“Borut Pahor je toliko 'vseljudski' kot Pia Filipčič”

Miha Čelar je režiser dokumentarnega filma Mama je ena sama, ki si ga lahko te dni ogledate v kinematografih in je zaradi svoje provokativne narave dvignil kar nekaj prahu. Govori namreč o učiteljici angleščine, ki se pri svojih 33. letih odloči poiskati primernega slovenskega fanta, s katerim bi si lahko ustvarila družino. Na poti ji pomaga Slavoj Zajček, ki jo s pomočjo ugank popelje v svet slovenskih moških in kmalu odkrijemo, da je patološki odnos z mamo zaznamoval pesnike, pisatelje, pevce, politike, pa tudi tatove in serijske morilce.

> Kakšen je danes stereotip slovenskega moškega in ali se je v času, ko se meje med spoloma brišejo, ko se govori o družbenem in biološkem spolu, to sploh še smiselno spraševati?

“Po mojem mnenju smo se slovenski moški nekako razšli v tri glavne smeri. Prva je ta, ki jo omenjate: nekakšna androgino-permisivna različica moškega, ki je v vsem izenačen s svojo partnerko, s katero si enakovredno deli večino življenjskih interesov, družinski proračun, prosti čas, adrenalinske športe in seveda skrb za otroke. Druga različica je nekakšen kvazi 'pravi moški', ki zna na videz še vedno udariti po mizi, dvigniti glas (tudi nad partnerko) in uveljaviti svojo voljo v svoji okolici in širši družbi. V intimni resničnosti pa njegova 'moška moč' običajno izvira iz patološkega narcizma, partnerska dominacija pa iz patološke navezanosti na mamo. Tretjo različico pa sam vidim na slovenski politični desnici, kjer nekateri prominentni slovenski politiki delujejo iz psihološkega nasledstva svojega notranjega, v vojni poraženega očeta. Vendar pa je ta notranja očetovska figura tako močno poškodovana in prizadeta, da je družbeno delovanje takšnih moških lahko le konfliktno in retrogradno. Znotraj teh treh različic slovenskih moških pa lahko najdemo (poleg klasičnih stereotipov), tudi moške z vsemi mogočimi kombinacijami biološkega, psihološkega in družbenega spola.”

Miha Čelar se je rodil leta 1970. Kot režiser deluje od začetka devetdesetih let. Začel je s kratkimi dokumentarnimi filmi, delal je na televizijskih postajah (Studio Ljubljana, Kanal A) in režiral oglaševalske spote, TV oddaje ter kratke igrane filme. Sodeloval je tudi s produkcijsko skupino Mangart pri humoristični televizijski seriji TVDober dan, TV seriji Trafika (2003) in zloglasnem igrano-dokumentarnem filmu Gola resnica (2009) s Francijem Kekom in Arturjem Šternom. Svoj prvi celovečerec, kjer prevzame vlogi režiserja in scenarista, naslovi Amir (2002), govori pa o dveh prijateljih, ki sta odraščala v istem bloku, in se pri 25. letih ponovno srečata, skušata posneti film, nato pa nek pustni torek izvedeta čisto pravi rop menjalnice. Leta 1993 Čelar posname kratki dokumentarec Filmsko popotovanje Božidarja Jakca, ki je sestavljen iz delov približno 800.000 metrov filma, ki ga je posnel Jakac, eden najpomembnejših slovenskih slikarjev. Te dni si lahko v kinematografih ogledate njegovo zadnjo stvaritev Mama je ena sama. Govori o učiteljici angleščine, ki se pri 33. letih odloči poiskati primernega slovenskega fanta, s katerim bi si lahko ustvarila družino. Ko za nasvet vpraša vilo, ji ta odgovori, da bo svojega slovenskega moškega dobila šele takrat, ko bo premagala njegovo “srčno kraljico” oziroma v prevodu: njegovo mamo. Učiteljica v vlogi nekakšne Alice v čudežni deželi naleti na Slavoja Zajčka, ki jo s pomočjo ugank popelje v svet slovenskih moških in kmalu odkrijemo, da je patološki odnos z mamo zaznamoval pesnike, pisatelje, pevce, politike, pa tudi tatove in serijske morilce.

> Lik mučeniško-posesivne mame se v slovenski umetnosti, prej v literaturi, kasneje v filmu, pojavlja že od nekdaj. Najbolj znan primer je morda Cankarjeva mama - zgodba o zavrnjeni kavi in pa Francka, ki teče za vozom. Tu je veliko simbolike. Pa je biti “mamin sinček” res tako avtohton slovenski pojav? Mar ni to pri - denimo - naših zahodnih sosedih Italijanih še dosti bolj potencirano?

“V filmskem researchu - raziskavi za potrebe scenarija - smo se dokopali do zanimivih ugotovitev, da je trpeča in žrtvujoča se mati kot eden poglavitnih družbenih likov značilna pravzaprav za vse sredozemske kulture. Poleg Italijanov so mamoni še Španci, Portugalci, Grki, Hrvati in pa moški v skoraj vseh latinsko-ameriških državah, od Mehike navzdol. Vse te kulture v religiji povezuje močno poudarjeno čaščenje Jezusove mame Marije, v njihovih političnih ureditvah pa pogosto zapadajo pod diktature. Mussolini, Berlusconi, Franco, Tuđman, Peron, Pinochet, Huarez …”

O mamah osvajalcev

> Na kaj ste med raziskovanjem še nateleli?

“Med drugim sem naletel tudi na dejstvo, da so bili številni moški, ki so zaznamovali celotno našo civilizacijo in svetovno zgodovino, močno navezani na svoje mame. Aleksander Veliki je osvojil pol sveta, da mu ni bilo potrebno živeti s svojo mamo Olimpijo, ki je med drugim zastrupila tudi njegovega očeta Filipa. Napoleonova mama Leticija je svojega sina spremljala na vseh bojnih pohodih in s plemiči podjarmljenih evropskih držav nato poročila večino svojega sorodstva. Hitler, ki mu je mama Klara za rakom umrla pri 18. letih, ji je v svojem berlinskem bunkerju postavil majhen oltar, ki ga je nato za vsak njen rojstni dan obdal z darili. Pred njim si je ob koncu vojne tudi vzel življenje. Odkrili smo, da ima celo islandski Dedek Mraz svojo mamo ki ji je ime Grilla in po Božiču vse poredne otroke stlači v vrečo, nato pa jih skuha in požre. In nenazadnje se mi poraja vprašanje, zakaj Bog v nebesa ni vzel tudi Jezusovega očeta Jožefa, ne le njegove mame Marije? Mar ni z dejstvom, da je Jožef vzorno skrbel za sina, ki mu ni bil niti biološki oče, dovolj velika zasluga, da bi si prav tako zaslužil odhod v nebo? Mamonstvo v resnici močno zaznamuje tako naš svet, našo zgodovino in celo našo religijo, saj nam je ta celo kolektivnega očeta odpeljala z Zemlje in ga preselila v nebesa.”

> Kateri odnosi med mamo in sinom pri znamenitih, znanih Slovencih - še živečih in tistih iz zgodovine - so vas najbolj fascinirali in zakaj? Ste naleteli tudi na bizarnejše, netipične primere?

“Fenomen, ki ga trenutno opazujem, je naš sedanji predsednik vlade Miro Cerar, produkt očeta športnika, garača in olimpionika, ki je svoj uspeh dosegel s trdim delom in odrekanjem, njegova mama pa si je kariero zgradila v slovenskem pravosodju in zakulisju slovenske politike. Sprašujem se, kdo bo tisti notranji starš, ki ga bo vodil v prihodnjih trenutkih težkih in neprijetnih odločitev. Dejstvo, da je stopil v politiko šele leto dni po mamini smrti, pa morda ponuja meglen namig!? Slovenska mitološka mamonska fenomena sta zame naša najbolj znana ljudska junaka Peter Klepec in Martin Krpan. Potem, ko sta opravila z nepridipravi, sta se lepo vrnila domov k svojima mamama. V svoji družbeni pojavni obliki pa je zame absolutni favorit Metod Trobec. Če pustim ob strani njegove žrtve, je Trobec slovenski lik, ki nastopa v kar nekaj ljudskih pesmih. Še danes lahko na Googlu brez težav najdete dve ali tri. Eno smo uglasbili tudi v filmu. Siceršnja značilnost ljudskih pesmi naj bi menda bila, da jih narodi posvečajo velikim junakom ali občasno izjemno tragičnim dogodkom, ki so v nekem zgodovinskem obdobju zaznamovali njihovo usodo. Kako smo lahko potemtakem Slovenci posvetili kar nekaj pesmi svojemu največjemu serijskemu morilcu žensk!? Ko sem bil majhen, je imel v bližini našega bloka avtomehanično delavnico nek mehanik, ki se je pisal Trobec. Spominjam se, da si je kot poslovno darilo za neko novo leto dal natiskati koledar s karikaturami in Trobčevimi anagrami. Na januarskem listu je bila narisana karikatura Metoda Trobca in napis: 'Če baba ima prevelik gobec, pokliči servis Trobec!'”

> In kaj menite, da nam to pove o nas samih?

“V psihopatologiji obstaja diagnoza, ki se ji reče mizoginija, pomeni pa odbojnost in sovraštvo do žensk na načelni ravni.”

> Zakaj smo Slovenci tako obsedeni z družino in njenim pojmovanjem, predalčkanjem, uvrščanjem? Zakaj želi del naroda biti tu bolj papeški od papeža? Smo globoko v sebi res tako zadrti tradicionalisti?

“Ne vem, ali smo Slovenci še danes obsedeni z družino. Povprečno ima mlada slovenska družina manj kot dva otroka, starost mladoporočencev se je dvignila nad 32 let, blizu 40 odstotkov vseh zakonov pa razpade. Seveda nam na koncu še vedno ostane naša primarna družina in pa mama.”

Če bi Alenka prevzela vlogo trpeče matere ...

> Je slovenski narod, kot ga poznamo danes, v svojem bistvu kakor koli drugačen, kot je bil pred sto, dvesto leti in prej?

“Sicer nisem zgodovinar, ampak če človek malo bolj podrobno spremlja slovensko politično situacijo, lahko kaj hitro ugotovi, da je ta danes dokaj podobna tisti pred stotimi leti. Vsakomur pa v branje priporočam knjigo Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja, v kateri je zbrala izredno natančno sliko o tem, kako smo Slovenci pred 100 leti doživljali svoje otroke in kako smo z njimi ravnali. Zame je bilo ob branju knjige fascinantno spoznanje, kako zelo je celotna slovenska družba z deklicami takrat ravnala prav zavržno in kako je častila dečke oziroma moške potomce.”

> Je alfa samec v slovenski družbi pravzaprav ženska, mama?

“Mama bi bila potem takem lahko alfa samica (smeh). Menim, da zaenkrat še ne, se pa še živo spominjam, kako zelo nam je Slovencem odleglo, ko sta se iz politične in gospodarske pozicije moči umaknila 'konfliktna in nevarna' Zoran Jankovič in Janez Janša in je nato vodilni položaj prevzela Alenka Bratušek. Če bi Alenka nase takrat lahko prevzela podobo trpeče matere in se se žrtvovala za Slovenijo, bi bila zagotovo še danes naša čaščena predsednica in potencialno slovenska narodna mama. Ker pa je bila vzgajana za ambicijo, je šla po svojo potrditev rajši na tuje, v Bruselj. Zato smo jo Slovenci, kot nekoč mitološko lepo Vido, prekleli in ji obrnili hrbet.”

> Ali slovenskemu filmu manjka duhovitih, parodičnih dokumentarcev? Zakaj slovenski filmski ustvarjalci film jemljejo tako smrtno resno, da nemalokrat ustvarijo morbidno tvorbo? Stigma, da je slovenski film dolgočasen, sicer v zadnjih letih izginja, a vseeno ...

“V Sloveniji je stereotipen dokumentarni film resen in akademsko dolgočasen. V Evropi in svetu se je medtem razvilo cel kup žanrov: obzervativni, animirani, transmedijski, virtualni, glasbeni in še bi lahko naštevali. Po mojem mnenju bi lahko bili slovenski dokumentarni filmi izredno konkurenčni po vsem svetu, saj so produkcijski proračuni po drugih državah precej primerljivi s slovenskimi. V svetu igranih filmov pa nam naši proračuni dovoljujejo tekmovanje le v kategoriji poceni dialoških filmov. Morda nam manjka nekaj malega naravnanosti in odprtosti proti našim sosednjim državam in pa dober medijski zakon, ki bi obdavčil medije prikazovalce in - po vzoru Francozov ter tudi naših sosedov Hrvatov - konstantno vračal majhen kos medijsko-prikazovalske pogače neposredno filmski produkciji.

Slavoj Zajček

> Zakaj Slavoj Žižek? Je on postal nek novi, v tujino izvoženi oče naroda na naši nezavedni ravni? In če ni on, kdo je potem oče naroda? Danes bi s tem nazivom težko označili Franceta Bučarja, s katerim se današnje generacije ne morejo več poistovetiti ... Ali pa Franceta Prešerna, ki je od njih še bolj oddaljen. In kogar koli od slovenskih politikov tudi ne, pa naj bodo iz prejšnjega ali trenutnega režima.

“Film Mama je ena sama je bil zasnovan leta 2012. Brez podpore slovenskih filmskih in TV institucij je bil najprej film kot razvojni projekt povabljen na največji svetovni festival dokumentarnega in animiranega filma DOK Leipzig, leto kasneje pa še v selekcijo BDC Discoveries 2013 v Sofijo. Ker je takrat kazalo, da dokumentarec o slovenskih mamah morda sploh ne bo posnet kot slovenski film, smo za idejo potrebovali širše prepoznavno ime. Film je dobil angleški naslov Tatjana in Motherland, ki v Evropi in svetu takoj spomni na znamenito Alice in Wonderland. Naša Tatjana se - za razliko od Alice - znajde v slovenski Mamalandiji, kjer se mora prav tako spopasti s srčno kraljico in pri tem reševati uganke, ki ji jih zastavlja govoreči beli zajec. Našega Tatjana v filmu krsti za Slavoja Zajčka. Slavoj Žižek je v Parizu doktoriral iz lakanovske psihoanalize. V zadnjih letih pa se povsod po svetu uveljavlja kot filozof in mislec, ki na svetovno krizo morda nima pravih odgovorov, zdi pa se, da pozna vsaj prava vprašanja. Zamisel, da bi Slavoja Žižka spremenili v belega zajčka, se je nemudoma prijela. Barbara Stupica, ki kreira lutke za lutkovno gledališče, je izdelala lutko, Branko Vižintin ga je 'oživil', Jonas pa mu je posodil Žižkov glas. Zame je bil zadnji živeči, a žal ne preveč priljubljeni oče naroda dr. Janez Rugelj. Trenutno pa poznam samo nekaj 'pravih očetov', ki v manjšem obsegu skrbijo le za svoje družine.”

Ali potrebujemo očeta naroda?

> Pa “očeta naroda” pravzaprav sploh potrebujemo?

“Oče naroda je vedno prepotrebna družbena figura, za katero pa skozi zgodovino v družbi pogosto ni prostora. Zato se oče takrat začasno preseli v mitološki svet. Slovenci poznamo kralja Matjaža, ki čaka na dovolj dolgo brado, pa veličastnega Ostrorogega Jelena iz Jalnovih Bobrov in Iztoka iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. V novejši zgodovini pa oče prebiva v naših filmih. Do slovenskega filmskega novega vala so ga v filmskih zgodbah uspešno upodabljali Jože Gale, Jože, Bevc, France Štiglic in František Čap, potem pa so ga v osemdesetih Franci Slak, Božo Šprajc in Matjaž Klopčič skoraj ugonobili. Takrat je slovenski film tudi začel množično izgubljati svoje občinstvo. Občinstvo slovenskih filmov je takrat z nekaj deset tisoč padlo na zgolj nekaj tisoč gledalcev na celovečerni film. Potem pa je v začetku devetdesetih let Vinči Vogue Anžlovar namesto mučeniško posesivne mame v film postavil funky sproščeno babico in po dolgem času je slovenski film znova prebil magično mejo 100.000 gledalcev. V zadnjih letih pa smo šli, seveda, vsi gledat Kajmak in marmelado, Petelinji zajtrk, Gremo mi po svoje in Razrednega sovražnika. V vsakem nastopa pravi ali nekakšen nadomestni slovenski filmski oče, ki pa je nadvse privlačen.”

> Pa politični očetje naroda?

“V politike kot očete naroda pa na žalost ne verjamem. Po mojem mnenju čisto vse brez izjeme k vladanju žene patološki narcizem. Sam sem šel enkrat samkrat na volitve, volit Ivana Krambergerja. Bilo bi fantastično, če bi imel nek predsednik za svetovalca opico.”

Tragične usode nevodljivih politikov

> Kramberger se je takrat predstavljal kot dobrotnik. Bil je premožen posebnež, ki pa je nato tragično končal. Ste takrat menili, da ima tudi vsebinske rešitve za Slovenijo? Kaj bi dal državljanom Slovenije, če bi šla zgodovina drugo pot in bi bil takrat izvoljen?

“Po pravici povedano o tem nisem nikoli razmišljal. Kot pa je pokazala zgodovina, Krambergar ni smel biti izvoljen, saj že genetsko ni spadal v kasto kakršne koli politične elite. Ne leve, ne desne. S svojimi osebnimi in moralnimi vzgibi bi bil politično nepredvidljiv in za centre moči nevodljiv. Skratka, ni bil iz pravega testa. Podobno sta v postjugoslovanski politiki premešala štrene preminuli makedonski predsednik Boris Trajkovski in ubiti srbski predsednik Zoran Đinđić. Tudi predsednike ubijajo, mar ne? No, ampak, kot že rečeno, mene je v Ivekovi zgodbi takrat navduševala opica.”

> Se vam zdi Kramberger primeren za to, da bi o njem nekoč morda posneli film?

“O Krambergerjevi zgodbi je film posnel Igor Prodnik. Mene danes zanima Kramberger v kontekstu umorjenih ali v sumljivih okoliščinah ubitih predsednikov iz bivših jugoslovanskih republik. Obstajajo avtorji, ki pišejo o tem, da so za vsemi umori stale bivše jugoslovanske tajne službe, ki v povezavah z aktualnimi vladajočimi politikami še danes vodijo dogajanje v novonastalih državah. Drago Kos, ki je za časa Krambergerjeve smrti vodil slovensko kriminalistično službo, mi je nekoč zaupal, da krogle, ki naj bi ubila Iveka, nikoli niso našli. Preiskali naj bi celotno območje, kamor bi morala prileteti, a je ni bilo nikjer. Po forenzični logiki je torej priletela z neke druge smeri. Tudi lovec Peter Rotar se danes ničesar več ne spomni, da je ubil Krambergerja pa ne verjame niti Krambergerjeva družina.”

“Borut Pahor je patološki narcis”

> Če danes pogledamo, denimo, predsednika Boruta Pahorja: igra vlogo nekakšnega ljudskega politika, ki za eno popoldne zmore vsakršno delo - od gasilca do trgovca. Nekaterim volilcem je to očitno všeč, drugi njegova dejanja označujejo za populizem. Je danes junak nekdo, ki se zna postaviti v kožo nepriviligiranih, pa čeprav zgolj navidezno in zgolj za nekaj ur? Je Borut Pahor nekakšen vseljudski junak?

“Borut Pahor je patološki narcis, ki se tega povsem zaveda. Na glas tega morda nikoli ne bo priznal, po tihem, intimno, pa si je všeč. Zelo dobro tudi razume, da se danes patološki narcizem prodaja. Kar pa ni pretirano težko: prižgeš TV in se učiš. Vsi resničnostni šovi so v soj žarometov postavili povprečnega slehernika in mu v glavo vcepili, da je enkraten, dragocen ter da bo morda postal nekdo, pomemben. Patološki narcizem danes prodaja najrazličnejše ideje tudi po vsej Evropi. Poglejte na primer Junckerja, ki populistično-pokroviteljsko treplja po licih vse okoli sebe, ali pa Ciprasa, ki lahko (brez kravate) pokaže sredinec Angeli Merkel in vsem svojim upnikom. Da Putina z njegovo sociopatsko in megalomansko motnjo, ki sicer bolj spada v nek drug čas, sploh ne omenjamo. V Evropi danes zmaguje največji džek. Vsakdo od nas je lahko 'heroj svojega časa', kot poje letošnja zmagovalna evrovizijska lajna. Pahor je inteligenten in načitan, a je odraščal brez očeta, odnos z močno primorsko mamo, ki je bila povrh tega še hudo bolna, pa ga je tako močno poškodoval, da ni sposoben ne funkcionalnega partnerstva niti kakovostnega očetovstva. Kako je pred mesecem koketiral z najstnico vpričo mame svojega otroka, smo videli vsi. Zadnjič pa sem v neki njegovi izjavi zasledil, kako sta s sinom zdaj 'dobra prijatelja'. Ko igrata košarko sama, lahko Borut pred njim preklinja, ko pa se jima pridružijo še sinovi prijatelji, pa ga ta v zadregi potem opominja, da naj govori lepo, saj je vendarle predsednik. Pahorju se je to zdelo prikupno in se je s tem pohvalil. Zame je to višek narcizma, pa sploh ni težava v tem, da bi predsednik preklinjal ... Po moje je Borut Pahor toliko 'vseljudski' kot aktualna zmagovalka Big Brotherja Pia Filipčič in toliko 'junak' kot je Pia 'ženska'.”

> Bi o Pahorju lahko posneli film? Je dovolj materiala za obravnavo in spin zgodbe?

“Ko je bil Pahor na zadnjih predsedniških volitvah iPahor, sem Branku Čakarmišu s Pop TV predlagal, da bi za njihovo televizijo naredili serijo, v kateri bi spremljali Borutovo kampanjo v živo in dnevno ter tedensko o tem producirali nekakšne mikrodokumentarce. Pa mi je Branko takrat dejal, da take stvari niso pop.”

IZAK KOŠIR

---