“Primorsko ljudstvo se je osvobodilo samo” (foto)

“Primorsko ljudstvo se je osvobodilo samo in v zgodovini mu nihče ni nič dal, pa tudi nič vrnil,” je z odra proslave pod naslovom Glas svobode zatrdil Janez Stanovnik. “Svobodo so si Primorci z uporom izborili sami,” mu je nekaj ur kasneje na osrednji slovesnosti pritrdil predsednik Državnega sveta Mitja Bervar.

Odpri galerijo

NOVA GORICA > Na uvodni popoldanski proslavi v dvorani OŠ Milojke Štrukelj in na osrednji državni slovesnosti pred novogoriško občinsko stavbo so v prvih vrstah sedeli ugledni gostje in politiki: predsednik republike Borut Pahor, predsednik vlade Miro Cerar, ki ga popoldne ni bilo, in državnega zbora Milan Brglez, nekdanji predsednik in častni občan mesta vrtnic Milan Kučan, poslanci svetniki in primorski župani, med njima novogoriški Matej Arčon in koprski Boris Popovič. A nihče ni doživel niti približno tako toplega in bučnega sprejema kot ga je bil na popoldanskem dogodku deležen častni predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Janez Stanovnik, ki so mu udeleženci proslave namenili več kot minuto dolgo stoječo ovacijo že, ko je stopil v dvorano.

Primorska v združeni Sloveniji

Stanovnik je za govorniškim odrom strnjeno in lucidno opravil nalogo, ki je ne bi mogel nihče drug v državi. Kot živa priča je namreč pripovedoval o Pariški mirovni konferenci, po kateri so podpisali pogodbo, ki je določila meje takratne in sedanje Slovenije. “Primorska se je osvobodila sama,” je večkrat ponovil in poudaril: “Primorska je bila odločilen korak. Kajti teritorialna enotnost je bila predpogoj naše državnosti. Primorski se moramo zahvaliti, da danes imamo to, kar imamo.”

Stanovnik je ošvrknil ležernost in nečimrnost oblastnikov. Takratnih in današnjih. Ko je omenil, da je Winston Churchill po vojni izgubil volitve, se je obrnil k Borutu Pahorju in z nasmehom dejal: “Ja, gospod predsednik, izgubil je volitve.” In zaključil: “Slovenci s Primorci na čelu smo prišli do lastne države, ker smo se držali partizanskega načela, da je bolje umreti pokončno, kot živeti na kolenih in s sklonjeno glavo.”

Pevci tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič pod vodstvom Pie Cah so, zvesti svojemu slovesu, ogreli dvorano s pesmimi in recitacijami, dogajanje na odru pa so zaokrožili Goriški pihalni orkester pod vodstvom Sandija Ceja in združeni Moški pevski zbor Goriške pod vodstvom Mirana Rustje. “Slovenci smo zmagovalci, zato smo obstali skozi stoletja in dosegli svojo državo. Nič in nihče nas ne more ustaviti. Niti v nedeljo,” je pogumno napovedala Katjuša Žigon, predsednica območnega združenja ZZV NOB, ki je Glas svobode organiziralo ob podpori 24 primorskih občin.

Vremenska sreča v nesreči

Zaradi dežja so popoldansko slovesnost premaknili pod streho, organizatorji osrednje državne slovesnosti pa so vztrajali na travniku pred občinsko stavbo. Režiserka, domačinka Neda Rusjan Bric je oder postavila tako, da je bilo pročelje stavbe, ene prvih, ki so jih postavili v mestu, osrednji scenski element. Domiselna postavitev, ustvarjalnost z lučmi in platna, na katerih so se vrtele izvrstne projekcije, avtorici videa sta Pila Rusjan in Valerie Wolf, niso ustvarjali le lepega ozadja. Postavitev je Novo Gorico in njeno 70-letno zgodbo v trenutku postavila v središče državne slovesnosti. Izbira novega prizorišča bi torej res vsebinsko okrnila dogodek. Hazardiranje se je nazadnje splačalo. Še tik pred proslavo je udeležence neusmiljeno bičal dež ter marsikoga odgnal domov ali ga odvrnil od prihoda. Nekaj minut pred začetkom proslave pa je, kot na ukaz, dež ponehal.

Program, v katerem so nastopili Vokalni ansambel Reunion pod vodstvom Radovana Kokošarja, Orkester Slovenske vojske pod vodstvom Andreje Šolar, Tržaški partizanski pevski zbor in Nonet Brda, Iztok Mlakar in Nikolovski, igralci Arna Hadžialjević, Patrizia Jurinčič Finžgar, Nejc Cijan Garlatti in Matija Rupel ter harmonikar Marko Hatlak, je gledalca peljal skozi dobrih 70 let zgodovine. Začel se je z legendarno Jadransko morje ali Buči, buči, kot se popularno reče Jenkovi pesmi. Nadaljevalo s prizori in glasbo iz filma Na svoji zemlji, Mlakarjevo Puntarsko in pesmijo Nikolovskega Sanju sm, ki govori o idealnem svetu prihodnosti. Ganljivo pričevanje Nadje Velušček in video spomini na gradnjo mesta so dopolnili odrsko dogajanje.

Brigadirski duh

Program se je poklonil novogoriškim brigadirjem. Himno graditeljev Nove Gorice, ki je z verzom “Narodu Gorico novo bomo dali v dar” dala tudi naslov dogodku, si je s pevci na odru med občinstvom popeval tudi novogoriški župan Arčon, kar je morda obet, da ima brigadirska možnosti postati novogoriška himna. Za vzgled jih je postavil tudi slovesni govornik, predsednik državnega sveta Mitja Bervar. “Če smo takrat lahko gradili cela mesta in pokazali vso klenost naroda, bi lahko tudi danes zmogli zgraditi tiste razvojne projekte, ki nam bodo zagotovili trdnejše temelje za prihodnost.” Bervar je opozoril na absurdnost meje, ki je po vojni razdelila Primorsko, poudaril, da so Primorci ohranjali občutek enotnosti ter pohvalil prizadevanja dveh evropskih mest, Gorice in Nove Gorice.

Aktualnega dogajanja se je dotaknil s posredno omembo drugega tira: “Naše današnje odločitve bodo pomembno krojile našo prihodnost. Primorska z Luko Koper, tem našim oknom v svet ter stikom z mednarodnimi vodami, bo pri tem znova igrala pomembno vlogo. Še bolj bomo okrepili trgovske vezi in izrabili svojo pomembno strateško lego.” In tudi on se ni mogel izogniti v državi prevladujočemu košarkarskemu navdušenju. Slovenci, je povedal, morda preredko, a v ključnih trenutkih vendarle “stopimo skupaj, pozabimo na razlike, najdemo notranjo moč, se odločno lotimo preprek in uspemo. Takrat, kot smo videli v četrtek, zmagamo”.

Vstajenje Primorske, ki tradicionalno doni ob koncu primorskih proslav in ob katerem so tudi tokrat urno vstali vsi, vključno s predsednikom in premierjem, so spremljale slike vstopa Slovenije v Evropsko unijo in schengensko območje, s čimer je režiserka pogled usmerila naprej, k času, ko bodo meje spet zabrisane, k času združevanja.

VESNA HUMAR

---