, da se bo posadka na Trnovem sama ubranila.

Štab divizije je zvečer prekinil boje in moštvu omogočil, da se v hišah ogreje in odpočije ter posuši oblačila. Poveljniki so sklenili, da napad pričnejo ob peti uri zjutraj s težiščem napada prvega bataljona proti bunkerjema 6 in 7, po njunem uničenju pa naj bi prodrli v vzhodni del Trnovega. Drugi bataljon naj bi napadel bunkerja št. 8 in 9. Četa z dvema minometoma je dobila nalogo, da napade gostilno vzhodno od cerkve. Signalne rakete so naznanile nov napad. Jurišna skupina prvega bataljona se je priplazila v bližino bunkerja št. 7 in s strelom iz piata uničila bunker, vendar jih je skupina masovcev iz sosednjih hiš prisilila, da so se umaknili na začetne položaje. Tudi napad druge jurišne iz zavzetega bunkerja št. 5 je sovražnik onemogočil.

Drugi dan bitke

Ponovni napad se je začel ob osmi uri. Jurišna skupina se je splazila med bunkerja št. 7 in 8 v bližino hiš. Tudi druga skupina jurišnikov se je na vzhodu vasi prebila do prvih hiš. Masovci niso več zmerjali partizanov, obupno so se branili, se borili za preživetje, pričakujoč prihod Nemcev in masovcev, ki so medtem krenili iz Gorice. Na Škabrijelu in Sv. Danijelu jih je odločno zadrževala Gradnikova brigada.

Protitankovski top je ostal brez streliva, pa tudi dveh partopov ni bilo več mogoče uporabljati, saj so lesena vodila nabreknila od vlage. Sklenili so uporabiti plastično razstrelivo, ki so ga oblikovali v bombe. Z njimi so zavzeli hišo in sovražnik se je moral umakniti iz bunkerjev št. 6 in 7. Tako je bil osvobojen že skoraj ves vzhodni del vasi.

Drugemu bataljonu je uspelo ponovno zavzeti hiše med bunkerjema št. 8 in 9, vendar ni mogel napredovati. Tretji bataljon se je začel približevati bunkerjema št. 2 in 3, ki sta bila za pokopališčem, vendar je bilo približevanje zaradi ravnega terena zelo težavno. Okrog štirih popoldne je prvemu bataljonu uspelo prodreti do križišča ceste Trnovo-Nemci-Rijavci in posadka bunkerja št. 4 se je umaknila v bližnjo gostilno ob cerkvi. Predstavnik štaba korpusa je ocenil, da je sovražnikova obramba prebita, in ukazal naskok na bunkerja št. 2 in 3, toda odločna obramba iz bunkerjev in bližnje stavbe je partizane prisilila k umiku. Tretji bataljon je imel v tem neuspelem napadu tri padle in sedem ranjenih.

Druga dva bataljona sta pred mrakom vztrajno zmanjševala sovražnikov odpor. Uspelo jima je uničiti posadko bunkerja št. 9, nato pa še št. 8. S pomočjo partopa in plastičnih min so se minerci približali hišam in jih minirali. Bombaši so vdirali v hiše in uničevali sovražnikove skupine. Zvečer je bila sovražnikova posadka prisiljena zapustiti vse zunanje bunkerje. Zbrala se je v središču ter zahodnem delu vasi in čakala na okrepitve.

Tako kot Kosovelova se je tudi Gradnikova brigada na Škabrijelu ves dan borila s tremi sovražnikovimi bataljoni; z dvema italijanskima in nemškim. Njihov napad je imel podporo topništva in minometov ter oklepnih vozil. Brigada se je zaradi močnega pritiska morala umakniti na novo obrambno črto Zagorje-Ravnica-Sv. Danijel. Kljub velikemu pritisku je Gradnikova brigada zdržala.

Ocena štaba je bila, da bo napad na Trnovo trajal tudi naslednji dan, zato je ukazal Gradnikovi brigadi, naj ponovno zavzame Škabrijel. S tem bi preprečili, da sovražnik prodre na Trnovo v pomoč masovcem. Toda napad gradnikovcev ni uspel.

Trnovo so ponoči razsvetljevali izstrelki in granate. Gorele so hiše, nekatere so pred umikom zažgali sovražnikovi vojaki, druge so se vnele od izstrelkov zažigalnih krogel. Zaradi nevarnosti, da bo sovražnik zlomil odpor Gradnikove brigade, so se borci odločili, da morajo ponoči zavzeti Trnovo. Tretji bataljon je začel napadati v hišah na severozahodnem delu Trnovega. Pred polnočjo mu je uspelo zavzeti poslopja v tem delu vasi in hišo, v kateri je imel prej štab komandant bataljona Fulmine. Ta se je z ostankom moštva umaknil v župnišče. Masovci so zapustili tudi bunkerja št. 10 in 11. Sovražnik se je branil v središču vasi, v župnišču, šoli, gostilni, občini in nekaj zasebnih hišah. Vsi trije bataljoni so sklenili okrog središča obroč. S partopom in z minami iz plastika so prislili posadko v Fonovi gostilni, da se je predala.

Uničenje postojanke

Enaindvajsetega januarja ob dveh zjutraj so se masovci še vedno srdito branili. Ostala jim je le še dobra četrtina moštva, sposobnega za boj. Nekaj je bilo ujetih, drugi so padli, veliko je bilo ranjenih, nekateri pa so zgoreli v hišah, ki so jih branili.

V tem času pa je prišlo dramatično sporočilo. Nemcem je pod okriljem noči, snega in hudega mraza uspelo presenetiti šibke partizanske zasede na robu Trnovskega gozda nad Vitovljami in priti za hrbet napadalcem na Trnovem. Tretji bataljon Kosovelove brigade je prekinil napad na Trnovem in se odpravil proti Krnici, da bi preprečil nemški prodor. Vendar jih partizanskim enotam ni uspelo zadržati. Okrog šeste ure zjutraj so bili Nemci že pri Rijavcih. Medtem sta druga dva bataljona na Trnovem zavzemala hišo za hišo. Sovražnik je ostal le še v župnišču, v katerem se je z ostankom bataljona branil tudi njihov komandant. Hišo je zajel požar in masovci so se umaknili v klet. Prišlo je povelje za umik proti Voglarjem. Nemci so rešili preostale masovce in se še istega dne umaknili s Trnovega v Gorico. Kosovelovci so se zvečer skupaj z gradnikovci vrnili na Trnovo in zbirali orožje ter drugo opremo. Naslednjega dne so padle partizane in sovražnikove vojake pokopali ob pokopališču. Pred postrojeno Kosovelovo brigado se je od njih poslovil komisar brigade.

V bitki za Trnovo je v Kosovelovi brigadi padlo 18 borcev, 28 je bilo huje in lažje ranjenih. Vendar so bile še druge žrtve. Ekipe partopov so imele dva padla in 14 ranjenih. Gradnikova brigada in drugi bataljon Prešernove brigade, ki sta branila dostop iz Gorice, sta imela skupaj 11 padlih in 16 ranjenih.

Po italijanskih podatkih je imel bataljon Fulmine na Trnovem 86 mrtvih, 52 težje ranjenih, 46 lažje ranjenih in osem pogrešanih. Masovci so se kasneje vrnili po padle vojake, jih izkopali in 14. februarja 1945 pokopali v Coneglianu.

Med bitko so se prebivalci Trnovega, ženske, otroci in starci, skrivali po kleteh. V bitki je bila večina hiš uničenih ali požganih. Da se sovražnik ne bi več utrdil na Trnovem, so kasneje tudi partizani požgali več hiš. Prebivalci so se morali odselili v sosednje vasi. JOŽE ŠUŠMELJ

---