Razvrednotenje šolstva in ogrožanje prihodnosti otrok se mora končati

V tednu skrajno zaostrenih odnosov med koalicijo in opozicijo, pa novih protestov na ulicah naših mest, sem začutila potrebo, da javno izrazim svoja stališča ob vloženi interpelaciji proti ministrici za šolstvo, znanost in šport.

Zadnje čase pogosto berem: “Dost mam, vsega je preveč” ali “Sit sem politikantstva, strankarske trgovine, oholosti in dvoličnosti”. Tako občutim tudi sama. Veliko nas opaža strankokracijo najslabše vrste.

Običajni državljan je danes še bolj ogorčen: “Norca se delajo iz nas. Nikomur ne polagajo računov. Nekaj veljajo le zveze in poznanstva”. Ob rasti nezadovoljstva vse bolj spoznavam, da bo kombinacija covida-19 z virusi pohlepa in individualizma terjala visok davek in temeljit premislek ter odgovornost vsakogar. Nisem pa si predstavljala, da nam bodo potrebni tudi železni živci, da lahko prenesemo vse spremembe in nesmisle, ki nam jih vlada “servira” v obdobju samo enega tedna.

Starši in šola so me učili samostojnega odločanja. Opozarjali, naj se vedno pripravim na najslabšo, ne najboljšo situacijo. Naj nikogar ne čakam. Učili pa so me tudi, da je za razreševanje medsebojnih težav najpomembnejše prizadevanje, da se slišimo. Kaj pomeni, če se komunikacija pretrga in zaupanje izpuhti, te dni boleče občutimo. Priča smo uporabi vprašljivih metod za dosego svojih ciljev na vseh straneh. Na ulicah so že mlajši šolarji.

Simona Kustec je vedela, s kom ima opravka in bi morala vedeti kaj lahko sledi, ko je začela igro “Bo, ko bo”. Ko ni poskrbela, da politika stroki uredi pogoje in poskrbi za njeno družbeno prepoznavnost. In je dočakala. Celo pozive k bojkotu šolanja na daljavo. Še huje, ne more se več nasloniti na Pedagoški inštitut, fakultete, ravnatelje, učitelje, otroke in starše ... Če interpelacija ne uspe, kar je verjetno, kako bo vodila svoj resor?

V vzgoji in izobraževanju sem bila tako ali drugače od 15. leta do upokojitve. Ker sem opravljala dela vzgojiteljice, učiteljice, svetovalne delavke, pomočnice otrokom s posebnimi potrebami in šla skozi različne vloge od izvajalke do starša in zaskrbljene babice, menim, da o šoli lahko govorim. Kot izvajalka sem izkusila različno organizacijo, strategije, občutila večanje pritiska laične javnosti na šolo ter spremenjene idejne tokove in vrednote v družbi. Na svojih plečih sem krepko občutila strahove, odpore, skrbi učiteljev srednje poklicne in tehniške šole ob zadnji premalo dodelani reformi šolstva. Takrat je šlo predvsem za pomanjkanje uvodnega izobraževanja učiteljev, za nove metodike in za pripravo individualiziranih programov za otroke s posebnimi potrebami.

Kot babica tretješolca male vaške šole danes občutim ogorčenje in zaskrbljenost, ko gledam razvoj njegovih navad in veščin in njegove potrebe po stiku z učiteljico in sošolci. Ne upam si pomisliti, kako bodo po tako dolgem obdobju šolanja na daljavo učitelji kos številnim otrokom s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Čeprav je sprejemanje otrok s posebnimi potrebami v šole in sodelovanje s specialnimi in socialnimi pedagogi ter psihiatri zelo obogatilo metodiko dela, pa je bilo delo s takimi otroki že prej trd oreh.

Kdo bo pomagal učiteljem, ko pa je teh sodelavcev premalo in ostajajo razredi še vedno preveliki, da bi delo lažje individualizirali? Koliko bo v storilnostno usmerjeni šoli časa za diagnozo stanja, ponavljanje in utrjevanje? Kolikšen bo razkorak med 95-odstotno realizacijo in tempom določenih otrok, oddelka? Predvidevam, da bo šolam potrebna večletna stalna pomoč v kadrih, finančno, organizacijsko, vsebinsko ...

Res je ministrstvo nekaj pomembnega naredilo že s spremembo ocenjevalnih obdobij, pa z nabavo opreme za nove načine izobraževanja. A potrebnega je bilo odločno premalo, ker ministrica ni prispevala k enakopravnemu sodelovanju strok, k prepoznavnosti pomena izobraževanja v družbi. Ni znala ali zmogla dovolj izraziti pričakovanj in dobro pojasniti potrebnih ukrepov. Pa jasno povedati, kaj bo ponudila v pomoč za delo v šolskem okolju in do kdaj.

Moje nezadovoljstvo z njenim delom in nastopi je doseglo vrh ob njeni izjavi o prijaznem ocenjevanju. Človek, ki bi moral nekaj vedeti o procesu poučevanja, uporablja jezik ulice. Kot da ocenjevanje ni merjenje. Kot da učitelj ni zavezan kriterijem za ocene, standardom znanja. Že kar vidim, kako bo jutri, ko bodo otroci začeli doživljati neuspeh v šoli. Prepričana sem, da bo zaradi njenega dela še več pritiskov staršev na učitelje. V vzgojno- izobraževalnem procesu morajo biti odgovornost in naloge vsakogar jasno razmejene. Za to, da je jasno, kaj šola je in kaj so njene naloge, morajo skrbeti raziskovalne in izobraževalne inštitucije, predvsem pa organi ministrstva. Seveda pa je problem, če med njimi ni konsenza o šolski politiki in o potrebnih smotrih in načinih šolanja.

Ker šola je in bo odsev družbe, bodo vsi družbeni pojavi vedno prisotni tudi v njej. Zaradi tega njena naloga ni samo pridobivanje znanj, veščin, navad, ampak razvoj samostojnosti, odgovornosti za svoje cilje in do drugih. Vzgoja strpnosti in premišljenega, moralnega odločanja. Danes so trenutno v ospredju higienske navade, samozaščita, jutri kaj drugega potrebnega za samostojno življenje in življenje v skupnosti.

Žalosti me, da ministrica ni vseh sil vložila v to, da so učenci v šolah, prav zaradi učenja slednjega.

Današnja šola je tragičen primer ugrabljanja vseh sistemov v državi. Le da se ministrica ni nič upirala. Dvomim da ve, po kakšnih načelih odločati, ko imamo dilemo ali prisotnost otrok v šoli povečuje število obolenj s covid-19. Če za nekaj ni dokazov, ampak samo domneve, moramo vedno upoštevati načelo koristi za otroke. Septembra 2020 bi bilo potrebno jasno določiti in izraziti naloge vseh udeležencev v šoli v zvezi z zajezitvijo epidemije covid-19, pa bi lažje začeli vsak pri sebi.

Ko moramo odrasli živeti s socialno distanco, z maskami, je jasno, da bodo prej ali slej tega deležni tudi otroci. Če je to nov način življenja, jih moramo za to čimprej usposobiti. Življenje v skupnosti zahteva predvsem spoštovanje do sebe in drugih. Tako s fizično čistočo kot s primerno komunikacijo. V šoli so bile in bodo uši, stenice, virusi, smrad, kihanje, pljuvanje, in učiti se moramo, da tega ni dopustno prenašati na druge.

Pustite torej učiteljem, da čimprej “normalno” učijo in vzgajajo. Zdravstvo naj šolstvu pri tem pomaga. Ne pa, da se mnogi učitelji počutijo vodeni kot nevedneži, nesposobni najti rešitve, primerne za svoja okolja.

A bojim se, da takega pristopa in obeta normalnosti s Simono Kustec ne bo. In nam bodo zopet potrebni prostovoljci, da rešujejo, kar se rešiti da.

Kako pomemben del življenja je šola, se danes bolj zaveda vsakdo. Pričakujem, da bo v bodoče dobila ustreznejše mesto v naši družbi. Obravnavo in veljavo, ki ji pripadata. Zato pa lahko poskrbijo le neodvisna ministrica in strokovnjaki.

Ljubica Babovič, Koper


Pišite nam


Najbolj brano