Andrea, 31 let. Poklic: ulični glasbenik. (video)

31-letni Koprčan Andrea Dilič že dobra tri leta hodi “v službo” na ulico. Odločitev, da si bo vsaj nekaj let služil kruh kot ulični glasbenik, se mu za zdaj obrestuje. “Za hrano zaslužim,” je zadovoljen. Na nek način se obrestuje tudi mestu, saj koprske ulice med njegovim “delovnim časom” poživljata zvonko petje in prijeten zvok kitare.

Odpri galerijo

KOPER > “Veseli me, če je tako,” se nasmehne Andrea Dilič, ko v koprskem Baru Cameral, kjer si najraje privošči dopoldansko kavo, začne pripovedovati svojo zgodbo. Pred leti, ko se je vpisal na študij socialnega dela na tržaški fakulteti, je še verjel, da si bo z znanjem s tega področja zmogel utreti pot na trg dela. “Ko pa sem spoznal, da niti sošolec, ki je bil najboljši v mojem letniku, ne dobi službe, sem temeljito razmislil in se odločil, da pustim študij in dam prednost glasbi, v katero sem se usodno zaljubil.” Hvaležen je za izkušnjo v tržaškem centru za duševno zdravje, kjer je v tretjem letniku opravljal prakso. “Takrat sem izbrisal besedo normalnost iz svojega slovarja. Normalnost je samo stvar definicije,” pravi.

Ko se je odločil, da s svojo kitaro stopi na ulico, je imel za sabo že nekaj let odrskih izkušenj, ki jih je nabiral kot pevec lokalne zasedbe Wild Ones oziroma Shock Rocket. “Na ulici je drugače. Ulica je kot mešanica vadnice in odra,” ugotavlja Andrea, ki v Kopru - najpogosteje “na stopničkah” na Čevljarski ulici - pili glas in prste, zato da bi se nekega dne lahko uveljavil kot kantavtor. “Nekaj svojih pesmi sem že spesnil,” pove.

Pred leti je s petjem poskusil srečo tudi v šovu Slovenija ima talent, a je spoznal, da to ni prava pot. “V resničnostnih šovih vidim lažno bližnjico do uspeha. Videti je kot bližnjica, a v resnici to ni. Prepričan sem, da se uspeh doseže le s trdim delom. Moraš si ga zaslužiti.”

Medtem ko čaka na svojo priložnost, Andrea z igranjem na ulici dokaj uspešno služi svoj vsakdanji kruh. “Nekako se uspem prebiti skozi mesec. Pride obdobje, ko zaslužim manj, saj je veliko odvisno tudi od vremena, a vedno dobim vsaj za hrano,” pove. Veliko več niti ne potrebuje, saj z očetom - mamo je izgubil, ko je bil star sedem let - živita v lastni hiši. Pred morebitnimi nevšečnostmi z mestnimi redarji se je zaščitil z dovoljenjem za uporabo javne površine. “Vem, kaj je dovoljeno in kaj ni, zato se ne pustim kar tako spoditi z ulice,” je jasen. Sicer se med mimoidočimi le izjemoma pojavijo nergači, ki jih njegovo prepevanje moti. Najpogosteje naleti na pozitivne odzive.

V vlogi uličnega glasbenika je postal pozoren opazovalec mimoidočih in tako prepoznal nekatera “pravila ulice”. “Razmišljam, da bi napisal priročnik, kako biti ulični glasbenik,” navrže malo za šalo malo zares. Nasmeh vedno prikliče nasmeh, je eno izmed njegovih spoznanj. Drugo: bolje je začeti “nastop” z nekaj kovančki v kovčku, saj tako nikomur od mimoidočin ni treba biti prvi. Tretje: turist, ki se po Kopru sprehaja s plastenko vode v roki, ne namerava potrošiti niti centa. Pa še: bolje je imeti urejen videz in obrito brado kot oddajati vtis zanemarjenosti. “Prijatelji so me že vprašali, ali zaslužim več, če se oblečem v raztrgane hlače in sem videti ubogi. Ne, ravno nasprotno. Ne želim, da mi ljudje dajo denar iz usmiljenja. Veliko drugih je, ki to potrebujejo bolj kot jaz. Želim, da mi dajo, ker menijo, da sem dober in da si zaslužim. In zanimivo - občutek imam, da vsakič ko igram, dobim točno toliko, kolikor zaslužim, niti centa več ali manj.”

Kako si predstavlja svoje življenje čez deset let? “Upam, da bom lahko služil s svojimi pesmimi. Morda mi bo uspelo izdati knjigo, morda se bom znašel v kakšnem filmu ...,” razmišlja. Vsem, ki na njegov način življenja in njegove sanje gledajo postrani, pa odvrne: “Če je to napaka, je moja napaka. Hočem se vsaj prepričati, da to ni to. Nočem priti do 50. ali 60. leta starosti z obžalovanjem, da nisem niti poskusil.”

ILONA DOLENC

Kako zveni Andrea v živo, si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku. (video: Ilona Dolenc)

---