Nekateri stojijo že dolga stoletja, nekatere porušijo med snemanjem filma

V založbi Evropskega sveta gradbenih inženirjev je oktobra izšla knjiga v angleščini z naslovom Footbridges in s podnaslovom Small is beautiful (Mostovi za pešce, Majno je lepo), ki jo je uredil goriški gradbeni inženir Gorazd Humar. Knjiga v sliki in besedi predstavlja 200 najzanimivejših pešcem namenjenih mostov v 25 evropskih državah in na Japonskem. V njej so našli mesto tudi štirje primorski: most v Vipavi, dva v Škocjanskih jamah in že odstranjeni “filmski” most pri Bovcu.

Odpri galerijo

Most za pešce je simbol umetnosti v gradbeništvu, pravijo umetnostni zgodovinarji. V senci velikih gradbenih podvigov v svetu stoletja nastajajo majhne, preproste, a občudovanja vredne elegantne gradbene stvaritve, ki človeku pomagajo pri premagovanju ovir in ga povezujejo s skrivnostnim, neznanim. Ko smo na drugi strani, se morda ozremo nazaj in si rečemo “uspelo mi je”, je v spremni besedi h knjigi zapisal predsednik Evropskega sveta gradbenih inženirjev Fernando Branco.

Od zgodovinskih do modernih

Podobno razmišlja Brancov predhodnik na mestu predsednika evropske organizacije gradbenih inženirjev Gorazd Humar. Knjigo je uredil in k njej prispeval velik del zapisov in fotografij. “Mostovi za pešce so specifična gradnja in predstavljajo velik izziv tako projektantom kot arhitektom. Zanje veljajo posebni kriteriji in merila. Umeščajo jih v urbana okolja in postati morajo del prostora, v katerem ljudje živijo. Oblika in konstrukcija mostu postaneta del celostne podobe mesta, vasi, naselja. Tudi največji arhitekti in projektanti se zato radi lotevajo takšnih gradenj, saj z njimi poleg svojega znanja lahko izražajo tudi umetniško žilico in domišljijo,” pravi Humar.

Pobudi za ovekovečenje teh malih objektov v knjigi, ki bo dostopna povsod po svetu, so se odzvali v 21 evropskih državah, Japonsko pa so vključili po podpisu pogodbe o sodelovanju z zvezo japonskih gradbenih inženirjev. Pri njenem snovanju je sodelovalo več kot 70 avtorjev, tudi svetovno znanih inženirjev in arhitektov ter fotografov. Z Gorazdom Humarjem v vlogi glavnega urednika so na koncu izbor skrčili na 200 primerov. “Zanimali so nas tako stari mostovi s pisano zgodovino kot izstopajoče moderne konstrukcije. To poudarjamo na naslovnici knjige s fotografijama znamenitega, v svetu najbolj razpoznavnega Rialta v Benetkah, in na drugi strani sodobnega objekta s stekleno streho v gruzijskem Tbilisiju,” pojasnjuje urednik knjige.

Med desetimi slovenskimi štirje primorski

V ugledni družbi se je tako znašlo tudi deset slovenskih “peš mostov”. Od teh so štirje primorski; pravzaprav stojijo še trije. Četrti, čez Sočo pri Bovcu, je bil postavljen za potrebe ameriških filmarjev, in to je njegova zgodba, ki upravičuje uvrstitev med svetovne zanimivosti.

Med najznamenitejše tovrstne mostove na Slovenskem Humar uvršča most ob Lanthierijevi graščini v Vipavi. Grofovska družina Lanthieri je most dala postaviti zelo verjetno leta 1669. Humar ga opisuje kot biser bogate kamnoseške tradicije in kulture pri nas. Očem skrit na notranji dvoriščni strani baročne graščine povezuje grajsko poslopje prek enega od številnih izvirov reke Vipave z nekoč gospodarskim delom graščine. Zanimiv je že s svojo arhitektonsko podobo, obogateno s kamnito ograjo izrazitega mediteranskega tipa, dodaten šarm pa mu daje slikovito okolje. Edinstven pa je (kolikor je znano tudi v svetu) po svoji konstrukciji, saj je v celoti izdelan iz klesanega kamna. To ne bi bilo nič nenavadnega, če bi bil most grajen v loku. Glavna mostna nosilna konstrukcija pa je izdelana iz masivnih in ravnih kamnitih plošč, položenih na kamnite klesane monolitne stebre posebne oblike, ki imajo temelje v strugi reke Vipave. Podobnih primerov, da bi povsem raven most tolikšnih razsežnosti nosil kamen, skorajda ni. S sedmimi vmesnimi polji je dolg 14,18 metra, širok 2,65 metra, na sredini, kjer je s stranskima ložama najširši, pa meri v širino 4,32 metra. Leta 2001 so most obnovili, pri čemer so ohranili vse originalne elemente. Ko bo končana celovita obnova grajskega kompleksa, bo most zasijal v vsej svoji edinstvenosti, je prepričam Humar.

Pogled na lepote Škocjanskih jam z mostov

Na Primorskem se nekaj posebnega v svetovnem merilu skriva tudi v nedrjih znamenitih Škocjanskih jam. Obiskovalce kraškega podzemnega sveta pot vodi čez več mostov, izstopata pa sodobni stvaritvi, Cerkvenikov most in Mariničev most. Tudi v teh primerih gre za edinstvene primere, saj imajo drugod po svetu v podzemlju postavljene v glavnem brvi, v Škocjanskih jamah pa so z vidika konstrukcije to pravi mostovi.

Cerkvenikov most so postavili leta 1937, ime pa je dobil po domačinu, imenovanem Miklov France Cerkvenik. Po prvi svetovni vojni je z domačini vodil turiste in raziskovalce po kraškem podzemlju in bil vodja skupine vodičev.

Most z razponom 15,65 metra se pne 47 metrov nad reko Reko v 90 metrov visoki votlini. Dostopa nanj sta z obeh strani vklesana v živo skalo. Leta 1965 je visoka voda v Škocjanski jami zalila tudi Cerkvenikov most. Segla je kar deset metrov čezenj. Leta 2004 so ga v celoti obnovili in posodobili. Jekleno konstrukcijo zagotavlja varen prehod čez globoki Hankejev kanal.

Obnova se je pravzaprav podaljšala v zahtevno gradnjo novega mostu, ki ga je projektiral Gregor Gruden. Graditelji so naleteli na gradbeni in logistični problem. Vhod v jamo je 900 metrov stran, do tam vodi ozka in strma pot med kapniki. Zato so glavne nosilne jeklene nosilce izdelali v petih kosih in jih potem sestavili. Kot podporna konstrukcija je novemu mostu služil kar stari most, ki so ga potem odstranili.

Podobna je zgodba Mariničevega mostu. Starega so morali nadomestiti z novim. Leta 2010 postavljeni most je povsem nova in izvirna mostna konstrukcija. Prvega so na tistem mestu zgradili že leta 1891, imenoval se je Concordia. Med obema svetovnima vojnama so ga obnovili in poimenovali Bertarellijev most.

Nad današnjim Mariničevim mostom pri vstopu v vzhodni del Škocjanskih jam se dviga več kot sto metrov visoka navpična pečina, po kateri so mostno konstrukcijo pri montaži spustili navzdol.

Bistvo novega Mariničevega mostu predstavlja njegova nosilna konstrukcija iz ene same jeklene cevi. Na dveh mestih je obešen na jeklene vrvi, pritrjene na sidrišče v kamniti steni. Montaža glavnega glavnega nosilca mostu je bila prava atrakcija v alpinističnem slogu. Zaradi nedostopnosti v notranjosti so ga od zgoraj z avtodvigalom položili na svoje mesto s spustom tik ob pečini.

Slikoviti most obiskovalcem odpira nove, edinstvene poglede v Škocjanskih jamah. Vključitev objekta v občutljivo naravno in izrazito jamsko okolje je posebej od projektantov Roka Mlakarja in Viktorja Marklja zahtevala veliko strokovnega znanja. Strokovnjaki pravijo, da je novi, delno obešeni most glede na okolje, v katerem stoji, edinstven v Evropi in morda celo na svetu.

Most, zgrajen samo za zgodbo iz Narnie

Z zelo posebnim razlogom se je na seznamu malih mostov znašel tako imenovani filmski most čez reko Sočo pri Bovcu. Leta 2007 so ameriški filmarji tam snemali zaključne prizore filma Prince Caspian (Princ Kaspijan), ki temelji na knjižni uspešnici pisatelja C. S. Lewisa Pravljice iz Narnije.

Za vzorec so vzeli znameniti leseni Cezarjev most čez reko Ren v Nemčiji, zgrajen pred dvema tisočletjema. V Bovcu so ga postavili na montažne betonske temelje v dnu reke Soče. Nosilne stebre so izdelali iz smrekovih brun premera 50 do 60 centimetrov. 55 metrov dolg in šest metrov širok objekt, ki ga je projektiral Viktor Markelj, so postavili v treh tednih. Zdržati je moral tudi naraslo reko, ki ga je skoraj povsem prekrila.

Žal je scenarij mostu namenil uničenje. Čezenj se je pognala zla vojska 300 vojakov pešakov in 60 konjenikov, ki jo je sredi prečkanja z mostom vred uničil bog vode. Po končanem snemanju filma so vse ostanke mostu odstranili in okolje filmskega prizorišča povrnili v prvotno stanje.

Tudi sicer most tam ne bi mogel ostati, nam je pojasnil Humar. Onemogočajo ga že določila Triglavskega narodnega parka, smrekova debla pa tako ali tako dolgo ne bi zdržala. “Po zaslugi filma pa ga je videl ves svet in v tem je njegova edinstvenost,” je vendarle zadovoljen.

Plečnikove mojstrovine v Ljubljani

Slovenija je v knjigi zastopana s še šestimi mostovi, namenjenimi zgolj sprehajalcem. Pri tem večina najprej pomisli na Tromostovje, mojstrovino arhitekta Jožeta Plečnika. Sestavlja ga kompleks treh skoraj dotikajočih se mostov, ki predstavljajo osrednjo povezavo čez Ljubljanico med starim jedrom Ljubljane in novejšim delom mesta na nasprotnem bregu. Včasih so čez sredinski most vozili tudi avtomobili in celo tramvaj, že dolgo pa je rezerviran le za pešce. Mostovi so nastajali v različnih obdobjih, Plečnik pa jih je v enovito, harmonično in funkcionalno celoto preoblikoval v letih 1931 in 1932.

Blizu Tromostovja je postavljen prav tako Plečnikov Čevljarski (Šustarski) most. Na mestu današnjega je verjetno že v rimskih časih stal lesen most. Novega, prav tako lesenega, so zgradili v 12. stoletju in mu nadeli ime Mesarski most (na račun mesarjev, ki so tam imeli svoje stojnice). V 19. stoletju je pogorel in na njegovem mestu so leta 1867 postavili litoželezni ločni most, imenovan Hradeckega (most enakega imena je danes nedaleč stran). Leta 1931 je arhitekt Jože Plečnik na mestu Mesarskega mostu začel graditi današnji Čevljarski most. Plečnik je s svojimi mostovi pokazal, kako jih razpoznavno umestiti v staro mestno jedro.

Potem ko se je most Hradeckega umaknil Mesarskemu, so objekt enakega imena postavili nedaleč stran. Imenuje se po znamenitem ljubljanskem županu, ki je v mestu županoval med leti 1820 in 1846. Predstavlja enega najpomembnejših izdelkov znamenite Auerspergove livarne iz Dvora pri Žužemberku. Načrt zanj je izdelal inženir Johann Herman z Dunaja in za tisti čas ustvaril izredno avantgardno mostno konstrukcijo, sestavljeno iz dveh ločenih delov, ki se med seboj s členkom stikata v sredini mostu. V statičnem pogledu zato tako konstrukcijo lahko razumemo kot most z enočlenskim lokom. Od prvotnih tovrstnih mostov v svetu verjetno ni ohranjen noben drug. Ljubljanski je vsaj s tega vidika svetovni unikat. Od leta 1867 je prestal še dva premika. Prvič, kot rečeno, leta 1931, ko je Plečnik začel graditi Čevljarski most, in drugič leta 2010, ko so ga povsem demontirali in na novo postavili v bližini.

Mostovi čez reko Dravo na Ptuju so imeli v zgodovini mesta, od rimskih do današnjih časov, pomembno vlogo. Mesto v omenjeni knjigi je dobil 154 metrov dolg sodoben objekt iz jeklene konstrukcije, zgrajen leta 1999, ki je avtorju Marjanu Pipenbaherju prinesel evropsko nagrado. Podobnega priznanja je bil deležen leta 2007 Viktor Markelj za svojo stvaritev čez reko Dravo v Mariboru. Most Studenci je uspešen primer zelo poceni rekonstrukcije starega mostu v učinkovito, arhitektonsko čisto moderno izvedbo.

Knjiga Footbridges, Small iz beautiful je deveta, ki jo je pripravil Gorazd Humar. V vseh so v ospredju mostovi. “Knjige so zasnovane poljudno, čim širšemu krogu ljudi želim gradnjo mostov in tudi drugih objektov prikazati kot zgodbe. V ospredje postavljam mostove, saj so to objekti, ki jih je najteže graditi. Razvoj gradbene stroke temelji prav na spoznanjih pri postavljanju mostov,” pravi Humar.

Zadnjo knjigo je predstavil tudi na Japonskem, kjer je bil gost tamkajšnje organizacije gradbenih inženirjev. Kot nam je povedal, je priložnost izkoristil tudi za predstavitev naših izkušenj z žledom, ki je opustošil dobršen del Slovenije. Za vseh vrst ujm vajene Japonce je bilo to vendarle nekaj izjemnega, kar jih v tolikšni meri še ni doletelo. Humar je svoj nastop podkrepil s številnimi fotografijami reporterjev Primorskih novic.

Prav zabavna je bila Japoncem Humarjeva informacija, da je žled v Slovenji pravzaprav prizadel tudi njihovo industrijo. Povedal jim je, da je ujma za dalj časa ustavila železnico, po kateri iz koprskega pristanišča vozijo tudi japonske avtomobile.

Vsak ima svojo zgodbo

Mostovi, takšni in drugačni, imajo svoje zgodbe. Gorazd Humar na prvo mesto vendarle postavlja “svoj” Solkanski most, ki mu je posvetil knjigo Kamniti velikan na Soči. Vanjo je vložil 20 let preučevanja in raziskovanja. Avtor kar devetih knjig o mostovih na vseh koncih sveta je prepričan, da gre v Solkanu za svetovni unikat z najbogatejšo zgodbo.

Samo detajl s solkanskega lepotca je bil pisatelju Tonetu Partljiču dovolj, da je spisal imenitno zgodbo, roman Sebastjan in most, ki je izšel prav pred kratkim. Glavnemu junaku Sebastjanu pade na nogo kamniti blok s solkanskega mostu, kar mu obrne življenje. Zanese ga v Maribor, kjer si dom najde ob kovinskem mostu čez Dravo. Tam se dogaja vse mogoče, prepletajo se usode, resnične in v knjigi izmišljene, vse pa kot del življenja v mestu ob Dravi. Mostovi niso mrtva stvar, polni so energije, je prepričan Partljič. “Človek je na svetu, da gradi bele kamnite mostove ali vsaj mostiček v Gačniku,” je zapisal v svoji knjigi.

Gorazd Humar na drugo mesto postavlja znameniti most v Mostarju, ki ima za seboj zgodbe brez primere. Največ pa jih prihaja seveda iz Benetk. Vsaj enkrat v življenju moraš tja in tam vsaj čez Rialto nad Velikim kanalom, ki ga Humar uvršča na tretje mesto. Z vidika stroke pomeni 1591. leta zgrajeni lepotec rešitev problema temeljenja ločne konstrukcije na mehkih tleh. V Benetkah sicer ne moreš spregledati skoraj ničesar, zaradi neke podrobnosti pa velja omeniti Most zdihljajev. Ime naj bi mu prispeval razvpiti Casanova. Ko so ga gnali čezenj v ječo na drugem bregu kanala, je tako stokal, da se je slišalo naokoli. In taisti Casanova je skoraj zanesljivo prečkal tudi omenjeni most v Vipavi. Bil je namreč pogosto gost grofovske družine Lanthieri, ki je tiste čase bivala v Vipavi.

DAVORIN KORON

---