“Ha, v cerkvi sem preživel več časa kot kak župnik!”

Ko se ponedeljkovo popoldne polagoma preveša v večer, scenograf Dušan Milavec stoji sredi Titovega trga. Čaka režiserja Miho Knifica, igralce in druge sodelavce, s katerimi te dni v Kopru snema televizijski film Stvari, ki sem jih hotel početi s tabo.

Povabilo k intervjuju sprejme, a opozori, da bo v prihajajočih dneh precej zaseden: naslednjega dne bo v Ljubljani snemal z režiserjem Damjanom Kozoletom, tam bo ostal do četrtka, do premiere novega filma Vinka M>öderndorferja Inferno, pri katerem je prav tako sodeloval, večer zatem ga bodo predvajali na Festivalu slovenskega filma v Portorožu ... Ima pa čas tu in zdaj, pove, na Titovem trgu tega popoldneva, ki se preveša v večer. Ko novinar zaskrbljeno potoži, da ni še čisto pripravljen na intervju, se Milavec pomirjevalno nasmehne: “Saj niti jaz nisem!”

> Vaša biografija, objavljena na spletu, je dokaj skopa. V njej piše, da ste se leta 1950 rodili v Postojni, nikjer pa ni omenjen Koper.

“Pa bi moral biti! Osnovno šolo in gimnazijo sem obiskoval tu. V Koper sem prišel leta 1958, torej po drugem razredu osnovne šole.”

> Ste v sorodu s tukajšnjim pokojnim režiserjem Samom Milavcem?

“Ne, nisem pa niti z Mitjo Milavcem, prav tako režiserjem.”

> Kje je vaša družina živela, preden je prišla v Koper?

“Moj rod je po očetu iz Postojne, po mami pa iz Šembij, vasi pri Knežaku. Moj stari oče se je leta 1908 iz Postojne preselil v Trst, kjer so se rodili moj oče, stric, tete. Do leta 1936 so bili tam, potem so se pred fašizmom umaknili spet v Postojno, kjer sem se rodil. Očeta sem izgubil pri treh letih. Teta, njegova sestra, se je potem preselila v Koper, jaz pa z njo.”

> Ampak vaša govorica je ostala postojnska.

“Očitno se na človeku vse življenje poznajo prva leta življenja. Po šolanju v Kopru pa sem šel študirat v Ljubljano, kjer sem potem tudi ostal.”

Ni formule za dober film

> Študirali ste arhitekturo, a ne?

“Tako je. Iz Kopra je bilo precej arhitektov. Ste poznali Mirča Mršnika?”

> Seveda.

“No, bila sva najboljša prijatelja.”

> Letos je umrl ...

“Njegova smrt me še zmeraj preganja. Prepričan sem bil, da bo premagal raka. Žal ga ni. Zdaj, ko se vračam v Koper, mi je najhuje, da izgubljam prijatelje, ki so živeli tu. Lani je odšel Toni Biloslav, pa ribič Miro Gantar in arhitekt Mladen Baša, letos še Mirč ... Bili smo generacija.”

> Ste vi kdaj delali kot arhitekt?

“Še zmeraj opravim kako arhitekturno delo, kakšno adaptacijo na primer, sicer pa sem se na začetku približno sedem let ukvarjal z oblikovanjem, dokler me ni Vilko Filač, ki je bil prav tako iz Postojne in s katerim sem včasih smučal na Nanosu, ob vrnitvi iz Prage potegnil v film. Povedal mi je, da je dobil lepo ponudbo za delo, in me vprašal, ali se mu pridružim. Že prej sem nekaj delal pri filmu, pri Dražgoški bitki sem sodeloval kot risar, Filač pa me je povabil k snemanju Strici so mi povedali Franceta Štiglica.”

> Že kot scenografa?

“Kot asistenta. Veste, včasih so bile norme za pridobitev določenega statusa precej strožje kakor danes. Tudi zato je danes v slovenskem filmu več nereda. Ko sem začel, si moral biti štirikrat ali petkrat volonter, potem kakih sedemkrat asistent, šele zatem si lahko prišel do svojega filma. Mislim, da je bilo to dobro. Pri filmu namreč osemdeset odstotkov predstavljajo izkušnje, komaj dvajset odstotkov pa znanje, v mojem primeru arhitektura, slikarstvo, take reči. Miha Knific, s katerim zdaj sodelujem, je po osnovni izobrazbi kipar, bil je tudi scenograf in še kaj. Znanje iz likovnega sveta je dobro imeti, a nadgraditi ga moraš z izkušnjami. No, z Vilkom Filačem sem bil v Prekmurju kar osem mesecev. Posneli smo sedem nadaljevanj in film. Nikoli več ne bom pri filmu, sem si rekel takrat.”

> Zakaj? Se vam je zameril?

“Ne, ni se mi zameril, vendar je treba vedeti, da je filmsko delo zelo naporno. Ko začneš snemati, delaš od dvanajst do štirinajst ur na dan. A kakor vidite, sem ostal pri filmu. Lepe stvari odtehtajo ves napor, živčnost in druge zoprnije. Sedanje snemanje v Kopru je videti enostavno, a vsak dan snemamo na treh, štirih lokacijah, kamor je treba prinesti vse mogoče reči. Ko ti česa zmanjka, se stvari hitro zapletejo. Je pa film v nečem hvaležnejši od arhitekture: kadar delaš scenografijo, dokaj hitro dočakaš uresničenje svojih zamisli, medtem ko pri arhitekturi čakaš leta in leta.”

> Poleg tega pri filmu ustvarjalčeva sled ostane, medtem ko na primer v gledališču, pri katerem tudi sodelujete, ostane komaj kaj.

“No, tudi pri filmu me včasih kdo vpraša, ali mi ni žal, kadar moramo podreti kakšno veliko in lepo scenografijo. Ne, mi ni. Potem ko je scenografija posneta, me ne zanima več. Glede tega nisem nostalgičen. Tudi gledališče ima svoj šarm. In je, če vprašate mene, manj stresno od filma. Pri delu v gledališču si lahko vzameš več časa kakor pri filmu, delaš v prostoru, ki ga laže obvladaš ... Zdaj so se nam med snemanjem v Kopru zaradi dežja nekajkrat podrli vsi načrti. Kadar se to zgodi, moraš poklicati ljudi, s katerimi si bil že dogovorjen, odpovedati sodelovanje, se zmeniti za naslednji termin ... Včasih si v filmski scenografiji imel gradbeno ekipo, večjo ali manjšo, odvisno od projekta, danes pa je zaradi manj denarja vse omejeno. Z ljudmi se moraš zmeniti, določiti dan sodelovanja, in če ti načrti padejo v vodo, si hitro v težavah, saj tvoj sodelavec mora biti na voljo tudi drugim. Pri filmu sodeluješ z veliko ljudmi, kar je seveda dobro, saj se z njimi lahko posvetuješ. No, pri nekaterih rečeh si vseeno moraš pomagati sam, se znajti. Pri Nikogaršnji zemlji, na primer, sem šel med ustvarjanjem scenografije raziskovat zgodovino vse do prve svetovne vojne. Z direktorjem fotografije sem se zmenil, da bomo zadevo posneli malce bolj arhaično. Rove, ovire in podobno sem zasnoval po zgledih iz prve svetovne vojne. In zemljo smo barvali z rdečo, da smo dobili toplejše tone. Saj potem smo nastradali, ko nam je dež spiral barvo, da smo zemljo morali barvati vsak dan znova. Dokler smo pripravljali scenografijo, je bilo vsak dan štirideset stopinj, po začetku snemanja pa so začele besneti strašne nevihte.”

> Snemali ste nekje pri Pivki, mar ne?

“Pri Baču, ja, na poligonih, ki so še od Avstro-Ogrske. Iskali smo v pasu od Postojne, Počka do Jurišč, v zaprtem vojaškem območju, kjer smo lahko v miru delali.”

> Ste že med snemanjem vedeli, da bo film tako uspešen, ste slutili, da utegne dobiti oskarja?

“Ne, kje pa! Tega nihče ne more vedeti. No, nekaj začutiš že med prebiranjem scenarija. Če ga preberem na mah, verjamem, da bo film kar dober. Če pa se mi že med branjem zatika ... No, pa še takrat lahko nastane dober film! A pri Nikogaršnji zemlji res nismo vedeli. To je bil prvi igrani film Danisa Tanovića, ki je prej snemal dokumentarce. Če bi vedel, kateri film bo uspešen in kateri ne, bi me producenti hudičevo dobro plačali, ha! Ne, ni formule za dober film.”

Koper je izjemno fotogeničen

> Ste s kakšnim svojim delom nezadovoljni?

“Ojoj, seveda sem! Še posebej zdaj, ko ne moreš uresničiti niti polovice svojih zamisli. Filmska branža je danes pri nas na najnižji točki. Mislim, da je na nižjo ne morejo več spraviti. Zato ustvarjalec že sam zavira lastne zamisli, ker ve, da jih ne bo mogel uresničiti. Na voljo nimamo fundusov, kakor jih imajo v tujini. Imamo fundus na javni televiziji, ki pa je zelo slab, enako je na Vibi. Izposojamo si pri starinarjih, a stvari lahko med snemanjem mimogrede poškodujemo in imamo potem težave. Pri Infernu smo na primer potrebovali velike pisalne mize. Izposodili smo si jih pri nekem starinarju. Med snemanjem nasilnega prizora, ki ga je Vinko želel posneti čimbolj realistično, je igralec s kipom dvakrat močneje udaril po mizi. Kar precej smo morali plačati, da so jo spet spravili skupaj. Čehi, na primer, imajo na voljo replike stilnega pohištva, s katerim si lahko več privoščijo, medtem ko se mi moramo znajti, kakor vemo in znamo.”

> Med snemanjem Inferna ste zelo domiselno izkoristili lanske proteste v Ljubljani. Dobili ste brezplačne statiste.

“Res je, a hoteli smo še več statistov. V takih primerih se zmeraj sprašujemo, ali se ljudje, ki smo jih posneli, želijo videti v filmu ali pa bi jih to motilo. Pa še to - kakih osemdeset statistov, ki smo jih že izbrali in se z njimi zmenili, si je nazadnje premislilo. Niso si upali statirati!”

> Zakaj?

“Ker se očitno bojijo. Vprašljivo ni bilo plačilo ali kaj takega, ampak prav strah. Sami so nam povedali, da se raje ne bi pojavili v tem filmu. Skrbelo jih je za službo ... Kaže, da smo pri nas glede tega že zelo nizko. Nismo tako svobodni, kakor si morda predstavljamo.”

> Slišati je, da je Inferno peklensko dober film.

“Verjamem, da bo obveljal za Vinkovega najboljšega doslej. Obdeluje temo, ki je zelo aktualna, pa čeprav je Vinko scenarij napisal pred več leti.”

> Govori o človeku, iz katerega kriza izzove bes ...

“Niti ne gre za bes, bolj za nemoč ljudi, ki v tem času padajo in padajo, dokler niso tako nizko, da ne najdejo več rešitve. Bolj ko se trudiš, da bi izplaval in spet prišel na zeleno vejo, bolj toneš. Vinko, ki zna to sijajno napisati in prikazati, je scenarij sestavil iz nekaj resničnih zgodb. Ni fikcije. Kar je še huje. Zdi se mi, da si prevečkrat zatiskamo oči pred današnjo resničnostjo. Mogoče je ne vidimo, ker se gibamo v drugačnih krogih, a že v sosednji ulici lahko najdemo pomoči potrebne.”

> Je naključje, da ste odraščali v Kopru in da zdaj sodelujete pri snemanju filma, ki se dogaja prav v Kopru?

“Ne, ni naključje. Že več filmov sem poskusil pripeljati v Koper. Zgodba, ki jo zdaj snemamo tu, je bila najprej napisana, kakor da se dogaja v Brdih ...

> Goriških?

“Goriških. Govorila je o nekem literarnem večeru, potem pa je Miha Knific to širil, preselil zgodbo najprej v Istro, tako da smo nazadnje prišli v Koper. Mislim, da je bil zadnji film, ki so ga vsaj deloma posneli tu, Kormoran. Pred skoraj tridesetimi leti.”

> Zakaj filmarji ne prihajajo v Koper?

“Ne vem.”

> Je nefotogeničen?

“Ne, mislim, da je izjemno fotogeničen. Piran so bolj izkoriščali že zato, ker so bili tam ateljeji. Vesel sem, da nam je šel zdaj Koper zelo na roko, od župana do drugih, tako da lahko delamo po vsem mestu. Prepričan sem, da bo film zelo lep. Kako tudi ne bi bil! Poglejte, zdaj sediva na Titovem trgu, ki je po mojem najlepši trg, na katerem lahko piješ kavo. Ne vem, zakaj tega ni izkoristil že kak drug filmar. Mi bomo bolj ali manj vse posneli v Kopru, le nekaj prizorov še v Piranu in na Belvederju nad Izolo.”

> Marko Mandić je baje nekakšen uradnik na koprski občini, a ne?

“Ja, fant, ki v mestu organizira poletne prireditve, od koncertov do literarnih večerov. Splete se ljubezenska zgodbica in tako naprej.”

Razveselili so velikega zvezdnika

> Kaj pa snemate z Damjanom Kozoletom?

“Njegov novi celovečerni film. Zdaj ga začenjamo, dokončali pa ga bomo naslednje leto.”

> Smete o njem povedati kaj več?

“Pripovedoval bo zgodbo, ki se zgodi v eni noči. V Sloveniji vsake toliko doživimo afero, ki jo raziskujejo, a ji nikoli ne pridejo do dna. Film bo govoril o tem, a na primeru osebne zgodbe. Verjamem, da bo zanimiv.”

> V vaši filmografiji je več zanimivih naslovov. Denimo kultna Butnskala .

“Ja, ta je bil eden prvih.”

> Ga je bilo zabavno ustvarjati? Ko ga gledaš, bi rekel, da je bilo snemanje prava norišnica ...

“Je bilo, je bilo. Takrat smo filme še snemali, kakor jih je treba. Ekipa je bila krasna, veliko je bilo entuziazma, več smo uporabljali atelje ... Snemali smo še v ta stari Vibi, ki je bila v cerkvi. Ha, v cerkvi sem preživel več časa kot kak župnik, se mi zdi! Po cele noči smo gradili scenografijo, v novi Vibi pa je vse bolj uradniško: so urniki, so vratarji, so varnostniki ... Včasih smo delali, dokler ni bila stvar narejena, urniki gor ali dol. Filme smo snemali z velikim veseljem, danes pa je vse bolj napeto.”

> Butnskalo je režiral vaš koprski rojak ....

“Ja, pokojni Franci Slak.”

> Sta se poznala že iz Kopra?

“Ne. No, bežno sva se že poznala, a zbližala sva se šele pozneje. Pri filmu je dobro prav to, da združuje toliko različnih poklicev, ljudi, razmišljanj ... Mi je pa žal, da Slovenci ne snemamo več koprodukcij. Z njihovo pomočjo smo namreč dobili ogromno znanja. Po vojni, ko so slovenski film začeli graditi tako rekoč iz niča, so se naši ljudje učili pri Nemcih, Italijanih in drugih. Zato smo potem imeli sijajne lučkarje in drugo tehnično osebje. Tudi jaz sem srečo, da sem lahko sodeloval z velikimi snemalci in režiserji. Vsak ti kaj da, ti pokaže kaj, kar ti pozneje pride prav.”

> Konec osemdesetih let ste sodelovali pri snemanju koprodukcijske nadaljevanke, posnete po Manzonijevem romanu Zaročenca .

“Res je, sodelovala sta ljubljanska televizija in Rai, pa še en posrednik je bil vmes. Tam sem spoznal tudi Čeda Kolarja, ki je zdaj eden večjih producentov in sodelavec Danisa Tanovića.”

> Kje ste snemali Zaročenca ?

“Po vsej Istri, največ v Zubinih, pa tudi v piranskem ateljeju, na Nanosu, na ljubljanskem barju, na braniškem gradu ... Igrale so velike zvezde, na primer Burt Lancaster. To je bila takrat največja nadaljevanka v Evropi, s katero so hoteli priti tudi na ameriško tržišče, zato so povabili tega velikega ameriškega igralca. Nastopali so še Fernando Rey, Alberto Sordi, Walter Chiari, F. Murray Abraham, ki je leto prej za vlogo Salierija v Amadeusu dobil oskarja ... Na snemanju je bilo sijajno.”

> So bili zvezdniki kaj muhasti?

“Niti eden, razen Sordija. Spomnim se, da so za Lancastra pripeljali največjo možno prikolico, ki smo jo spravili na dvorišče ateljeja v Piranu. Nanj so zelo pazili, imel je več bypassov in ni smel delati več kot štiri ure na dan. Na prizorišče je prišel dva dneva pred začetkom snemanja. Ko nas je videl delati v ateljeju, se nas je zelo razveselil. Rekel je, da se je vrnil v svoje začetke. Všeč mu je bilo, da smo vse delali po starem. Pred mizarsko delavnico, v samem ateljeju, smo mu napravili kotiček za masko. Po tleh smo razgrnili preprogo, namestili fotelj, kotiček opremili z lučkami ... Ves čas je bil z nami. Resnično, vsi veliki zvezdniki, s katerimi sem imel opraviti, so zelo normalni ljudje. Večje 'zvezde' sem doživel pri nas.”

> Kaj pa režiserji? Se kdaj sprete s kakim?

“Kaka ostra beseda že pade, a če želiš delati pri filmu, se ne smeš z nikomer spreti. Delo je seveda stresno, človek v ihti reče marsikaj, a potem je treba iti naprej, brez zamer in jeze. Ugotavljam tudi, da boljše filme posnamejo režiserji, ki sodelavcem dopuščajo več svobode - dobijo še zamisli drugih, ki oplemenitijo film, medtem ko tisti, ki se držijo samo svoje zamisli, ne dobijo ničesar drugega. Seveda se tudi spreš, kako se ne bi! Televizijski film delamo kakih trideset snemalnih dni, torej približno dva meseca, kinematografskega pa tudi štirideset, petdeset ali še več snemalnih dni. Če se v tem času s kom ne spreš, je nekaj narobe s tabo. Pri nas so filmske ekipe resda majhne, a še zmeraj je na kupu petdeset, šestdeset ljudi, ki morajo sodelovati.”

Podpora kopni, strokovnjaki zapuščajo film

> Gledate hollywoodske filme, vas privlači njihova razkošna scenografija?

“So privlačni, a me ne zanimajo kaj preveč. Zdi se mi, da so zanimivejši evropski in pa filmi manjših kinematografij. Posebni efekti in podobno me ne privlačijo. V filmu je še zmeraj najpomembnejša zgodba, pravim. Filmarji se bodo od posebnih učinkov spet morali vrniti k zgodbi, saj so vsi ti spektakli vse bolj podobni drug drugemu. V deželah, kjer imamo na voljo manj denarja, smo bolj pozorni na filmsko zgodbo, zato se mi zdijo naši filmi boljši. Prepričan sem, da je slovenski film dober. Z zelo malo denarja naredimo kar nekaj dobrih filmov na leto.”

> Zakaj bi slovenskemu filmu potemtakem dali več denarja?

“Ker bi bilo prav, da mladi režiserji prej pridejo do svojih filmov. Imamo veliko nadarjenih režiserjev, ki bodo šli v snemanje reklam in podobno, če bodo morali predolgo čakati. Slovenski film ima na voljo vse manjši proračun. Če se ne motim, je v desetih letih z desetih milijonov evrov padel na tri milijone in pol. Cela branža torej dobi toliko denarja kakor eno samo gledališče! In vendar s tako malo denarja posnamemo ogromno. Letos bo na filmskem festivalu približno sto filmov - celovečernih, kratkih, dokumentarnih, risanih ... A treba je vedeti, da je osemdeset odstotkov narejenih tako rekoč brez denarja, samo z zanesenjaštvom. Ljudje se gredo lahko zanesenjaštvo, dokler imajo dvajset, petindvajset let, pozneje pa morajo preživljati še svoje družine in kaj zaslužiti. Tudi pošteno je, da človek dobi vsaj nekaj plačila za svoje delo. Danes med snemanjem filma že težko dobiš določene poklicne profile, ki jih potrebuješ. Ker so morali preživeti, so šli ljudje pač v drug poklic, stran od filma. Temu bi morali narediti konec, če si res želimo profesionalnega filma.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---