Z divjo domišljijo nad birokracijo

Opus ruskega oziroma sovjetskega klasika Mihaila Afanasjeviča Bulgakova v slovenščini dopolnjuje knjiga Morfij in druge zgodbe, izbor zgodnjih proznih zapisov, v katerih pa se že kaže značilni Bulgakov: temačen, morast, a tudi zelo duhovit in nadrealistično divji.

NOVO MESTO > Knjiga, izdana pri novomeški založbi Goga, odpira vrata v zgodnje literarne poskuse in tudi že prve male mojstrovine pisatelja, zaznamovanega z eno najnenavadnejših usod v literarni zgodovini.

Mihail Afanasjevič Bulgakov se je rodil leta 1891 v Kijevu, izobraženim staršem, dejavnim v ruski ortodoksni cerkvi. Končal je medicinsko fakulteto in spočetka delal kot podeželski zdravnik v okrožju Smolenska. Sčasoma je opustil zdravniški posel in se posvetil literarnemu in gledališkemu ustvarjanju. Zaslovel je zlasti z romanom Bela garda, ki ga je leta 1924 objavljal v časopisu Rossija - zanimiv je, ker bralcu rusko revolucijo pokaže z brega njenih nasprotnikov, skozi kroniko meščanske kijevske družine. Po romanu je Bulgakov napisal še odmevnejšo dramo Dnevi Turbinovih, gledališko uspešnico, nad katero se je navduševal sam Stalin - tudi ta drama je dosegljiva v svežem slovenskem prevodu, skupaj s tremi drugimi je pri LUD Šerpa izšla pod naslovom Štiri drame.

Batjuška Stalin je bil Bulgakovu, naj je bil ta še tako kritičen do sovjetskega sistema, dokaj naklonjen - vsekakor bolj kakor mnogim drugim umetnikom, ki so izginili med čistkami. Pisatelju je v telefonskem pogovoru tudi “odsvetoval” izselitev iz Sovjetske zveze, v zahvalo za zvestobo domovini pa mu je omogočil ustvarjanje, seveda v omejenem okviru - njegov najslavnejši roman Mojster in Margareta, ki danes velja za mojstrovino svetovne literature, je na objavo moral čakati vse do leta 1966, ko sta bila že lep čas pod rušo tako Bulgakov kakor Stalin.

Zdravnik v zakotju

Zgodbe, ki jih zdaj beremo v prevodu Lijane Dejak, je izbral in s študijo pospremil strokovnjak za Bulgakova dr. Miha Javornik. V prvo polovico knjige je uvrstil zgodnje novele, v ruskem izvirniku zbrane pod naslovom Zapiski mladega zdravnika. V dobršni meri so avtobiografske, pisatelj v njih opisuje izkušnje, ki jih je kot mlad zdravnik nabiral v guberniji. Kot izobraženec v “zakotju” se ni počutil dobro, o čemer lepo priča črtica Jekleno grlo. V prvoosebni pripovedi se pisatelj spominja, kako je kot neizkušen začetnik iz krempljev smrti vlekel triletno deklico ter se boril tako z lastnimi strahovi kakor z neukimi vaščani.

Mimogrede namigne še, da se je prav takrat okužil z davico, zaradi česar je začel jemati morfij in postal zasvojenec. Kako dobro je spoznal ta pekel, pokaže v mučnem, morasto fragmentarnem naslovnem Morfiju.

Njegova tovrstna dela pogosto primerjajo s kratko prozo A. P. Čehova, prav tako pisatelja in zdravnika, v spomin pa prikličejo tudi sočasnega slovenskega zdravnika-literata Slavka Gruma, ki se je med delom prav tako zasvojil z morfijem (naključje ali ne, zgodbe Bulgakova so izšle pri založbi, poimenovani po Grumovi najslavnejši drami).

V novem prevodu med slovenske bralce spet prihajajo tudi zgodbi Diaboliada in Dogodivščine Čičikova, ki sta že leta 1976 v prevodu Draga Bajta izšli v knjigi Pasje srce, uvrščeni v zbirko Humor pri Mladinski knjigi. V prvi noveli Bulgakov smeši sovjetsko birokracijo - absurdni ustroj sodobne družbe sta sočasno secirala tudi Kafka in Orwell, a Bulgakov je veliko bolj divji, pri uporabi nadrealističnih sredstev ne pozna omejitev. Tu se že bohoti fantastika, ki se je razcvetela v romanu Mojster in Margareta.

Bulgakov se pri groteskno-absurdnem slikanju sveta navezuje na Gogolja, zlasti v sanjskih Pustolovščinah Čičikova z Gogoljevim junakom v naslovni vlogi. Javornik ugotavlja, da je tedanji duh časa Bulgakova hočeš nočeš pahnil v bližino Gogoljevega sloga.

Na pisatelja so se kajpada usuli očitki, da se norčuje iz sovjetskega sistema. Leta 1930 je vladi ZSSR premeteno pisal, da gre v njegovih satirah za “paskvil na revolucijo, ki pa se ga, glede na njeno grandioznost, ne da napisati”.

Iz kavarne na bojišče?

V zbirki Morfij in druge zgodbe bralec naleti tudi na drobnejše zapise, med katerimi pa so nekateri prave žepne mojstrovine. Denimo feljton V kavarni, v katerem pripovedovalec opisuje, kako je nekega dne v kavarni prisluškoval druščini za sosednjo mizo. Vznemiril ga je gospod v lakastih čevljih, ki je vzdihoval nad težavnimi razmerami na bojišču. Pripovedovalec si predstavlja, kako bi se gospod izmikal, če bi ga tu in zdaj skušal izza kavarniške mizice zvleči v vojno, mu omogočiti, da pripomore k reševanju težav, ki ga tako skrbijo: “Izkazalo bi se, da je ta cvetoči, rdečelični človek bolan ... Strašno, neozdravljivo, brezupno bolan! Srčno napako ima, kilo in najhujšo možno nevrastenijo. Samo čudežu lahko pripišemo dejstvo, da sedi v kavarni in jé pecivo, ne pa leži na pokopališču, kjer bi njega jedli črvi.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---