Lucy, simbol pozabljene Gorice

Nello Cristianini je mlad raziskovalec, naravoslovec, ki se v Veliki Britaniji ukvarja s fascinantnim področjem umetne inteligence. A njegova radovednost in raziskovalna žilica segata še veliko dlje. Pripeljali sta ga do zgodbe o mladi plemkinji, drzni in samosvoji prebivalki Gorice, ki je burila duhove in razbijala predsodke o tem, kaj se spodobi za žensko, ter svoje življenje končala tragično, na pragu mračnih časov.

Lucy Cristalnigg so Goričani na začetku stoletja poznali kot hitro voznico in odločno žensko.
Lucy Cristalnigg so Goričani na začetku stoletja poznali kot hitro voznico in odločno žensko. 

“Ko sem v Gorici, vedno pridem na kavo sem. Všeč mi je okolje, pa še brezplačen wi-fi imajo,” je nasmejani Nello Cristianini pojasnil izbiro kraja srečanja: bar v stavbi novogoriške železniške postaje, mizo, od katere je videti v dve državi, čez trg, ki je, zaradi meje, ki ga deli na pol, edinstven v Evropi.

Nello v Gorico v zadnjih letih prihaja le občasno. Obišče starše, se pogovori s prijatelji, se popelje po okolici. Mimo krajev svojega otroštva, ki ostajajo del njegove duše. Kljub temu, da ga je želja po znanju odpeljala daleč, do Kalifornije, od koder se je pred nekaj leti vrnil v Evropo. Z družino živi v Bristolu in predava ter raziskuje na tamkajšnji univerzi.

Med fiziko in zgodbami

Če bi sprejel eno samo drugačno določitev, bi se njegova življenjska zgodba obrnila povsem drugače. “Odločal sem se med fiziko in novinarstvom in nazadnje izbral fiziko, čeprav sem velik del svojega prostega časa v študijskih letih posvetil pisanju,” pojasni 48-letni Cristianini. A strast do pisanja in predvsem do zanimivih zgodb je ostala, zato morda niti ni tako presenetljivo, da je srečal Lucy Christalnigg: “O Lucy mi je pripovedovala moja babica Ana, ki je živela v Rožni Dolini. To je torej zgodba, ki jo nosim s seboj iz otroštva. Nekateri so zaradi podobnosti priimkov zmotno mislili, da sva v sorodu, ampak nisva.”

Oziroma vsaj nista bila. Po tem, ko je Cristianini dami iz preteklosti posvetil toliko raziskovanja in razmišljanja, napisal knjigo Poslednje poletje in posnel dokumentarni film, se je med njima čez stoletje zgodovine vzpostavila posebna vez.

Usodni avgust

Od Lucyjine smrti je pred dnevi minilo 101 leto. Grofica Lucy Christalnigg je umrla 10. avgusta 1914, stara 42 let. Na njeno smrt v Srpenici pri Bovcu, kjer jo je zadel usoden strel iz puške, spominja obeležje. Mlada grofica, ki je pod strelom padla med vožnjo, za volanom svojega avtomobila, je uradno prva žrtev prve svetovne vojne v Sloveniji in tudi v tem delu Evrope, kjer se je leto kasneje vzpostavila Soška fronta.

Plemkinja je bila tipična predstavnica tedanje srednjevropske visoke družbe. Rojena je bila v Nemčiji, v avstrijski družini s francoskimi koreninami. Poročila se je s koroškim plemičem Oskarjem, svojim daljnim bratrancem. Živela sta med Celovcem in svojo poletno rezidenco, vilo Liebenwald v okolici Gorice. “Najprej sem mislil, da je bil dvorec Liebenwald v bližini gostišča Šterk, ampak sem kasneje ugotovil, da ni tako. Stavba je bila na območju, kjer danes stoji gostilna Pikol. Od nje ni ostalo tako rekoč nič. Ob cesti se vidi le en steber od železnih vrat, ki so zapirala cesto k vili,” pove Cristianini.

“Lucy je bila nenavadna ženska. Izgubila je majhno hčerkico in to jo je za vedno zaznamovalo,” pripoveduje: “Vsekakor je ljubila hitrost. Že v mladosti naj bi dirkala s kočijami, nato pa je prešla na avtomobile.”

Grofica, ki je blestela v plesnih dvoranah, pomagala v dobrodelnih organizacijah, hkrati pa v hitrostnih dirkah premagovala moške, je marsikdaj slišala svarilne besede o tem, da jo bo njena ljubezen do hitrosti ubila. Mračna prerokba se je sicer uresničila, a bolj kot njena predrznost je bilo usodno spreminjaje sveta, ki je nenadoma zdrsnil v kaos. Miru in razkošja vajeni Goričani pa te silovite spremembe niso razumeli. Lucy, ki se je vračala iz Celovca, kjer je kupila nov avto, namenjen Rdečemu križu, se ni ustavila na ukaz vojaške patrulje ob cesti in to plačala z življenjem. “Grofica naj bi bila preko vplivnih prijateljev dogovorjena, da bodo njen avtomobil patrulje neovirano pustile mimo. Pa tudi sicer so Lucy velikokrat ustavljali policisti. V arhivu je na desetine poročil o tem, kako se ni hotela ustaviti. Ti njeni prekrški so se vedno končali z globami. Njeno vedenje torej ni imelo resnih posledic. A tisto poletje se je vse spremenilo,” pojasni Cristianini.

Moč zgodb

Cristianinijeva knjiga je napisana kot literarizirana zgodba, ki jo pripoveduje eden od grofičinih šoferjev. “Knjiga je bila prevedena v angleščino in slovenščino in je v vseh jezikih zelo uspešna. Nisem želel pisati dokumentaristične knjige, temveč sem raje napisal zgodbo. Predvsem zato, ker sem si želel, da bi v ljudeh vzbudil zanimanje. In glede na uspešnost knjige ter na številne odzive, ki jih dobivam, se mi zdi, da je bil pristop uspešen,” pojasni avtor, ki je prepričan, da kopica številk, dokumentov in dejstev ne more povedati niti desetine tega, kar nam lahko sporoči resnična, živa in osebna zgodba o usodi enega samega posameznika. Ki je v tem primeru hkrati zgodba nekega mesta, pa tudi obdobja, družbenega ustroja in načina razmišljanja, ki jih je za vedno pogoltnil čas: “Lucyjina smrt je bila takrat velika novica. O njej so pisali tako rekoč vsi časopisi v imperiju, ampak prav kmalu so to zanimivo zgodbo prekrile in pahnile v pozabo veliko bolj usodne stvari. Začenjala se je vojna.”

Palme in agave

Zaradi zgodovinske prelomnosti trenutka spomin na Lucy Cristianini povezuje z razmislekom o zgodovini svojega rojstnega kraja: “Treba je razumeti, da je bila Gorica v tistih časih jug velikega Avstro-Ogrskega imperija. Ljudje so prihajali na počitnice in na oddih. Mnogi pomembneži so se sem preselili ob upokojitvi, o čemer danes pričajo številne razkošne vile v mestu. avstro-ogrski vodiči tistega časa so obiskovalcem obljubljali mediteranski pridih, milo in toplo podnebje, palme in agave.”

“Na nek način bi lahko rekli, da je bil pogreb Lucy Cristalnigg, veličastni obred, ki so mu prisostvovale številne ugledne osebnosti, tudi slovo od predvojne Gorice. Čas, ki ga je živela Lucy, je bil namreč čas večkulturnega, večjezikovnega, svetovljanskega mesta. Vojna je ta obraz Gorice izbrisala, ampak morda je čas, da ga znova najdemo. Sem se vračam kot obiskovalec in zato še bolj jasno kot domačini vidim, koliko se je spremenilo v zadnjih dveh desetletjih. Res pa je, da so spremembe večje na slovenski strani meje. Gorica je nekoliko bolj zaspana,” razmišlja Nello.

In svoje misli usmeri tudi k prihodnosti obeh mest. Ki bi lahko v blišču nekdanjega časa, pa tudi v spominu na neokrnjeno sobivanje različnosti, našli pot v prihodnost. VESNA HUMAR


Najbolj brano