Luka Mesec: “Tekmeci so imeli dober razlog, da nehajo biti pokroviteljski”

“Na POP TV so me obravnavali kot nekega mulca, ki je pač po naključju padel v ring in ga ni treba resno jemati,” ob opazki, da so ga politični tekmeci na enem zadnjih soočenj pred volitvami obravnavali pokroviteljsko, prikimava Luka Mesec, “frontman” Združene levice (ZL), ki ji je na nedeljskih volitvah uspel skoraj neverjeten preboj v parlament.

LJUBLJANA > V nedeljo zvečer, ko je bilo že znano, da je ZL za seboj pustila večino dosedanjih parlamentarnih strank, so se odnosi spremenili. “Mislim, da so imeli dober razlog, da nehajo biti pokroviteljski. Sprejeli so, da se bodo morali z nami ukvarjati in da smo postali resna sila,” je Luka Mesec včeraj popoldne strnil občutke, ki so po volitvah spremljali rokovanja s tekmeci.

Časa za praznovanje ni bilo, saj je po napornih dneh in nekaj bolj ali manj neprespanih nočeh pred volitvami komaj čakal, da si odpočije, nam je povedal ob kavi, za katero si je kljub natrpanemu urniku utegnil vzeti nekaj časa. Zahvali, da se je na prošnjo za srečanje odzval še isti dan in brez posredovanja nadležnih predstavnikov za stike z javnostjo, sledi preprost odgovor: “Upam, da bomo v Združeni levici ostali takšni.”

Pred njim je natrpan teden: čakajo ga pogovori in ocenjevanje volitev v lastni stranki Iniciativa za demokratični socializem (IDS), pa sestankovanje v koaliciji ZL, obiščejo jih tudi predstavniki evropske levice. Poleti bo sodeloval na konferencah v New Yorku, kjer bo potekalo srečanje evropske in ameriške levice, in na otoku Vis, kjer se bodo srečala sorodna gibanja z Balkana. Luka Mesec pač ni človek, ki se je pred volitvami vzel od nikoder in ne spada nikamor.

Že vsaj pet let je vpet v delovanje na levici. 27-letnik iz Železnikov na Gorenjskem se je za sociologijo, družbene procese in politiko začel zanimati v gimnaziji. Študij na FDV je nadgradil z obštudijskimi dejavnostmi v številnih civilnodružbenih skupinah in gibanjih, ki so se borile za levičarske vrednote. Zadnja tri leta je bil aktiven na Delavsko punkerski univerzi, ki je zdaj prerasla v Inštitut za delavske študije. Mesec je njen neprofesionalni direktor.

Za organizacijo konferenc, simpozijev, seminarjev in podobnih dogodkov je plačan prek študentske napotnice. Kot diplomant evropskih študij se je ukvarjal z razpisi predvsem za občino Škofja loka in za nekatera podjetja, kot aktivist pa je zadnje čase dobil tudi nekaj honorarjev za članke, sodelovanje na konferencah in podobno. Mesec torej deli usodo številnih mladih, ki se s honorarji prebijajo iz meseca v mesec: “V svojem najbolj prekernem letu, ki je bilo pred dvema letoma, sem delal za 14 različnih delodajalcev.”

Tega, da se bo začel profesionalno ukvarjati s politiko, si ni mislil. “Še pred nekaj meseci si nisem predstavljal, da se bodo stvari dogajale tako hitro.” Na ekonomski fakulteti je vpisal podiplomski študij, ki bo moral zdaj najbrž počakati: “Zdaj je najpomembnejše, da gradimo gibanje in stranko. To je šola življenja. Na faksu lahko dobiš titule, ampak v situaciji, kjer smo, so osebne titule povsem nepomembne, važno je, da zgradimo, kar smo si zastavili.” V zasebnem življenju je bil načrt takšen, da se po koncu “norije z volitvami” ustali in si poišče redno službo, v prostem času pa ostane aktivist.

A so se po njegovih nastopih pred kamerami stvari spremenile. Vile rojenice so ga obdarile s prijetnim videzom, umirjenim glasom in treznim nastopom. Čeprav ga strokovnjaki za medijsko nastopanje ocenjujejo kot največje odkritje volitev, politični sopotniki v ZL pa mu priznavajo največ zaslug za volilni izplen, Luka Mesec s prstom ne kaže nase. “Nisem prišel tja in nekaj povedal. To vsebino z ekipo ustvarjamo že nekaj let,” pravi o medijskem prodoru.

Utvar, da bo s programom, v katerem je na ključnem mestu ustavitev privatizacije, ZL lahko že zdaj stopila v koalicijo, si ne dela, o političnem preživetju idej, ki jih zastopa, pa razmišlja dolgoročno: “Delali bomo na tem, da bomo nekoč sodelovali v koaliciji. Za Slovenijo je ključno, da ima takšno stranko, kot je naša, da bo nastavljala ogledalo ostalim strankam in politično polje vlekla na levo. Ker zadnjih 20 let na levi ni bilo sidra, so se vse stranke pomaknile na desno do te mere, da njihovih politik ni več mogoče ločiti med seboj.”

JANA KREBELJ

---