V spomin: Boris Štoka (1936-2016)

Ne hudujem se, ker moram prav jaz izreči poslednje besede preminulemu kolegu, saj so najine poti trčile že pred 45 leti, ko sva bila kot nadebudna mlada pravnika izvoljena na tedanje Občinsko sodišče v Kopru.

Borisa Štoko se spomnim kot uglajenega gospoda v brezhibni temni obleki s plaščem, belo srajco, s kravato in tedaj neobičajnim klasičnim avstro-ogrskim klobukom na glavi. Ko sva ugotovila, da bova kolega na sodišču, sva vzpostavila pristen in prijateljski odnos. Pravil mi je o svoji dotedanji profesionalni poti, o družini, o vsemogočem, kar kaže na njegov odprt, prijateljski in človeški odnos do vseh ljudi.

Postala sva dobra kolega in sodelavca, tako da se od takrat najine poti domala niso pretrgale. Njegova odlika in izredna vrlina je bila, da je z vsakim človekom takoj vzpostavil pristen človeški in zaupen kontakt. Ob tem ni nikomur odklonil pomoči, stike pa je utrdil z običajnim vabilom na kavo ali kozarček terana. Imel sem občutek, da njegove dobre človeške lastnosti izvirajo iz njegovega porekla in kraških korenin, kjer ljudje kljub trdemu boju za preživetje ohranjajo tako značilno pristno mehkobo v odnosih s soljudmi. Tako sva nekaj časa skupaj uradovala na sodišču, sam na kazenskem, on na civilnem oddelku. Potem sva skoraj istočasno zapustila sodišče in se podala v odvetniške vrste.

Vem, da je bil do ljudi velikodušen in jim je skušal pomagati na najboljši način, čeprav večkrat za to ni dobil zasluženega plačila. Spominjam se zlasti, da je blestel v znanju na področju stvarnega prava in zemljiških zadev. Kolikor sem ga poznal, je v svojem delu resnično užival ter ni hlepel po cenenem zaslužkarstvu, njegovo življenje je bilo umirjeno in veselo. Še zlasti ga je navdihovalo in veselilo delo s cvetjem in predvsem s trtami. Večkrat nas je vabil v Dutovlje na kozarček odličnega terana ... Bog je seveda pravičen, zato mu je lahko hvaležen, da njegovo delo nadaljujejo, z isto skrbjo in strastjo, tudi njegovi otroci. Tako se ne čudim, da si je želel biti pokopan na rodnem Krasu. Izrekam hvaležnost za dneve, tedne in leta, ki so nam bila podarjena za skupna druženja. Odšel si od nas kot zadnja odvetniška legenda v Kopru. Hvala za vse in iskreno sožalje vsem tvojim bližnjim, zlasti ženi Normi.

Niko Falkner


Najbolj brano