Po smeh na Tičev Trio

Krstna uprizoritev komedije Gašperja Tiča Trio o sestrah, ki si kruh služijo s pevskimi nastopi in enega od njih izvedejo v pričakovanju oporoke, je v režiji Jake Ivanca v petek poskrbela za salve smeha. Občinstvo je ustvarjalce v polni dvorani koprskega gledališča pozdravilo s stoječimi ovacijami.

Rok Matek, Uroš Smolej in Daniel Malalan so na odru v ženskih preoblekah 
povsem prepričljivi, gledalcem pa postrežejo z obilno dozo smeha.  

 Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Rok Matek, Uroš Smolej in Daniel Malalan so na odru v ženskih preoblekah povsem prepričljivi, gledalcem pa postrežejo z obilno dozo smeha.  Foto: Zdravko Primožič/Fpa

KOPER > Gašper Tič je nase kot na dramskega avtorja s posluhom za verz in rimo opozoril že na lanski in na letošnji zaključni prireditvi osrednjega slovenskega gledališkega festivala Borštnikovo srečanje. Prireditev je spretno povezoval in krmaril med različnimi nagradami in obeležji ter dokazal, da je kulturna prireditev lahko zabavna in ne nujno duhamorna ali ceneno zabavljaška.

V Triu se tokrat loti problemov, ki vzniknejo ob dedovanju. To je namreč točka, na kateri se Trio Pupe, ki ga sestavljajo sestre Novak, sprejo. V sicer običajni pevski nastop je tako vnesen črni humor zaradi domnevnega žalovanja za preminulim očetom, v besedilu mrgoli šal na temo spolnega življenja umetnikov (v tem primeru na račun očeta dirigenta), prav tako ne manjka humorja na temo spolnega življenja nastopajočih sester.

Režija Jake Ivanca sledi priložnostim, ki jih tekst ponuja za uprizarjanje in jih maksimalno izkoristi. Režiser, ki je skupaj z Vorancem Kumarjem tudi scenograf, se je odločil kabarejsko scenografijo dopolniti s kartonastimi figurami spremljevalnega orkestra v ozadju, nanje pa namiguje tudi besedilo.

Vsi trije igralci so suvereni v petju in v igralski interpretaciji (Tič je tudi avtor slovenskih besedil songov, avtor glasbe in priredb pa je Davor Herceg). Rok Matek povsem verjetno funkcionira kot krščansko indoktrinirana Korošica Marija, Daniel Malalan pa kot radoživa Fiorella. Osrednja figura, najbolj dominantna od sester, je Donatella, ki jo interpretira Uroš Smolej, sicer član igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega. Njegov pevski in igralski nastop ponuja presežek, levitev v žensko je pri njem tako prepričljiva, da potencira črni humor, ki ga vsebuje besedilo. Smolejeva igra je namig na subverzivni potencial travestije, iz katere, osvobojene kalupa fikcije, lahko zraste resnično obskurni, prevratniški “queer cabaret”.

V predstavi izstopa tudi kostumografija Lea Kulaša. Kostumi so krojeni po zgledu zastarelih ženskih uniform Slovenskih železnic, s čimer nakazujejo na milje občinstva treh sester. Ustrezna je tudi bleščavost uniform in upoštevanje značajskih lastnosti posamezne sestre pri tem, kako se ji obleka prilega. Mariji (Roku Matku) je obleka ohlapna, skladna z aseksualnim krščanskim prepričanjem, da je treba obline čim bolj zakriti, Donatelli (Urošu Smoleju) je obleka kot ulita, pri Fiorelli (Danielu Malalanu) pa linija obleke sledi predvsem liniji poudarjenih oblin. Kostumi skupaj z masko (oblikovalka maske je Tina Humar) in v kombinaciji z besedilom, igralsko interpretacijo, petjem in celostno uprizoritveno podobo tvorijo zmagovito kombinacijo.

Kljub temu, da predstava dokaj dobro dramaturško funkcionira, pa bi v začetku pričakovali nekoliko dlje trajajočo napetost v stiku sester s publiko. Ob takojšnjem, skrajno zaupnem odnosu sester do publike se napetost namreč v hipu razkroji. Angažiranost hišnega dramaturga v pripravi katere od uprizoritev koprskega gledališča zares ne bi škodila.

Največji čar Tria je v energiji, iz katere je razbrati, da je predstava predvsem kolektivna stvaritev in da je besedilo napisal igralec, vešč gledališkega aparata, predvsem pa z odličnim poznavanjem odnosa med igralcem in publiko, sredstev doseganja komičnosti na odru ter vsebin in obdelav besedilne podlage, ki tovrstne učinke omogoči.

ANJA BAJDA


Najbolj brano