“Zgodovinska dejstva je treba spoznati, registrirati in zapreti!”

Težko bi rekli, da spokojno uživa jesen življenja. Ne, karizmatični univerzitetni profesor primerjalne književnosti Lado Kralj (1938) se je po upokojitvi prelevil v mladega in uspešnega pisatelja. “To se je kar zgodilo, mi ni povsem jasno kako,” se nasmehne v prostornem stanovanju tik ob ljubljanskem nebotičniku, medtem ko čaka, da njegova žena, igralka Jožica Avbelj, skuha kavo in da časopisni zasliševalec prižge snemalno napravo.

Pred štirimi leti je pri Beletrini izdal svoj leposlovni prvenec, novelistično zbirko Kosec koso brusi, za katero je najprej prejel nagrado za najboljši prvenec, zatem pa še nagrado fabula. Letos je pri isti založbi izdal še roman Če delaš omleto, postavljen v leta 1925-1948. V njem pripoveduje burno življenjsko zgodbo Helene Murkovič, literarne junakinje, ki jo je zasnoval na Mileni Mohorič (1905-1972). S po krivici prezrto pisateljico, razgledano in napredno žensko, ki se je navduševala nad komunizmom, Stalina glasno zagovarjala in oboževala celo v času informbiroja, končala pa v psihiatrični bolnišnici, se je Kralj ukvarjal že kot literarni zgodovinar; leta 2010 je bil sourednik njenih posmrtno objavljenih Zgodb iz tridesetih let, prav tako izdanih pri Beletrini.

> Kje ste bili 18. avgusta 1972?

“Huh ... V tistem času sem se ukvarjal s Slavkom Grumom, urejal njegovo Zbrano delo.”

> Tega dne je umrla Milena Mohorič.

“O, bogami! Takrat še nisem vedel zanjo. No, to ne drži čisto, prav med raziskovanjem Gruma sem izvedel zanjo, nisem se pa z njo še ukvarjal. Njena literatura me spremlja, že odkar sem se začel ukvarjati z Grumom. Ker sem hotel Gruma čim bolje razumeti, sem prebral vse revije in časopise, ki so izšli v letih 1925-1941 in kjer se je velikokrat pojavilo njeno ime.”

> Bi svoj roman zasnovali na Grumovem življenju, če tega ne bi bil prej storil že Milan Dekleva z Zmagoslavjem podgan ?

“Po Deklevi bi to res težko storil. Morda bi bilo mogoče, vendar ni potrebno. Dekleva je nalogo opravil kar dobro. Pa tudi sicer pisanje biografskih romanov ni moja strast. Gruma nameravam obdelati, a v kaki kratki zgodbi, ne v romanu. Pisal bom o kakem fragmentu njegovega življenja.”

> Zanimivo, da pišete kratke zgodbe in romane, torej prozo, ne pa dramatike, s katero se ukvarjate že vse življenje.

“Dramatiki sem se ognil, o tem sploh nisem imel pomislekov. Pisati sem hotel prozo, a te odločitve ne znam prav natančno pojasniti. Tudi znanci in prijatelji so me spraševali, zakaj ne pišem drame. Odgovarjal sem jim: če bi pisal dramo, bi se zapletel v incestno razmerje. Če bi napisal dramo, bi jo moral ponuditi vodilnim v slovenskih gledališčih, ki jih dobro poznam. Če bi mojo dramo sprejeli, bi sumil, da so jo zato, ker smo dobri znanci. Če je ne bi vzeli, bi se spet spraševal, ali je niso, ker se dobro poznamo in ker sem se jim s čim zameril. Takim zadregam sem se hotel ogniti. Svojih literarnih izdelkov nisem hotel ponujati ljudem, ki jih dobro poznam in ki dobro poznajo mene.”

> Pa vendar zdaj prozna dela oddajate svojim nekdanjim študentom.

“Ha, to je res!”

> Ste kot upokojeni profesor, kot avtoriteta na svojem področju, imeli kaj treme, ko ste Beletrini oddali svoj literarni prvenec?

“O, seveda, trema je zmeraj prisotna. Tremo čutim tudi kot profesor pred vsakim predavanjem. Temu se ni mogoče izogniti, in najbrž je tako prav. Če ni treme, pomeni, da ni niti čuta za odgovornost. No, ko sem na Dunaju kot gostujoči profesor začel pisati kratke zgodbe, v mislih nisem imel knjige. Nameraval sem jih objavljati v literarnih revijah, nič več. Potem sem nekega dne srečal Mitjo Čandra, ki stanuje blizu mene, in rekel je, da bi mi objavili knjigo. Kako, sem se začudil. Ja, še kaki dve zgodbi napišite, pa bo za knjigo, je rekel. Ponudba je padla z neba. Fajn je imeti take študente. Tudi med pisanjem o Mileni Mohorič se nisem kdove koliko ukvarjal z vprašanjem, ali bo to roman. Pomembneje mi je bilo, da zapišem pričevanje o njej. Ohraniti sem hotel spomin ...”

> ... in posoditi glas tistim, ki so obmolknili?

“Tudi, seveda. To je bila glavna motivacija.”

> Zakaj Milena Mohorič ni tako znana kot nekateri drugi, ki so bili prav tako v primežu ideologij?

“Več vzrokov je. A najprej je treba pomisliti, zakaj ni tako znana kot pisateljica. Je namreč dobra pisateljica, njene kratke zgodbe so primerljive z Grumovimi, pa čeprav so Grumove bolj nagnjene v absurd, v grozo. V kratki zgodbi je močnejša kakor v razvojnem romanu, ki ga je prav tako napisala. Vprašati se je treba tudi, zakaj njene kratke zgodbe tako dolgo niso izšle v knjigi. Cel kup jih je objavila v revijah, vendar je bil to čas tik pred drugo svetovno vojno, ko izdaja knjige ni bila tako samoumevna. Po vojni pa so bili predvojni pisatelji v očeh oblasti nenadoma sumljivi, tudi Grum. Profesor Anton Ocvirk se je pri raznih oblastnikih trudil doseči, da bi odobrili izdajanje Grumovih del, in ko mu je končno uspelo, je nalogo predal meni. Bil sem zelo presenečen, a potem nam je vendarle uspelo spraviti skupaj Grumovo Zbrano delo. Milena Mohorič ni imela zagovornika, kakršnega je v Ocvirku imel Grum - ker je bila ideološko obremenjena, ker jo je oblast imela za disidentko oziroma celo kot izdajalko, za kar so imeli informbirojevce.”

> Bila je tudi trmasta, mar ne?

“Trmasta, pa tudi verjela je svojemu spoznanju. Svojemu srcu. Obiskala je Sovjetsko zvezo in se tam navdušila nad stalinizmom, četudi v zapiskih večkrat opozori, da vsega še ne razume.”

> V svojem občudovanju Stalina in stalinizma je bila očitno tudi zelo zaslepljena. Ni videla resnice.

“Kdo pa jo je? V tistih razmerah so se vsi obnašali podobno. Intelektualci niso bili naivni, kakor kdo pomotoma misli. Nekateri so dolgo nihali, se spraševali, ali naj se pridružijo vsečloveškemu gibanju za osvoboditev proletariata, kakor so mu rekli, in ko so bili enkrat notri, ni bilo več poti ven. Tudi učili so jih, naj se uprejo, če jih bo kdo skušal preusmeriti z edine prave poti. In Milena Mohorič je bila še prav posebej neomajna. V Ljubljani je zasliševalcem trdila, da je njen pravi komandant Stalin. Govorila je, da Stalin in Molotov s svojimi možgani lahko uravnavata celotno zgodovino proletariata na zemeljski obli. Trdila je, da Tito, Kardelj in drugi niso tako pomembni, da so samo lokalni bojevniki.”

> Ki pa jih je bilo treba ubogati, če si živel v Ljubljani.

“Na to pa je malo pozabila. A treba je poudariti tudi, da v času, ko so v Jugoslaviji začeli preganjati podpornike Stalina, ni delala nobene propagande za stalinizem. Samo javne izjave, ki so jo terjali od vseh članov partije, ni hotela podpisati. Ni se hotela odreči Stalinu, ni hotela reči, da je imperialistični pes. Pravi, da je vse življenje živela v veri vanj. Kako naj se mu zdaj kar čez noč odreče? Tako bi izdala tudi sebe, je pravila.”

> Žalostna usoda je doletela tudi njenega moža Vladimirja Premruja, ki je preživel Dachau in končal na Golem otoku. Sta si bila zakonca podobna?

“Ne, ne, ona večkrat vzporeja njun odnos do partije. Njemu je kot znanstveniku lahko, piše, saj je zanj partija znanstveni odgovor na znanstveno stoletje. Ona pa je morala vse dojeti s čustvi, s srcem.”

> Njen mož je bil v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau. Je bil tam sočasno z vašim očetom Vladimirjem Kraljem?

“Verjetno sta bila tam sočasno. Razlika je v tem, da je bil Premru takrat že v partiji, moj oče pa vanjo ni nikoli vstopil. Med dachauskimi procesi je partija med povratniki iz taborišča iskala notranje disidente, jim skušala naprtiti, da niso ubogali navodil iz centrale in da so solirali. To je bil uradni razlog, dejansko pa so hoteli Sovjetom dokazati, da tudi mi še zmeraj znamo voditi razredni boj in da se nismo omehčali. Oče o tem nikoli ni nič povedal. Ne vem, ali so ga kdaj zasliševali. Mogoče so ga. Ko se je vrnil iz Dachaua, je bil zelo molčeč. Kakih deset let je potreboval, da je počasi spregovoril o svojih izkušnjah.”

> Je kaj bolj zgovoren o svoji knjigi Mož, ki je strigel z ušesi , v kateri je pisal o taboriščnem življenju?

“Ne, ni bil. Očitno mu je najbolj ustrezala pisna forma.”

> Drži, da je njegova knjiga, kakršno poznamo danes, druga različica teh besedil in da prva sploh ni prišla do natisa?

“Drži. Zgodbe je najprej sproti objavljal v reviji Sodobnost, potem jih je za knjižni natis zbral, mednje pa uvrstil tudi take, ki jih prej ni objavil v Sodobnosti. Čakal je in čakal in čakal na odgovor založbe, nakar so ga vprašali, ali ima mogoče kopijo svojih besedil. Imel jo je, prinesel jim je še to, nakar so mu sporočili, da so vse skupaj izgubili. Zato je več zgodb moral napisati še enkrat. Mogoče je pojasniti, zakaj je prišlo do tega. Vse se je dogajalo sočasno z dachauskimi procesi, jasno pa je, da ne moreš nekdanjih taboriščnikov obsojati zaradi veleizdaje, obenem pa izdati knjigo o Dachau. Ko sem brskal po Državnem arhivu, sem malce iskal tudi podatke o tem, pa nisem nič našel. Dachauski procesi so še zmeraj zelo zaprto in neraziskano področje, predvsem ker jih je vodila vojska iz Beograda.”

> Vam pri pisanju o informbiroju, dachauskih procesih in podobnem kaj pomagajo lastne izkušnje s socialistično oblastjo, četudi poznejšo?

“Seveda pomagajo. Moja generacija je poskusila priti skozi, kakor se reče, se prebiti, nekaj doseči, prinesti oblast okoli, se vesti, kakor da si zgleden državljan, in družbeno kritiko maskirati na razne načine. To je bilo bistvo Perspektiv. Daneta Zajca je ena sama maskirana kritika oblasti. Enako je z Jovanovićevimi dramami. Ob ukinitvi Perspektiv so nas tudi zasliševali, a me niso zaprli, kakor so zaradi pesmi Duma 64 Tomaža Šalamuna. Zasliševali so vse, a v tem moramo videti igro mačke z mišjo. Mačka je bila oblast, ki je mišim do neke mere dovolila, da se igrajo, sicer ji zahodni svet ne bo priznal, da je demokratična država, in ji ne bo več nakazoval denarnih posojil. Miške pa skušajo iti čez dogovorjeno mejo, nakar v nekem trenutku mačka stegne šapo in kako miško tudi zelo rani. Pučnika so močno zgrabili. To igro smo poznali, vendar smo oblast morda jemali premalo resno, glede na moč, ki jo je imela. Na neki način pa je bila vendarle tudi naša oblast. Bila je sprevržena, popačena, a naša.”

> Kako pa ste se počutili, ko ste sami imeli čedalje več moči? Začeli ste v alternativnem gledališču, bili soustanovitelj in prvi umetniški vodja Eksperimentalnega gledališča Glej, zatem ste z Ivom Svetino ustanovili Pekarno, nakar ste leta 1978 postali ravnatelj ljubljanske Drame, našega osrednjega gledališča.

“To je bila silovita sprememba, moram priznati. Že to, da storiš ta korak, ki so mi ga nekateri tudi očitali ...”

> Zakaj ste ga storili?

“Odgovor je preprost: Polde Bibič, tedaj ravnatelj Drame, me je poiskal, me nagovarjal, naj pridem, češ da me nujno potrebuje. Pustil sem se pregovoriti. Seveda me je zanimalo. Nenadoma sem imel več možnosti, več resursov ... A kljub vsemu temu se sam ne bi nikoli potegoval za tako mesto.”

> Politična in kulturna oblast sta vas očitno sprejeli.

“Pa ne takoj, kje pa. Nekateri so bili proti. Bibič me je peljal na gradič nad Tržičem, kjer je poleti živel Josip Vidmar. Vidmar me je malo izprašal, kako si predstavljam svoje delo. Očitno je bil to pogoj, na katerega je Bibič pristal. Bibič je znal z oblastjo, spretno se je znal pogajati. Spomnim se, da je bil takrat zraven celo Miroslav Krleža. Bil je na obisku v gradu, prišel je malo mimo, nam prisluhnil in spet nadaljeval svoj sprehod. Skratka, nekaj dvomov o moji pravovernosti je vendarle bilo. Nisem bil niti član partije, kar so večkrat poudarili ...”

> Zanimivo, kako se konci staknejo - Polde Bibič, ki ga omenjate, je igral tudi naslovno vlogo v komediji Moj ata, socialistični kulak , kjer Tone Partljič obravnava obdobje informbiroja, torej isto tematiko kakor vi v novem romanu.

“Res je. Bibič je imel odličen občutek za take reči. Ne morem pa prehvaliti njegovih nasvetov. Bil je igralec in je dobro poznal igralca. Vedno me je svaril pred prenagljenimi potezami ali dejanji. Brez njegovega sodelovanja bi težko izpeljal svoj mandat. In zaupala sva si. On ni izdal mene, jaz nisem njega.”

> Je imelo gledališče takrat, v sedemdesetih in osemdesetih letih, v družbi bistveno drugačno vlogo kakor danes?

“Vsekakor! Takrat je še živela vera, da gledališče kdaj pa kdaj lahko spremeni družbo ali vsaj pogled nanjo, da zmore dvorano napolniti z določeno idejo ...”

> Nekateri v to verjamejo še danes. Sebastijan Horvat, Vinko Möderndorfer ...

“Drži, a oba, ki ju omenjate, na poseben način. Vinko verjame v imenu popolnega katastrofizma, Horvata pa zanimajo reakcije občinstva na takšno ali drugačno provokacijo. To je pravi teater. Ko sem bil umetniški vodja, pa smo provocirali zlasti oblast. Verjeli smo, da s čim ostrejšo provokacijo nekaj prispevamo k izboljšanju družbe, da delamo v imenu etike. Pripravljeni smo bili tudi tvegati. Danes tega v gledališču ni več.”

> Ima danes več moči roman?

“Ima! Več moči imata tako zapisana beseda kakor roman. In če pišeš o zgodovini, z romanom lahko bolje zaobjameš snov, ki jo obdeluješ. V drami jo moraš strniti v drobne fragmente.”

> V svojem romanu najprej natančno in slikovito prikažete umetniško živahno Ljubljano v dvajsetih letih 20. stoletja, zatem svojo junakinjo pospremite v Sovjetsko zvezo, kjer se dokončno in usodno zaljubi v Stalina, ga celo vidi v živo ... Mimogrede, ga je videla tudi Milena Mohorič?

“Ne vem. Je pa zelo mogoče. Iz več virov sem izvedel, da je Stalin pred volitvami javno nastopal kot običajni kandidat za člana vrhovnega sovjeta. Na internetu sem našel tudi filmček njegovega predvolilnega govora v carski loži Bolšoj teatra. Če si bil v Sovjetski zvezi kot tuji štipendist, si imel veliko možnosti, da ti bodo ponudili vstopnico za njegov nastop.”

> Kot nekakšen mednarodni PR?

“Tako je. Pri vsem, o čemer pišem, se držim Aristotelovega napotka: piši tako, kakor bi se lahko zgodilo, četudi se ni nujno. Pri opisovanju življenja in dogodkov v stalinistični Moskvi sem se opiral zlasti na Šepetalce Orlanda Figesa in zapise Walterja Benjamina in Ericha Obsta, enega prvih Nemcev, ki so šli po ruski revoluciji v Sovjetsko zvezo. Benjamin je zame zelo pomemben vir. Kot predan komunist je šel v Sovjetsko zvezo, tam je živel kakega pol leta, po vrnitvi v Nemčijo pa se ni mogel odločiti: naj mu bo stalinizem všeč ali naj bo nad njim ogorčen? Napisal je Moskovski dnevnik, ki pa je pravi dnevnik, brez komentarjev. A tudi tako je jasen piščev obup. V Moskvi ni dobil tistega, kar je pričakoval, ampak čisto druge stvari. Tam je bil v tridesetih letih, torej v času, ko je bila v Moskvi tudi Milena Mohorič, zato sem se lahko med pisanjem oprl nanj.”

> Ste bili pa v Moskvi tudi vi, mar ne?

“Sem bil, mnogo pozneje, s spoštovanim kolegom profesorjem Aleksandrom Skazo. Tja sem šel, potem ko je zakon čez noč zahteval, da mora predavatelj imeti predavanja na tuji univerzi, če hoče postati redni profesor. Seveda bi mi jih odobrili, v Nemčiji ali v Ameriki, ampak ne jutri, temveč čez eno leto. Potreboval pa sem jih takoj, sicer bi me komisija zavrnila. Skaza mi je takoj rekel: 'Pejdi, greva!' In res, hitro mi je priskrbel predavanja v Moskvi.”

> Pogrešate kaj delo na fakulteti?

“Ne. No, sem in tja že. Kdaj se še odzovem na razpis dunajske fakultete, kjer mi je všeč, a tja se moraš najprej prijaviti in potem na razpisu tudi zmagati. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani pa sem na koncu mandata imel že vsega dovolj.”

> Vaši študentje se spominjamo tudi, da ste nam svetovali, naj čim prej zaključimo študij, saj se bliža bolonjska reforma, ki bo vse zapletla.

“Res je, zdelo se mi je potrebno, da študente na to opozarjam. Odnosi z njimi so me zmeraj zadovoljevali, zdeli so se mi produktivni. In na svoje študente sem ponosen.”

> Ste na razvoj slovenske univerze manj ponosni?

“Ob bolonjski reformi bi lahko bolj pritisnila na zavore, ne pa je tako hitro sprejela. Avstrijci so storili enako kakor mi, Nemci pa ne - pri njih so nekatere univerze bolonjsko reformo sprejele, druge pa ne. Ne pravim, da nikoli več ne bom stopil v predavalnico, a čutim, da je zdaj čas za pisanje. Da se dobro pripraviš na predavanje, potrebuješ veliko časa, ki ga trenutno raje porabim za pisanje leposlovja.”

> Pišete že kaj novega?

“Pišem. O Šiški med drugo svetovno vojno in po njej. Zgodovinsko dogajanje, kot ga vidi otrok, star približno sedem let.”

> Vas pisanje o sedanjosti ne mika? V romanu Če delaš omleto pišete o mladem človeku, ukleščenem med ideologije, uporniškem in polnem vere, da je družbo mogoče izboljšati. Še lani so po Slovenski cesti, tik mimo vašega doma, korakale trume mladih, ki so bili - ali pa so še zmeraj - prepričani, da lahko izboljšajo družbo. Zakaj ne bi pisali o njih?

“Bi, vendar ne vem, ali sem sposoben. Sem kakor moja junakinja Helena, ki pravi, da je treba nekaj najprej čustveno predelati, šele potem lahko o tem tudi pišeš. Upornikov pred parlamentov še nisem čustveno predelal, čeprav sva z Jožico nekajkrat tudi korakala z njimi. Vse to mi je preblizu, da bi že lahko pisal. Mogoče to zveni nekoliko konservativno, ampak ne zdi se mi dobro, da bi pisal s čustvenim zamahom. Mislim, da je stvari bolje prej presejati, premleti, predelati, dobiti distanco. Ampak to vem šele zadnje čase. Včasih bi rekel, da je seveda treba pisati takoj.”

> Verjetno je tudi teže pisati o današnjih vzvodih moči in nadzora, kakor pa je bilo v času Milene Mohorič. Bolj so zabrisani.

“Tako so zabrisani, da se človeku včasih zdijo nujni. Zazdi se mu, da kapitalistična država tako pač deluje. Ni še dolgo tega, kar je mladi ekonomist Mrkaić pisal, da je knjiga enaka čevlju, češ da je oboje tržno blago. Mnogi še danes mislijo, da imaš na izbiro samo bodisi kapitalizem z vso kolateralno škodo bodisi neko drugo hudičarijo, ki si je nočejo niti predstavljati. Ampak ni res, vmes mora biti še kaj.”

> Slab čas za ideale torej?

“Novih sploh še nismo formulirali. Mogoče jih bo prinesel Miro Cerar. Volili smo ga, ker smo v njem videli nekaj, kar je zunaj dosedanje paradigme.”

> Ampak kakor pravijo številni Cerarjevi kritiki - saj sploh ne vemo, kaj smo z njim dobili.

“Vem.”

> Dobili smo samo nekaj, kar ni Janša.

“In to je seveda preveč preprosto.”

> Zakaj ste volili Cerarja, ne pa Združene levice, ki je zrasla iz protestov, na katerih ste nekajkrat tudi sami korakali?

“Saj malce me je imelo, da bi volil Združeno levico, a sem se za Cerarja odločil, ker se mi je zdel strokovno primernejši. Ocenil sem, da je pravnik s pravniškimi povezavami in znanjem za moderno državo ustreznejši od revolucionarne strasti. Zato. Kako mu bo šlo ... Malce počasi mu gre. No, v parlamentu so izglasovali vsaj to, da politik v zaporu ne more biti poslanec. Pa še to je trajalo predolgo. Ne dobiti vtisa, da navijam za kako politično opcijo. Nisem politično opredeljen. Jasno, sem neke vrste levičar, kar je verjetno začutiti tudi med branjem moje knjige, a samo neke vrste. Ker ni boljše izbire.”

> Saj zaradi tega se levica nenehno cepi in kruši - ker so levičarji kritični do lastnih vrst, medtem ko desničarji povečini slepo zaupajo svojemu vodji in bolj ali manj strumno korakajo. Zanimivo, v tem pogledu stalinizmu bolj ustrezajo desničarji.

“Res je. Vendar svoje knjige nisem pisal, da bi vlekel vzporednice s sedanjostjo. Napisal sem jo, da bi te zgodbe rešil pred pozabo, da bi ohranil pričevanja komunistov, ki so imeli trdna komunistična prepričanja in bili zato kaznovani. Kaznovali pa so jih - komunisti.”

> Nekateri pravijo, da moramo polpreteklo zgodovino razčistiti, drugi pa, da nam to ne bo nikoli uspelo in da preteklost novih rodov ne zanima, zato je bolje, da vse skupaj pustimo in gremo naprej, se ukvarjamo s sodobnejšimi težavami. Kaj pravite vi?

“S knjigo sem hotel opozoriti na to, kar se je zgodilo, iz mojega načina pripovedovanja, ki je večkrat nekoliko komičen, humoren, pa je mogoče razbrati, kaj svetujem: zgodovinska dejstva je treba spoznati, registrirati in zapreti! Ali pa do vsega pristopati s humorjem. Najprimernejša se mi zdi humorna distanca na osnovi védenja, kaj se je zgodilo.”

> Kaj pa če so nekateri preveč prizadeti, da bi zmogli humorno distanco?

“Toliko let je že minilo, da ne morejo biti več tako zelo prizadeti. Bojim se, da mnogi, ki se v takih primerih sklicujejo na prizadetost, svojo prizadetost bolj igrajo kakor zares čutijo. Razen če jim jo kdo iz generacije v generacijo podpihuje in vzdržuje pri življenju.”

> V izteku romana natančno opisujete tudi informbirojevska zaslišanja, bralcu pa ste prihranili vpogled v junakinjino blaznost, v njeno trpljenje. Zakaj ste se ustavili pri informbiroju, zakaj niste šli vse do leta 1972 in do smrti svoje junakinje?

“Nekatere stvari mora bralec zaslutiti sam.”

> Bralec zasluti tudi, da se pred pisanjem temeljito pripravite, da zelo raziščete obravnavano tematiko. V zgodbi Rien ne va plus , objavljeni v zbirki Kosec koso brusi , presenetljivo podrobno opisujete svet igralništva. Ste tudi sami kdaj hodili v kazino?

“To vprašanje sem že nekajkrat dobil. Preden odgovorim, presodim spraševalca. Če zaslutim, da ga bo pozitivni odgovor presenetil ali celo prizadel, rečem: ma ne, kje pa, o igralništvu sem bral pri Dostojevskem in drugod ter si to početje enkrat od daleč ogledal. Včasih pa odgovorim: ja, kako leto sem hodil v igralnico, zanimalo me je. Moje stave niso bile visoke, tako da nisem ne bistveno dobival ne bistveno izgubljal ...”

> No, dobili ste dobro zgodbo.

“Tam srečaš neverjetno zanimive ljudi. Hodil sem v igralnico pri Vrbskem jezeru, kjer sem videl tipe iz bivše Jugoslavije. Vrstili so se prav dramatični prizori, tako ob dobitkih kakor ob izgubah. Igralnica je zanimiv cirkus, zelo primeren za kratko zgodbo.”

> Ena posebnosti vašega sloga je raba kratkega nedoločnika. Pišete: si mora priznat, skuša zaustavit, mu ne more odgovorit ... Zakaj? Da bi dosegli bolj pogovorni jezik ali ker tudi vi kakor Andrej Rozman Roza menite, da se bliža čas, ko niti v pisnem jeziku ne bomo več poznali dolgega nedoločnika?

“V ljubljanski regiji ga prav gotovo ne bo. Pa ne samo tu. Vzemite v roke Prešernovo Zbrano delo, njegove rokopise - vsepovsod sami kratki nedoločniki. To torej ni nekaj, kar bi se formiralo zadnjih dvajset ali sedemdeset let. Na prostoru med Ljubljano in našo severno mejo je kratki nedoločnik že od nekdaj. Uporabljam ga tudi zato, ker sem velik del življenja delal v teatru, kjer je kratki nedoločnik domač. Ker je živ, pogovoren. Dolgi na uho deluje kot popačen, papirnat, šolmoštrski. Tudi v romanu sem hotel doseči teatrski jezik. Nekatere moti, vem, tako da bom moral o tem še premisliti. Primorce kratki nedoločnik najbrž precej moti, a ne?”

> V govoru likov niti ni moteč, saj je smiseln. Moteč je v pisateljevi pripovedi. Morda bi bilo še bolje, ko bi pisatelj pripovedoval z dolgimi knjižnimi nedoločniki, njegovi liki pa bi govorili s kratkimi pogovornimi.

“Aha, tako. Zanimivo. No, kakor pravim, moral bom razmisliti.”

> Pripovedovali ste že, da svoje gledališke prevode preverjate tako, da jih daste brati ženi, igralki Jožici Avbelj. Ji dajete tudi prozna besedila?

“Seveda, sproti, vsako stran!”

> Vam koristno svetuje?

“Pa še kako. Če se kje zaplete, če opazi, da kakšne replike ali stavka ni mogoče brez zatikanja prebrati in razumeti, spremenim, napišem drugače. Še pomembnejše so njene pripombe: to ni prepričljivo, tole deluje ponarejeno ... Skratka, zopet gledališke pripombe. Prozno besedilo torej oba dojemava kot neke vrste dramski tekst.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---