Šoja poje pod Kubikom

“Sprva sploh nismo načrtovali vsega tega. Hoteli smo očistiti pot in jo narediti prehodno. Pa so se načrti kar sami od sebe širili,” pripoveduje Joško Mezgec iz Brezovice pri Gradinu. Med sprehodom proti izviru Kubik, dolga desetletja skritem v gozdu med hrastom in akacijo, srobotom in robido, se oglaša šoja. Kmalu jo preglasi žuborenje čiste pitne vode.

Odpri galerijo

BREZOVICA PRI GRADINU > Šoje imajo rade grozdje malvazije in refoška, ki ga krajani Brezovice pri Gradinu uspešno gojijo. Tam so tudi divji prašiči in srne, s katerimi krajani sobivajo. Živine, ki bi jo ljudje napajali pri izviru Kubik, pa že dolgo ni več, in k sreči so pralni stroji nadomestili ženske roke, ki so v kamnitih koritih, v katera se steka voda, stoletja dolgo prale perilo, bojda še do leta 1982.

Izvir Kubik s svojim čistim žuborenjem vabi sprehajalca, naj postane in si v hladu starih dreves umije dušo. Če bo sledil oznakam in nadaljeval pot, ga bo ta pripeljala tudi do druge najdaljše flišnate jame slovenske Istre, 292 metrov dolge in imenovane prav tako Kubik, ter se mimo njiv in travnikov, s pestjo velikih robid, znova vrnil na glavno cesto.

Kubijak po domače

Dragocenost, domala na stežaj roke, le dobrih 20 minut vožnje od središča Kopra, so v življenje obudile pridne roke krajanov. Pa sprva sploh ni kazalo, da jih bo čistilna akcija odpeljala tako daleč.

Začeli so 10. maja leta 2014 in mislili, da bodo z delom zaključili čez nekaj mesecev z majhno fešto. “No, zaključili smo šele zdaj. Naredili smo 522 prostovoljno opravljenih delovnih ur in opravili 30 delovnih ur s stroji, večinoma traktorji. Na roko nam je šla Krajevna skupnost Gradin, ki je dvakrat poravnala stroške za najem kopača in kupila tudi gramoz, s katerim smo prekrili blatni prostor pri koritih, pomagali pa so tudi tukajšnji prostovoljni gasilci,” pojasnjuje eden od pobudnikov čiščenja Joško Mezgec. Na poti skozi gozd se pridružita še Renato Grižančič in Marjan Mikolič, sodelovalo pa je seveda še več mož, denimo Nerino Peri.

Delali so ob nedeljah dopoldne. Čiščenje strmega terena je bilo sila naporno. Pot je nekoč že tlakoval Marjanov oče, kar je delo vsaj malo olajšalo. S pomočjo strojev in motornih žag so se skozi hraste in akacije, prepletene z robido in srobotom, prebijali do izvira Kubik, Kubijaka po domače, ter naprej do jame. Prvi jo je leta 1990 kartiral Franc Malečkar iz jamarskega društva Dimnice, jamarji so jo raziskali že prej, domačini pa vedo zanjo dokler seže spomin. Ko so jo znova odkrili, je Renato Grižančič vzkliknil: “Saj se je zmanjšala!” Pa se je brž spomnil, da je bil veliko manjši, odkar se je nazadnje okoli jame Kubik igral in vanjo plezal.

Istra kot enovit prostor

Izvir Kubik ponikne na hrvaški strani, tam kjer se prelomita svetova in se fliš sreča z apnencem. Tam so Butori pri Šterni in ogromen slap, ki ponikne v kraško kotlino in v jamo. Potok Kubik se združi v Pregonu s tamkajšnjim potokom, slovitem po naravnih tolmunih. Dostop do njih je zaraščen, a Istrani s te in one strani meje se nameravajo združiti in obuditi še eno spečo naravno lepotico.

To je Istra, življenjsko povezan prostor, ki ga je nasilno razdelila meja med Slovenijo in Hrvaško, z vstopom slednje v EU pa so se meje odprle in stari prijatelji in znanci znova povezali. Zrenj, Oprtalj, Šterni, Momjan, Grožnjan, Motovun, Završje ter Brezovica, Gradin, Pregara pišejo skupno zgodbo ob nekoč glavni cesti, ki je povezovala Trst in Pulj, prastari cesti Via Sclavorum oziroma Napoleonovi cesti, nastali še za časa Ilirskih provinc v začetku 19. stoletja.

Nekoč so tukaj živeli boškarini, vsaka hiša je imela najmanj enega za delo, ki mu je pomagala pridna istrska krava. Nekoč je v Brezovici pri Gradinu živelo tudi 200 domačinov. Živina je bila vsepovsod, otroci so se podili po cesti in dvoriščih. Po drugi svetovni vojni so se začele migracije. Ob koncu 90. let minulega stoletja otroškega smeha ni bilo več slišati.

Nakar je Brezovica pri Gradinu doživela renesanso. Okoli leta 2000 se je priselilo nekaj ljudi, tudi prvi otroci, in danes je v kraju že 70 živahnih in aktivnih ljudi. Vaška dvorišča so polna gugalnic in otroških igrač. Ljudje obdelujejo njive in trte, kuhajo marmelado iz marelic in fig, gojijo koze. Brezovica pri Gradinu ni več ujeta v preteklosti, temveč postaja prihodnost.

ALENKA PENJAK

---