“Hoja je povabilo, da umremo pokončno”

“Hoja je suhoparna, ponavljajoča se in enolična,” piše Frédéric Gros, pariški profesor filozofije. Povsem drugačna, kratkočasna, zanimivih misli in podatkov polna, je njegova knjiga Filozofija hoje.

Odpri galerijo

LJUBLJANA > “Hoja ni šport,” Frédéric Gros (1965) zapiše že v prvem stavku knjige Filozofija hoje (Marcher, une philosophie), ki je v prevodu Jedrt Lapuh Maležič izšla v zbirki Tridvaena pri založbi V.B.Z. iz Ljubljane.

Svoboda in upor

“Polagati noge drugo pred drugo je otročje lahko,” pojasnjuje Gros in utemeljuje, da je hoja veliko bliže ustvarjanju kot športu. Kadar mislec naleti na blokado, mora vstati in narediti vsaj nekaj korakov. Pisarna Williama Wordswortha (1770-1850) je bil vrt, je dejala sestra tega angleškega romantičnega pesnika, ki velja za izumitelja sprehoda: ko je bila hoja početje revežev, potepuhov, roparjev, potujočih zabavljačev in kramarjev, jo je Wordsworth uvedel “kot poetično dejanje, kot zlitje z naravo, razcvet telesa, kontemplacijo pokrajine”. Pesnik je prehodil Francijo, prečkal Alpe, zavil v Italijo, se podal v Anglijo in med izleti našel navdih. Zato njegova poezija utripa v ritmu hoje.

Podobno je ustvarjal veliki razsvetljenski književnik, filozof in pedagog Jean-Jacques Rousseau (1712-1778), ki je izkusil več vrst hoje: mladostniške pohode, polne vznesenosti in gorečnosti, dolge meditativne v srednjih letih in, potem ko je postal izobčenec, preganjan in nezaželen tako v republikanski Ženevi kakor v monarhistični Franciji, še poslednje sprehode, v katerih je starec našel milo, odrešilno uteho.

Frédéric Gros na nekaj več kot 150 straneh temeljito obdela različne vidike hoje. Obravnava svobodo, ki jo omogoča hoja, celo preprost sprehod, na katerem se razbremenimo skrbi in za nekaj časa pozabimo na nujne opravke in naloge. Hojo si ogleda kot prebijanje časa zunaj, pod milim nebom, kot počasno premikanje, navsezadnje kot dejanje samote: najbolje je hoditi sam, sprejemljivo je še sprehajanje z dvema ali tremi drugimi, v daljši koloni pa “si je nemogoče deliti samoto”.

Najdragocenejše je avtorjevo raziskovanje hoje skozi biografije velikih mož, ki so nazadnje pripešačili v zgodovino. Med zanimivejšimi sta poglavji, v katerih opiše povsem različna nemška filozofa. Prvi je utemeljitelj slovitega kategoričnega imperativa Immanuel Kant (1724-1804). Rodnega Königsberga ni zapuščal, nikdar ni potoval, je pa zato tako redno hodil na sprehode, da so mu nadeli vzdevek “stenska ura Königsberga”. Univerzitetni profesor je ob dnevih pouka svoj dom zapustil ob osmih zjutraj, vselej skrbno urejen, in vsak dan je krenil po isti poti. Ker ni prenesel znojenja, je poleti hodil zelo počasi in se ustavil v senci. Filozof krhke konstitucije je svojo dolgoživost pripisoval discipliniranemu, strogo utirjenemu življenju. Tudi popoldanski sprehod je opravil, pa naj je zunaj sijalo sonce ali lil dež. In spet: vsak dan je šel ob isti uri po isti poti. Sprehod je zamudil samo dvakrat v dolgem življenju: prvič ga je zamotila Rousseaujeva knjiga Emil ali o vzgoji, drugič pa novice o francoski revoluciji.

Povsem drugačen je bil drug veliki nemški filozof: Friedrich Nietzsche (1844-1900) je hodil na dolge, naporne pohode. Bil je zelo vzdržljiv hodec, s hojo je preganjal svoje demone in bolezni, s katerimi se mu je telo maščevalo za prevelike obremenitve. Hodil je tudi po deset ur na dan, najraje v visokogorju, kjer je našel svojo vas Sils Maria. Njegove knjige niso polne zatohlega vonja po delih drugih avtorjev, ampak dihajo samostojno, polne svežega visokogorskega zraka, ugotavlja Gros.

Drugače kakor Kant, ki je imel dober apetit in je rad posedal za mizo ter tudi kaj popil, je Nietzsche malo jedel, bil puščavniško asketski in je venomer iskal hrano, ki bi čim manj razdražila njegov občutljivi želodec. Med njima je še pomembnejša razlika: pri Kantu je hoja minimalna higiena, ki telesu omogoča, da si oddahne od sedenja v sključenem položaju, pri Nietzscheju pa je že sama hoja delo.

Gros obravnava še več drugih zanimivih osebnosti, denimo francoskega simbolističnega pesnika Arthurja Rimbauda (1854-1891), ki se je pri petnajstih letih iz rodnega Charlevilla peš odpravil v več kot sto kilometrov oddaljeni Pariz, zatem pa to pot še večkrat prehodil. Že ob izteku najstniških let je opustil pesnjenje in se posvetil pustolovščinam. Prehodil je Evropo, šel v Afriko, tam trgoval z orožjem in morda tudi s sužnji, zbolel, izgubil nogo in po dolgi kalvariji umrl v Marseillu.

Medtem ko je Rimbaud hodil trmasto, togotno, jezno, je veliki indijski politik, mirovnik, zagovornik nenasilnega protesta Mahatma Gandhi (1869-1948) v hoji prepoznal duhovne in politične vrednote. Z njeno pomočjo je izklesal disciplino in samoobvladovanje, temeljito spoznal kraje, skozi katere je šel, in navezal stik z ljudmi. S tako počasnim gibanjem je pokazal ponižnost in odpor do hitre družbe, polne strojev in gonje za produkcijo. Vrhunec njegove hoje so bili organizirani protestni pohodi.

Med stavki, ki jih naniza Gros, velja podčrtati tudi tega: “Hoja je povabilo, da umremo pokončno.”

Hodimo kajpada tudi Slovenci

Omenimo še, da tudi med Slovenci najdemo mislece in umetnike, ki bi ne mogli ustvarjati brez hoje. In ki jih Gros ne more poznati.

“Vsako jutro grem za uro ali dve hodit na obrobje Ljubljane,” je leta 2005 knjigo Jutranji sprehajalec začel pesnik Kajetan Kovič (1931-2014), ki je marsikaj premislil, dognal in ustvaril na Poti ob žici.

Njegov mlajši pesniški kolega Uroš Zupan (1963) je dve leti prej svoji esejistični zbirki dal zgovoren naslov: Pešec. Zupan pravi, da je njegovo naravno okolje gozd: “Od vseh načinov premikanja pa mi najbolj odgovarja hoja, zato se rad deklariram za pešca. Mogoče v počasni hoji skozi gozd vidim nekakšen tih upor proti času in mogoče neko svojevrstno metafizično dejanje, uravnovešanje neba in zemlje, spravljanje sebe v neko prijazno razmerje s svetom, ki me obkroža. Pravzaprav se težko spomnim večjega užitka od užitka biti pešec.”

In nikar ne pozabimo na strumno stopajočega Frana Levstika (1831-1887), ki nam je svoj literarni program pojasnil kar med hojo od Litije do Čateža.

ANDRAŽ GOMBAČ

---