Kako so “glagoljali” pri nas (foto)

Samostan sv. Gregorja, v katerem so od leta 1530 delovali frančiškani-tretjeredniki oziroma glagoljaši, je v Kopru veljal za simbol slovanske prisotnosti v mestu. O glagoljaštvu v Kopru danes vemo izjemno malo; na Nazorjevem trgu stoji steber, edina preživela priča nekdanjega samostana, ena mestnih ulic pa nosi ime Glagoljaška. O glagoljaštvu v Istri in Kopru so minuli petek spregovorili na znanstvenem simpoziju, ki so ga pripravili v sklopu 5. Monaldovih dni.

Odpri galerijo

KOPER > O glagoljaštvu na Slovenskem je leta 1555 v uvodu k prevodu Matejevega evangelija pisal Primož Trubar. Da v številnih župnijah na Kranjskem pri bogoslužju uporabljajo Glagolski misal, je poročal Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689). Koprski škof Paolo Naldini (1632-1713) pa v svojem znamenitem delu Cerkveni krajepis leta 1700 zapiše, da so v cerkvi tretjerednikov v Kopru opravljali bogoslužje v ilirskem jeziku in da se v vsej pokrajini kot tudi v koprski škofiji uporabljata latinski in ilirski jezik.

Glagolica je pisava, ki jo je v 9. stoletju izumil sv. Ciril oziroma Konstantin, menih, teolog in jezikoslovec iz Soluna, da bi tako skupaj z bratom Metodom laže širil krščanski nauk med Slovani na Balkanskem polotoku. Poimenovanje izvira iz besede glagoliti, kar pomeni govoriti. Glagolica je tesno povezana s slovanskim bogoslužjem - papež Hadrijan II. je leta 868, ko je vsa severna in zahodna Evropa pri bogoslužju uporabljala samo latinščino, dovolil glagoljaško bogoslužje - uporabo slovanskega jezika, zapisanega v glagolici.

Glagolica med Slovenci

Glagolico naj bi na Slovensko - v Belo krajino, slovensko Istro, Trst, na Kras ... - v 15. in 16. stoletju prinesli ljudje, ki so iz hrvaškega Primorja pribežali pred Turki. Med njimi so bili tudi duhovniki. “Koliko je bilo glagolsko bogoslužje razširjeno med Slovenci? S tem vprašanjem se je ukvarjalo več zgodovinarjev, niso si pa povsem enotnega mnenja,” je na petkovem znanstvenem srečanju Glagoljaštvo v Istri in Kopru v Pretorski palači med drugim povedal strokovnjak za zgodovino cerkve, dr. Metod Benedik. In četudi se Franc Grivec, Josip Srebrnič, Maks Miklavčič in Franc Gnidovec,ki so se ukvarjali s tem vprašanjem, niso strinjali o razširjenosti glagolice pri nas, so si bili enotni, da o tem najdragocenejše priča Ljubljanski glagolski brevir iz leta 1444.

Beramski rokopisi

Danes največji del rokopisnega gradiva, napisanega v glagolici, pri nas hranijo v rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (NUK). Ker gre za izjemno dragocene rokopise, ki jih je treba hraniti v posebnih pogojih, jih javnosti pokažejo redko. Ena takšnih priložnosti je bila minuli petek, ko so bili Beramski brevir, Ljubljanski glagolski misal in še nekateri drugi rokopisi iz 15. stoletja za nekaj ur na ogled v koprskem samostanu sv. Ane. “Najpomembnejša zbirka glagolskih rokopisov izvira iz knjižnice barona Žige Zoisa,” je povedal mag. Marijan Rupert, vodja rokopisnega oddelka NUK. Zois je preučeval staro cerkvenoslovansko slovnico, strastno zbiral stare knjižne spomenike - zanimali so ga zlasti slovanski jeziki - in se ljubiteljsko ukvarjal z glagolico. V svoji knjižnici je imel tudi štiri kodekse, ki naj bi nastali v Beramu, danes pa jih hranijo v NUK. Ljubljanski glagolski misal je po Rupertovi oceni najkakovostnejši. Skoraj v celoti naj bi ga napisal in z iluminacijami okrasil znameniti mojster Bartol iz Krbave, ki je napisal več znanih liturgičnih knjig - nekatere hranijo na Dunaju in v Berlinu. V enem od kodeksov je med drugim zapisano, da v cerkvi v Beramu hranijo kar 122 rokopisov, tam pa najdemo tudi podatke, ki govorijo, kaj vse je prebivalce te male istrske vasice pestilo v 16. stoletju. Med drugim so jih prizadeli lakota, požari, prizanesla pa jim ni niti ostra zima.

5. Monaldove dneve so v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja pripravili s koprskim Frančiškanskim samostanom sv. Ane, Minoritskim samostanom sv. Frančiška iz Pirana, koprsko Škofijo in stolno župnijo Koper, Istrskim društvom Helio diakon in Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK).

Glagoljaši v Kopru

Da je posebno mesto med meniškimi redovi, ki so imeli samostane in so delovali v koprskem mestnem jedru, pripadalo prav frančiškanom-tretjerednikom, je v svojem prispevku na znanstvenem posvetu poudaril zgodovinar dr. Salvator Žitko. Po narodnosti so bili pretežno Hrvati iz Dalmacije, Istre in s kvarnerskih otokov, po liturgičnem jeziku in pisavi pa edini glagoljaši v Kopru. V mesto so prišli leta 1467; najprej so imeli sedež v eni od hiš v predelu Bošadraga, v bližini cerkvice sv. Andreja. Leta 1530 so se odselili v neposredno bližino cerkve sv. Gregorija na območju Zubenage (današnji Belveder), kjer so kasneje zgradili samostan. Pri beneških oblasteh so tretjeredniki, kot je povedal Žitko, presenetljivo naleteli na zaščito prav zaradi tega, ker so bili glagoljaši. Mestne oblasti naj bi jih imele za koristne, ker so govorili hrvaško, škofje so jih pošiljali na podeželje, da so maševali v starocerkvenem jeziku ter spovedovali bolnike, vojake in kaznjence. Iz mesta jih je leta 1806, tako kot večino drugih meniških redov, odnesel napoleonski dekret o organizaciji svete duhovščine. Nekdanji glagoljaški samostan je najprej služil za vojaške potrebe, potem pa postal pralnica novozgrajene kaznilnice.

Zanimanje za glagoljaški samostan je po Žitkovih besedah vzniknilo leta 1950. Takrat je kot “simbol slovanske prisotnosti” postal predmet zanimanja in preučevanja Zgodovinskega društva cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. To je predlagalo, da se “navedeno območje proglasi za zgodovinsko-kulturno ozemlje Slovencev v Kopru” ter da se samostan, ki se je ohranil, zaščiti in vsaj za silo obnovi. Leta 1954 so samostan porušili, na njegovem mestu je zrasel Tomosov blok.

Na znanstvenem delu simpozija je o dragocenih glagolskih rokopisih, Pazinskih fragmentih, najdenih v frančiškanskem samostanu v Pazinu, spregovorila dr. Anica Nazor s Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. V pazinskem frančiškanskem samostanu živi tudi pater Alfons Orlić, ki je pripovedoval o svojem srečanju z glagolico in staroslovanščino, Bogdan Vidmar je predstavil, kako se je za glagoljaštvo kot škof na Krku zavzemal in boril Anton Mahnič, Darjo Gregorič pa je spregovoril o glagoljaškem zvonu iz koprskega samostana sv. Ane. Vsi prispevki so objavljeni v zborniku, ki ga je izdal Frančiškanski samostan sv. Ane, uredila pa sta ga Peter Štoka in Boris Markež.

Odgovora na to, zakaj tako malo vemo o glagoljaštvu v Kopru in zaledju slovenske Istre, simpozij sicer ni dal, je pa spodbudil to vprašanje. In v času, ko se skozi oči dnevne politike zdi, da Slovenci in Hrvati nimamo prav veliko skupnega, opozoril na pomembno zgodovinsko poglavje, ko smo z južnimi sosedi “govorili skupni jezik”.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---