Kdo je bil Boris Kristančič, eden od očetov sodobne slovenske košarke

Vprašanje, kaj bi bilo v naši košarki drugače, če bi se Boris Kristančič pred davnimi časi odločil, da bo živel od košarke, bo za vedno ostalo neodgovorjeno. “Zavestno sem se tako odločil, ker me na ta šport veže toliko čustev in prekrasnih dogodkov,” je leta 2013 odločitev, da ne bo živel od dela v športu, pojasnil eden tistih mož, ki so vtisnili pečat sodobni jugoslovanski in slovenski košarki.

KOPER > Usoda je dva tvorca uspehov košarke na teh prostorih po zrelem obdobju življenja združila tudi na koncu zemeljske poti. Če je Ranko Žeravica, ki so ga k večnemu počitku položili v soboto, simboliziral srbski trenerski talent, je Boris Kristančič, ki je preminil le nekaj ur za nekdanjim sodelavcem, simboliziral slovensko natančnost in organizatorske sposobnosti. Pa ne, da ne bi Kristančič imel kaj pokazati tudi na igrišču. Šest let kapetan jugoslovanske reprezentance, državni prvak v takrat verjetno najmočnejši ligi v Evropi z Olimpijo (tako igralec kot trener), olimpionik, predvsem pa predsednik strokovnega sveta Košarkarske zveze Jugoslavije, kjer je s takratno generacijo vrhunskih trenerjev v 25 letih opravil izjemno delo, je lahko bil le vrhunski igralec in strokovnjak.

Tudi kot inženir gradbeništva je bil eden od velikih zagovornikov gradnje Hale Tivoli, postal je tudi njen prvi direktor, v spomin širše javnosti pa se je - ob domačem evropskem prvenstvu leta 2013 - vtisnil tudi kot izjemen organizator svetovnega prvenstva leta 1970 v Ljubljani, ki je bilo, tudi zaradi slavja jugoslovanskega moštva na domačih tleh, poseben mejnik v zgodovini košarke pri nas. Tudi takrat ni šlo brez incestnih povezav med športom in politiko. Prav veliko denarja ni bilo - in tudi danes ga ni -, a so takrat bili v glavnih vlogah vizionarji in strokovnjaki, pomembne pri delu in odločitvah so bile tudi vrednote in pripadnost. Kaj je v ospredju danes, je vsem na očeh. Kristančiču, ki so mu kmalu po SP diagnosticirali raka - prebolel ga je z metodo izčrpavanja telesa - je bil v organizacijskem odboru formalno nadrejen vidni komunistični funkcionar Stane Dolanc. Čeprav je bil že blizu zveznega partijskega vrha pa se je zavedal nekaterih svojih meja in je Kristančiča pustil delati. SP je moral organizirati z malo denarja, saj zvezna vlada ni želela dati denarja, zato je bilo veliko odvisno od dobrega načrtovanja.

“Čakalo nas je res veliko dela, a smo imeli na srečo dovolj časa za pripravo vsega potrebnega za izpeljavo kakovostnega turnirja,” se je tistih majskih dni leta 1970 v naši prilogi pred EP avgusta leta 2013 spominjal Boris Kristančič. “Delali smo leto dni, v organizacijo je bilo vključenih več kot 200 članov košarkarskih klubov, ki so svoje delo opravljali prostovoljno.Zdaj je denar nekakšno nadomestilo za ljubezen in strast, končni rezultat pa bo verjetno podoben.” Kristančič je hranil časopisne članke iz tujih medijev: “Po prvenstvu sem bil zelo pozoren na pisanje tujih medijev in delegacij. Ljubljana je dokaj majhno mesto in košarkarji so se pri nas odlično počutili. Lahko so spremljali utrip prvenstva, saj so se na vsakem koraku srečevali s košarkarskimi navdušenci.”

Imel je veliko ljubezni in dejavnosti, zato se je odločil, da od teh, tudi od košarke, ne bo živel. Zaposlil se je na ljubljanski Emoni, v javnosti pa se ni veliko pojavljal. Nazadnje leta 2013, ko se je v Ljubljani zbral tudi del zlate generacije iz leta 1970.

ROK MAVER

---