Knjiga o razvoju novogoriškega športnega parka

Z nedavno predstavitvijo v novogoriški knjižnici je pot med bralce začela knjiga Športni park v Novi Gorici, srce goriškega športa. Gradivo, ki zajema obdobje od leta 1962 do 2014, je uredil dolgoletni športni delavec Vojko Orel.

NOVA GORICA >Na predstavitvi so spomine obujali pretežno starejši poznavalci novogoriškega športa. Pomembnih dopolnil razprava ni prinesla. Marsikateri dogodek in dejstvo sta namreč, nezapisana, odšla v pozabo, marsikaterega pionirja športa v mestu vrtnic pa tudi ni več med nami. Zato so zapisi v knjigi po prepričanju urednika Vojka Orla, s katerim smo se pogovarjali ob izidu, še toliko pomembnejši: “Bil je skoraj skrajni čas, da dobi goriško območje urejeno zgodovino gradnje športnih objektov. V pregled sem namreč zajel tudi tiste v novih manjših občinah, Šempeter-Vrtojba, Miren-Kostanjevica, Renče-Vogrsko, Kanal in Brda, kjer so težave s podatki še večje. Med iskanjem gradiva sem namreč opazil, da se o marsičem, kar danes na Goriškem stoji, ni ohranil niti zapis niti fotografski material, ali pa teh virov vsaj doslej ni bilo mogoče najti. Dokler so dogodki še za silo blizu, nekoliko pomaga spomin, a je ta vse bolj nezanesljiv. Sedaj imamo o najpomembnejših zadevah točne podatke, ki bodo lahko osnova za nadaljnje raziskovanje, pa tudi za strokovno podlago ob morebitnih novogradnjah.”

> V knjigi je lepo število zanimivih fotografij. Ali utegne iz tega nastala tudi fotografska razstava?

“V kratkem ne. S fotografijami je bilo še največ težav. Za nekatere dogodke, kot je otvoritev stadiona, jih je veliko, za druge, kot je na primer gradnja stadiona in telovadnice Partizan, pa jih niti v pokrajinskem arhivu nismo našli.”

> Koliko časa ste porabili za pripravo knjige?

“Zares intenzivno delo je teklo vse lansko leto. Ko je prišla finančna podpora športne fundacije, je bilo pač treba projekt pravočasno končati, sicer pa sem se zbiranja gradiva sistematično lotil že pred desetimi leti, ko me je kot strokovnega delavca športnega zavoda kar zabolelo ob očitkih nekaterih nepoznavalcev, češ, kaj pa tukaj sploh delate. Marsikateri dokaz o tem, kdo in kaj je v športnem parku delal, sem imel kot dolgoletni atletski delavec v osebnem arhivu, precej ohranjenega gradiva je bilo na sedežu športne zveze, za čas samostojne Slovenije pa v športnem zavodu. Vse to sem začel pospešeno urejati, ko je prišlo do pobude, da naredimo kroniko Atletskega kluba Gorica. Ko je ta pred dvema letoma izšla, so bili temelji gradiva za zgodovino športnega parka že zbrani.”

Kaj nas uči zgodovina?

> Strnjena zgodovina je torej na voljo bralcem in strokovnim uporabnikom. Kako pa kot poznavalec športa in objektov vidite nadaljnji razvoj?

“Predvsem v smer kakovosti. Pri količini je rezerv malo. Prostor je skoraj maksimalno izkoriščen. Nikjer v Sloveniji ni takšne gostote tako raznolikih objektov na tako majhnem zaokroženem območju. V naslednjem obdobju sta možna in nujna dva koraka. Na prvem mestu je gradnja zimskega bazena. Končno je prišlo do strokovnega soglasja, da je to mogoče na območju betonskih teniških igrišč. Takoj za tem ali sočasno bi moral biti na vrsti servisni objekt v južnem podaljšku tribune stadiona, ki je kakovosten, a ni sposoben dostojno gostiti tekem in dejavnosti z večjim številom udeležencev. Slačilnic, tušev in sanitarij je mnogo premalo. Ni dostojnega prostora za mešano cono, za tiskovno konferenco, ni normalnih skladišč za tehniko in material. Že predolgo je to za silo rešeno z naseljem pločevinastih barak.”

> Nekoč so v toplo Novo Gorico na priprave hodili tuji atleti. Ali smo športni turizem kar odpisali?

“Osebno ga nisem. Imamo kakovostne objekte. Spet je problem količina in podpora dejavnikov izven športa. Za priprave nogometašev bi morali urediti še kakšno igrišče izven športnega parka in sočasno organizirati skupno ponudbo igrišč bližnjih klubov. Na področju turizma bi ob povezovanju potrebovali še kakovostno namestitev srednjega razreda. Sedanje na Goriškem so predrage ali pa premajhne oziroma premalo kakovostne. Nekaj primernega bi bilo mogoče urediti v bližini kajakaškega centra v Solkanu, ki je že znana pripravljalna baza in obenem dobro izhodišče za kolesarje.”

Knjigo Športni park v Novi Gorici, srce goriškega športa, je uredil tajnik športne zveze Nova Gorica, sicer pa upokojeni nekdanji direktor novogoriškega športnega zavoda Vojko Orel. Je predstavnik generacije, ki je orala ledino na področju razvoja športa in objektov na Goriškem. Leta 1962 je na otvoritvi novogoriškega stadiona nastopil kot atlet, kasneje pa je s športnim parkom živel kot atletski trener ter nato kot amaterski in profesionalni športni delavec. V športnem parku je vsak dan prisoten še danes. Pri nastanku knjige so sodelovali Športna zveza, Mestna občina Nova Gorica in Javni zavod za šport, denarno pa jo je podprla tudi Fundacija za šport RS.

> Prva telovadnica v športnem parku je bila namenjena gimnastiki, ta pa je danes brez gimnastične jame razvojno zelo omejena. Kje vi vidite rešitev?

“V okviru športnega parka nikjer. Telovadnica Partizan je premajhna, dvorana v športnem parku pa služi šolam in igram z žogo. Priložnost za dvorano z gimnastično jamo je bila zamujena v času gradnje mestne šolsko-športne dvorane. Tam bi bilo ob drugačni razporeditvi številnih in deloma ne najbolj funkcionalnih prostorov to mogoče. To je eden novejših primerov v marsičem kratkovidnih kompromisov, ki so pri gradnji športnih objektov v Novi Gorici stalnica. Marsikdaj je bilo pač treba popustiti zaradi pomanjkanja denarja in nuje, da se najprej reši potrebe šol. Tako na primer sredi šestdesetih let novozgrajena telovadnica Partizan sploh ni imela ogrevanja. Iz krogov takratne oblasti je prišlo mnenje, da je Nova Gorica itak v sredozemskem podnebju in gretje ni potrebno. Nadaljevanja se marsikateri novogoriški športnik in srednješolec še spomni. S pomočjo požrtvovalnega športnega delavca Rudija Varla, ki je bil zaposlen na železnici, je telovadnica dobila zasilno gretje v obliki predelanega kotla lokomotive, ki je bil postavljen kar v vagonu, ki so ga pripeljali do telovadnice. Marsikdaj so športniki popoldne morali sami zakuriti, če so želeli imeti nekaj ogrevanja in tople vode. Ta začasna rešitev je nato trajala več kot 15 let!” IGOR MUŠIČ

---