Vse več zaveznikov za Sočo

Dva tedna je skupina mladih različnih narodnosti hodila ob rekah od narodnega parka Visoke Ture do Triglavskega parka in spotoma osveščala o nujnem ohranjanju še desetih odstotkov neokrnjenih rek v alpskem prostoru. V Bovcu so jih pred dnevi pričakali z razstavo o Soči, smaragdni kraljici Alp in skupaj razmišljali, kako bi ob njej uskladili različne interese.

BOVEC > “V dveh tednih smo od Isle do Soče prehodili 260 kilometrov in vmes zaznali izjemno lepoto, energijo in neponovljivost naravnih rek, ki jih še niso ukrotili in stisnili v betonska korita,“ je nad izkušnjo navdušena Neža Posnjak, ena od 20 v skupini tako imenovanih riverwalkersov, ki so projekt izpeljali s podporo iz več virov, med drugim Erasmusa, Land of Tirol, Eko šole, WWF, Save the Soča ...

V Posočju razmišljajo tudi o tem, da bi v okviru evropskega projekta Camis zasnovali fundacijo za Sočo z vsaj enim zaposlenim. Neokrnjena Soča po ocenah turizmu prinaša vsaj dva milijona evrov prihodka na leto.

Edina udeleženka s Primorske Eva Seljan s Kolombana nad Ankaranom se je pridružila preko razpisa Eko šole. “Hodili smo z željo, da opozorimo na pomen ohranjanja neokrnjenih rek za prihodnje generacije, obenem pa smo bili poplačani z izjemnim doživetjem neposrednega stika z rekami in medsebojnim druženjem. Kot veganka naj povem, da smo vso pot prehodili zgolj ob vegetarijanski hrani, pridelani pri lokalnih kmetih.” Druščina mladih in mladih po srcu od 14 do 34 leta je bila narodnostno raznolika, največ je bilo Avstrijcev in Slovencev, vmes so bili še Francoz, Novozelandec in Američan, ki živijo v Avstriji.

Ko so jo primahali v Bovec, ni bilo ne konca ne kraja pripovedovanju o prelepih izkušnjah in tudi naporih. Nosili so težke nahrbtnike, že nekoliko izčrpani in z žulji so se zadnja dva dneva vzpenjali prek Korenskega sedla in Vršiča. Kljub muhastemu vremenu so se kopali v Isli, Dravi, Zilici in celo mrzli Soči v Trenti.

Pričakali so jih z razstavo o Soči

Bovčani so jih skupaj z LTO Bovec in Bovško razvojno zadrugo pričakali z razstavo Soča, smaragdna kraljica Alp v Strgulčevi hiši, kjer so pohodniki pripovedovali o popotniških doživetjih in prebrali nekaj pesmi, ki so nastale v času, ko so se sami družili z rekami.

Pričakal jih je tudi bovški župan Siniša Germovšek, ki je razmišljal manj romantično in bolj konkretno: “Ponosni smo, da Soča izvira v naši občini. Morda se nam zdi preveč samoumevna. Veliko je interesov za njeno izrabo: v turizmu, v gospodarstvu s črpanjem gramoza, za elektroenergetsko izkoriščanje z velikimi elektrarnami, kar pa vsaj v zgornjem Posočju ni več aktualno. Ti interesi so pogosto v konfliktu. Zato se je treba uskladiti, pri čemer imamo tudi težave. Treba je najti pravo ravnovesje in Sočo ohranjati naprej za turizem, za zanamce.” Opozoril je na preveliko zaraščanje ob reki: “Ko sem bil mlajši, smo Sočo videli s ceste, danes nič več. Smreke na peščenih brežinah predstavljajo potencialno nevarnost. Ob povodnih se zrušijo v reko, odnašajo brvi in povzročajo zahrbtne ovire za plovbo. Menim, da bi z ustreznimi in občutljivimi posegi morali poskrbeti, da se to ne bi dogajalo. “ Vse brvi so po povodnjih sicer obnovili, toda to je občino veliko stalo.

Zavezništvo za Sočo

Zaradi številnih konfliktov in slabe usklajenosti tistih, ki tako ali drugače izrabljajo Sočo, je nastalo zavezništvo za Sočo, ki so ga predstavili lani septembra na festivalu soške postrvi v Kobaridu. Združuje različne interesne skupine: ribiče z Ribiško zvezo Slovenije, ribiški družini Tolmin in Idrija, GIZ raftarjev Dolina Soče, Kanjoning zvezo Slovenije, Cipro Slovenije in World Wide Fund for Nature (WWF). Nedolgo tega se jim je pridružila Bovška razvojna zadruga. “Pobuda za zavezništvo je prišla od ribičev, vsi skupaj pa z združenimi močmi delamo za skupni cilj: zaščito enega zadnjih neokrnjenih rečnih sistemov v Alpah, torej zgornje porečje reke Soče, vključno s porečjem reke Idrijce,” pojasnjuje predsednik Bovške razvojne zadruge Jernej Stritih. Čez prst je izračunal, da naj bi neokrnjena Soča turizmu prinašala približno dva milijona evrov letno: “ Soča prav zaradi tega, ker je naravna, prinaša veliko denarja. Lahko bi ga posredno prinašala še več, če bi usposobili kaninsko smučišče, ki je v preteklosti poleti gostilo okoli 15.000 gostov. Z nadgradnjo ponudbe pohodniških poti in ponudbe v restavraciji, bi jih lahko pritegnili več. Skratka, odprtih je veliko možnosti, le modrost, podjetništvo in denar je treba zbrati.”

V Posočju razmišljajo tudi o tem, da bi v okviru evropskega projekta Camis zasnovali fundacijo za Sočo z vsaj enim zaposlenim na začetku, ki bi poznal celotno dogajanje ob reki in ga kolikor je mogoče usklajeval s ciljem, da bi se izognili konfliktom, ki so prepogosti.

NEVA BLAZETIČ

---