Na meji med strahom in svobodo, spolom in nespolom

Ne žrtve ne rablju, je esej, ki ga je leta 1946 objavil Albert Camus, v njem pa je zapisal: “Živimo v strahu, kajti absolutno prepričanje ni več mogoče, ker živimo v svetu abstrakcij, teles in strojev, absolutnih idej in primitivnega mesijanstva.” V eseju se sprašuje, zakaj je umor postal legitimen, človeško življenje pa nepomembno.

Prav ta zapis Alberta Camusa je bil za Guya Weizmana in Roni Haver, mednarodno priznana izraelska koreografa, ki živita na Nizozemskem, temelj za glasbeno-plesno-gledališko predstavo Fobija, slovensko-nizozemsko koprodukcijo, ki je bila premierno uprizorjena sinoči v ljubljanskih Španskih borcih.

Fobija, ki je svojo premiero doživela včeraj v ljubljanskih Španskih borcih, ponovitev pa bo nocoj ob 20. uri, je kompleksna predstava, ki prepleta ples, gledališče in živo glasbo. Izraelska koreografa Guy Weizman in Roni Haver, prejemnika številnih mednarodnih nagrad, v veliki slovensko-nizozemski koprodukciji raziskujeta mehanizme strahu. Izhodišče predstave Fobija je besedilo francoskega filozofa in pisatelja Alberta Camusa, ki je leta 1946 objavil serijo esejev pod naslovom Ni victimes ni bourreaux (Ne žrtve ne rablji). Camus je nasprotoval totalitarnim režimom in smrtni kazni ter se zavzemal za človekove pravice. Vstopnice so po 16 evrov, za dijake, študente in upokojence pa 12 evrov.

Predstava raziskuje strah pred neznanim in sooča človeka s človekom. Haverjeva in Weizman sta leta 2002 osnovala Klub Guy&Roni, ki veliko ustvarja in je postal pomemben ambasador uprizoritvenih umetnosti. Tokrat sodelujeta s slovenskim ansamblom za sodobni ples EnKnapGroup in tolkalnim ansamblom Slagwerk Den Haag, ki prihaja z Nizozemske, v 35 letih obstoja pa se lahko pohvali s številnimi mednarodnimi koprodukcijami.

Od Jean Marie Le Pena do Slavoja Žižka

> Kaj je najpogostejša fobija, ki jo opazite pri spoznavanju ljudi po svetu? Česa se po vašem ljudje najbolj bojijo?

“Ljudje se bojijo smrti, to je verjetno največji strah. Tisti, ki nam je vsem skupen in na katerega se navezujejo vse fobije.”

> Je strah najučinkovitejše in najmočnejše orožje za nadziranje množic?

“To je vprašanje, ki v sebi že vsebuje tudi odgovor. Retorično vprašanje. Resnično verjamem, da je strah pristno čustvo, toda odgovornosti za svoj intelekt ne želim predajati v roke drugih. Seveda na nas vplivajo mediji in njihovi prispevki, toda to je tudi kliše. Da, strah igra pri tem neko vlogo, vendar to ni celotna zgodba.”

> Kot temelj za vašo predstavo ste si izbrali esej Ni victimes ni bourreaux (Ne žrtve ne rablji), ki ga je napisal Albert Camus, francoski pisatelj in filozof ter Nobelov nagrajenec, znan predvsem po svojih romanih Tujec in Kuga. V omenjenem eseju pa piše o zreli družbi in človekovih pravicah na način, da se distancira od totalitarne politike, tako desne kot leve. Se vam zdi, da je danes, tudi v umetnosti, sploh možno ne biti političen?

“V tej produkciji smo vsaj pri raziskavi skušali uporabiti besedila različnih avtorjev, od Jean-Marie Le Pena do Slavoja Žižka. Moje iskreno prepričanje je, da odgovor ne leži v katerem od skrajnih polov, in v predstavi smo se skušali izogniti politični korektnosti ali moralizmu ter si zgolj prebrati različna stališča in ostati na nek način nevtralni. Kar pa je seveda nemogoče - naša stališča o tej temi so izredno močna, zaradi česar smo se predstave tudi lotili. Najzanimivejša stvar pri Camusovem besedilu je, da ga je napisal takoj po koncu druge svetovne vojne, sredi najtemnejšega obdobja, a je ljudem takrat vseeno uspelo ustvariti neko pot k novemu začetku. K temu, kako naj se svet poslej nadaljuje. Pri tem je žalostno, da se danes, 70 let pozneje, ni nič spremenilo - svet je še vedno enak, nobena od strani ni zmagala, ne leva ne desna.

Nekje na polovici ustvarjanja predstave smo dojeli, da je trenutno najpomembnejše to, da nekaj naredimo, da naredimo korak v neko smer v upanju, da bomo stvari spremenili na bolje.”

Meje so nasprotja svobode

> V vaših predstavah je veliko golote, brisanja mej med spoloma in nasploh iger s spolno identiteto. Vprašanje spola je nekaj, kar plaši številne ljudi. Še posebej konservativne ljudi, ki menijo, da jih ogrožajo netradicionalni pogledi na družbeni spol.

“Krasno vprašanje in tudi zelo ostra pripomba. Kot ustvarjalca se pogosto ukvarjava z vprašanjem meja, ki jih ali postavljamo sami sebi ali pa jih pred nas postavljajo drugi. Strah je ena teh meja, a tudi svoboda, da se izrazimo tako kot želimo, predstavlja neko mejo. Meja miselne svobode je naslednja od teh meja. Veliko najinih del se torej ukvarja z vprašanji meja in svobode, kajti meje so nasprotja svobode. Ustvarjava v tenziji med obema: na meji med strahom in svobodo, med spolom in nespolom ... V predstavi Fobija pa se dotakneva tudi političnih meja.”

> Ste že nastopali v državah in krajih, kjer so obiskovalci zapustili predstavo pred koncem, ker je bilo za njih enostavno preveč? Kako se spopadate s tovrstnimi zavrnitvami, ko ljudje negativno reagirajo na vaš performans oziroma kako se soočate s tistimi, ki vašega sporočila ne dojamejo?

“Seveda: ko so ljudje nezadovoljni s predstavo, gredo iz dvorane, kar spoštujem. Toda še bolj spoštujem, če o tem pozneje lahko razpravljamo. Včasih jim je glasba preglasna, včasih jim ni všeč to, s čimer jih predstava konfrontira... Ljudje pričakujejo zabavo. A midva se ne ukvarjava z zabavo, saj nama gre predvsem za vsebino in ne obliko. In nekaterim ljudem je ples všeč, ker je 'lep' - kar se mi zdi zelo dolgočasno. Midva ustvarjava dela, ki so zelo hiperkinetična, zelo nasičena, veliko stvari se dogaja hkrati - podobno kot pač sam doživljam resničnost. Nimam pogosto priložnosti, da bi bil 'v zdajšnjem trenutku', tako da so podobe večinoma še pred menoj.”

Užitek je v zastavljanju vprašanj

> Stereotip o Slovencih pravi, da so malce zadržani in introvertirani. So Slovenci dobri izrazni plesalci, ste pri njih opazili kakšne specifične značilnosti?

“Edina slovenska plesalka, s katero sem delal, je Ana Štefanec, članica EnKnapGroup, ki je izjemno radovedna, odprta, lepa plesalka. In zelo ekspresivna. Tudi za Iztoka Kovača ne bi rekel, da je njegovo delo introvertirano, pač pa je izredno sodobno, odprto, konfrontirajoče.”

> Če preskočiva na Nizozemsko, kjer živite. Bi rekli, da je Nizozemska za umetnike prijazna država?

“Je. Eden od najočitnejših dokazov za to je dejstvo, da lahko tam živim, ustvarjam in dobivam finančno podporo za svoje ustvarjanje, ne da bi imel nizozemski potni list, kar po mojem pove dovolj. To je država, ki je izjemna potrošnica umetnosti in premore tudi širok diapazon vrst umetnosti.”

> Rojeni ste v Izraelu. Lahko danes, ko živite drugje, gledate na palestinsko-izraelske konflikte bolj objektivno in z večjo distanco?

“Nisem politik, sem umetnik in v svojem delu ljudem ne skušam razložiti, kaj naj mislijo, kako delujejo ali jim vsiljevati svojega mnenja. Uživam v tem, ko zastavljam vprašanja. Umetniško delo je začetek razprave, miselni proces, kar pa je najvišji cilj, ki ga lahko dosežem. Želim spodbuditi ljudi k zastavljanju vprašanj in k temu, da bodo sami imeli neko stališče. Ne verjamem, da obstaja objektiven pogled na kateri koli konflikt. In kdor koli je prepričan, da ima monopol na kakršno koli resnico, je po mojem mnenju v veliki zmoti.”

IZAK KOŠIR

---