Sonce bo zašlo ob zvoku svobode

“Veš, kaj je tip, ki je končal jazz akademijo in nima dekleta? Brezdomec,” se pošali izolski pianist Dean Semolič. Drevi ob 20.30 bo na izolskem Svetilniku s svojo glasbo na klavirju pospremil sončni zahod. Nekonvencionalnega pianista, skladatelja svobodnega duha, ki je več let igral na številnih evropskih odrih, danes najbrž pozna manj poslušalcev, kot bi si zaslužil.

IZOLA > Morda tudi zato, ker se je po vrnitvi v Izolo na začetku devetdesetih odločil, da ne bo “nikoli več igral Sinatrove Strangers in the night”. A človek trenutka, kakor si pravi sam, se še danes raje kot s samopromocijo ukvarja z iskanjem frekvence prostorov. Njegov fetiš je namreč zvok.

Že pri štirih je po naključnem raziskovanju domovanja mariborskih družinskih prijateljev kakor v kakšnem filmu na podstrešju odkril klavir, s katerim se je srečal prvič. In ko je odkril, da je iz nenavadne reči moč izvabljati zvok, je z inštrumentom preživel nekaj ur, mama in gostiteljica, ki ga nista mogli najti, pa sta že skoraj poklicali policijo. S to izkušnjo je bila njegova pot začrtana in starši so ga s šestimi leti vpisali v glasbeno šolo. V Mariboru, kamor so se preselili, je obiskoval osnovno in srednjo glasbeno šolo, vsak dan preživljal ure za klavirjem, s katerim je skušal oponašati prav vsak zvok - od avtomobila, vlaka do pesmi iz oglasov. “Vse, kar sem slišal, sem moral posnemati. Vse do nekakšnega spreobrnjenja, podobnega tistemu, ki sem ga doživel pri štirih letih, ko sem kot najstnik slišal ameriškega jazz pianista Chicka Coreo. Štiri mesece sem brez prestanka vadil Return to forever, po posluhu, brez not in kajpada brez interneta. Gnala me je neobrzdana želja po znanju,” se spominja Semolič, ki je kasneje študij kompozicije na ljubljanski akademiji zapustil zaradi mamljive ponudbe iz Švice. “Bil sem mlad in pritegnili so me, saj vemo, denar pa 'sex, drugs and rock'n'roll'. V Švici sem prišel v družbo akademskih glasbenikov iz vseh koncev Evrope, igral v kvintetu, kasneje v jazz triu in na koncu sam na klavirju, ko sem začel tudi peti,” pove pianist. V več kot desetih letih igranja v 48 velikih evropskih mestih si je nabral polno malho anekdot in vtisov, ki se prelivajo v glasbo.

Čeprav njegov prijatelj Drago Mislej - Mef zanj pravi, da je slovenski križanec med Jean-Michelom Jarreom in Chickom Coreo, se Semolič težko prepozna v kakršnikoli definiciji. Pravi, da je njegova glasba, ki je ni še nikoli uradno izdal, še najbolj podobna filmski, saj že imena posameznih skladb - Polje v vetru, Train to Helsinki, Sobota 13.15, Španska impresija - povedo, da gre za svojevrstne odzive na dogodke, vtise oziroma čustva, ki so avtorja ob njih prevzela. “Za akademske glasbenike sem 'šlampast' pianist, za pop glasbenike genialen. Kar ustvarjam, niso klavirska remek dela, to je glasba, ob kateri se mnogim naježi koža in to je njen cilj. Priznam, nanjo sem na svoj način ljubosumen, tudi zato je nisem nikoli uradno izdal. V pesmi Sanja, denimo, je veliko ljubezni, ki ji ne morem kar reči: pojdi se prodajat!” razkriva precej nenavadno razmišljanje v potrošniško intenzivnih časih.

V preteklosti je sodeloval tudi s slovenskimi pop glasbeniki - je avtor nekaj aranžmajev na plošči Danila KocjančičaDanilo poje Danila, avtor skladbe Pantha rei, s katero je Tadeja Fatur nastopila na Slovenski popevki 2006, in avtor glasbe za Najlepšo pesemTulia Furlaniča in Tine Hrabar za MMS 2013. A pravi, da tovrstna glasba ni izziv, čeprav je posebej ponosen na šanson Prezgodnji mraz z besedilom Leona Oblaka, ki ga je leta 2007 na festivalu šansona tudi zapel.

Bo pa zanj izziv nocoj ujeti neulovljivo harmonijo morja. Po desetih letih, odkar je vzklila želja po tovrstnem koncertu na Svetilniku, je letos v njem prepoznal vrednost šele Boris Kobal, novopečeni direktor izolskega kulturnega doma. Koncert Lahko noč, sonce bo pospremil zahajanje sonca. “Kurja polt ne bo manjkala,” prisega avtor.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---