Je priimek žensk na -ova znak neenakopravnosti?
Knjižni jezik je spopolnjen organizem, ki se ne predaja naglici, novostim in spremembam kar na hitro - kot norí v novosti svet Zahoda, ki enako kakor srednji vek v nevidnega Duhá verjame v otipljivega boga: Kapital - dobiček in korist. A pri tem pozablja na preteklost in se iz nje premalo uči, gotovo pa ničesar ne nauči. Zato imamo bogataše, revščino in vojne.
prof. Jože Hočevar Foto: Maksimiljana Ipavec
Pa naš jezik? Ta ničesar ne pozablja in ohranja skoraj vse, kar je kdaj doživel v svoji zgodovini. Če upoštevamo navezanost jezika na njegovo zgodovino, lažje najdemo razlago za trditev, da svojilno obrazilo -ova pri priimku žensk (npr. Novak-ova) uvršča žensko med lastnino moškega. Tak pridevniški priimek, izveden iz moškega priimka (Čebaškova iz Čebašek), da je dediščina gnilih časov, ko je ženska bila v družbi uradno neenakopravna. Marsikatera in marsikdo sta me na ulici nagovorila s to trditvijo. Neimenovani bralec pa mi je celo zapisal, da moškega priimka žensk ne bi smeli kar tako spreminjati v pridevnik:
“Pripadam starejši generaciji. Sem navaden penzionist, sicer tehnično izobražen, ki življenje spremlja po medijskih poročilih o našem času in prostoru. Če se prav spomnim, je nekoč veljalo, da priimkov za ženske ne spreminjamo v pridevnike in jih ne sklanjamo. Ko pa danes gledam TV, zlasti športne prenose, je teh pridevniških priimkov žensk toliko, da že krepko presega dober okus. Dobnikarjeva - čigava neki?! Menim, da smo v globalizaciji izgubili svoj kompas. Zahvaljujem se vam za razlago.”
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali po pošti na naslov: Jože Hočevar, Primorske novice, OF 12, 6000 Koper.
Mar takrat, ko ženski, ki se podpisuje kot Marjetica Novak, rečemo Novakova, res trdimo, da je last nekoga drugega, prijaznega moža Novaka? Od kod ta dvom? Saj če bi se predstavila, da je Novak, bi jo takoj kak hudomušnež vprašal: A ne Novakova, kaj nisi ženska? Če se želi predstaviti kot Novak, mora svojemu priimku dodati še osebno ime: Marjetica Novak ali Novak Marjetica (narobe: Marjetica Novakova).
Razjasnimo si navedeni dvom s pogledom v zgodovino. Naš jezik je nekoč z obrazilom -ov/-ova izražal dvoje: najpoprej lastnino, ki pripada moškemu: politikov preskok (v laž), politikova laž. Obrazilo -ova (za mehkimi soglasniki c, č, ž, š, j pa -eva) je v preteklosti kazalo na svojino in jo kaže še današnje dni v slovenščini in njenih bratskih slovanskih govoricah. Vzporedno obrazilo za lastnino, ki pripada ženski, je -in/-ina: materin sinek, materina beseda.
Sklanjanje besed za bitja in stvarí
Slovenci smo še hujši kot Butalci. Ti so bili enotni vsaj v neumnosti, mi v ničemer, ker vsak goni svojo vižo, sklicujoč se na svobodo vsakogar, povsod in zmerom. Tudi v filharmoničnem orkestru, kjer brez enotnosti med dirigentom in mojstri inštrumentov ne zapoje niti ena melodija. Zdi se, kot da geslo “vsak na/za svojo stran/ko” vdira tudi v knjižni jezik; zato se marsikdo ne pokorava rad pravilu, da je pri sklanjanju imen stvarí in rečí moškega spola četrti sklon enak prvemu, ne drugemu. Jasneje bo s primerom: vidim Triglav, ne pa: vidim Triglava.
Na to jezikovno ohlapnost me je z zgovornimi primeri napačnega sklanjanja opozoril Ljubo Benevol, upokojenec iz Kopra: “Oglašam se v zvezi z nečim, kar me moti v javni rabi našega jezika. Velikokrat pišejo o avtomobilih, kot da so živa bitja. Res je, da se premikajo, mislim pa, da bi morali razlikovati sklanjanje živih bitij in neživih stvari. Tu največkrat delajo napake. Na primer že v reklamah nas nagovarjajo: 'Pripeljite svojega citroena na naš servis.' Jaz bi jim najrajši odgovoril: 'Priženite podkovat k nam svoj konj!' Pišejo, kot da so svojo otroško sklanjatev ohranili tudi v zrelih letih. Morda so jih mame spraševale: 'A boš bombončka, ti dam avteka?' Tako sklanjanje je v odraslosti treba pozabiti. A se da tu kaj narediti, ozavestiti novinarje, inženirje in vse, ki se ukvarjajo s 'skoraj živimi' avtomobili? Hvala za odgovor. Še veliko vaših lepih Minut si želim.”
Pohvala Ljubu Benevolu, ki mu je slovenski jezik hobi, kot mi je zapisal; jaz pa pravim, da gotovo več kot hobi, ker drugače ne bi odkril pojava, ki ga ne bi videl vsak: enačenja samostalnikov, ki poimenujejo živa bitja, s samostalniki, ki označujejo stvarí. Zdravilo proti tej bolezni je samo v izpolnjevanju kratkega pravila o sklanjanju starí in bitij v moškem spolu!
Ta napaka se namreč ne dogaja le v otroški cicibanščini, ampak tudi v govoru odraslih, kar seveda ni usklajeno s pravili naše slovnice. Vprašam vas, predrage bralke in bralci, kako vi rečete: Mi posodiš tisočaka? Mi posodiš tisočak? Vozim audija? Vozim audi? Srečal sem olimpijskega asa? Srečali smo športni as? Če ste samo dvakrat podvomili, kako je prav, odlično obvladujete svoj jezik. Naj bo dovolj. Lepo pozdravljam vse. In še mi kaj zapišite.
Toda istočasno je obrazilo -ov/-ova označevalo izvor stvarí, rečí, oseb. O tem nam jasno pričajo pridelki in predmeti, pridobljeni iz rastlin kot: bukov les (ne bukvin), ajdov kruh (ne ajdin), lipov bog (ne lipin), hruškov šnops (ne hruškin), breskov nasad (ne breskvin), kruhov cmok in smrekov gozd (ne smrekin). Enako pričajo pridevniki na -ov/-ova za osebe: ciganov red (= nered), sosedov sin (je iz sosednje hiše), Miklusova gospodinja (iz hiše Miklusovih, v kateri se ne pišejo Miklus, ampak Oblak).
Obrazilo -ov/-ova še dandanes v več slovanskih govorih izraža izvor oseb: v vseh južnoslovanskih, bolgarskem, češkem, slovaškem, ruskem in slovenskem. In to ne samo pri ženskah, ampak prav tako pri moških: Šarapova, Dombračeva, Turgenjev, Gončarov, Lavrov, Medvedjev itd.
Od tod izhajajo tudi stara slovenska poimenovanja oseb, družin hiš s priimki, ki pomenijo izvor: Novakovi, Novakov, Novakova; Koščakovi, Koščakov, Koščakova; Petrovi, Petrov, Petrova; itd.
Toda v novejšem času je jezikovno določilo, da obrazilo -ov/-ova označuje izvor, postopno obledelo in celo zamira. Zato dandanes včasih dvomimo, če naj zapišemo in rečemo: limonov sok ali limonin sok; marsikdo pa tudi sodi, da priimek Koščakova ne pomeni izvora osebe (iz rodu Koščakovih), marveč sužnjo, tláčenko in tlačánko zagovedneža Koščaka.
Če torej priimek Novak preuredimo v pridevnik, kadar gre za žensko (Novakova), je to pravilno v duhu temeljnih, a skritih določil slovenskega jezika - čeprav je ta oblika bolj pogovorna kot knjižna. A kljub temu je dovoljena v zbornem govoru in zapisu.
Tako je tudi prav, saj to dovoljenje zagotavlja, da je lahko enakopravna tudi ženska, ki bi bila morda prav rada moževa, to je njegova, on pa, “srka srkasta, pijan kot mavra kolovrati in visi v gostilnah, kakor ne bi vedel, kje da je doma”.
JOŽE HOČEVAR