Odziv na priznanje za film Tomos: Narejeno v Jugoslaviji

V ponedeljek, 25. marca, je RTV Slovenija podelila priznanja za izjemne ali nadpovprečne delovne dosežke v daljšem delovnem obdobju. Priznanje so prejeli ustvarjalci filma Tomos: Narejeno v Jugoslaviji.

Strokovna utemeljitev navaja ustrezne tehnične rešitve in vsebinsko privlačnost izdelka. Morda filmu tehnično gledano (grafika, animacija itd.) ni mogoče veliko očitati, vendar se vseh pojavov, ki jih je Tomos bodisi sprožal bodisi sooblikoval, zgolj dotakne. Na tem mestu moramo biti jasni, glasni in eksaktni: film vsebinsko ni nadpovprečen izdelek!

Posnet je v duhu današnjega časa, ne glede na to, ali grafika in animacija sledita duhu nekega drugega časa. Posnet je v slogu poenostavljanja. Skoraj kot propagandni izdelek. Ampak Tomos žal več ne potrebuje propagande. Javnost potrebuje informacije o tem, kdo je deloval v katerem oddelku, kaj so ti oddelki počeli, koliko so proizvedli, kaj je Tomos pomenil za promocijo Jugoslavije po svetu. So ustvarjalci filma zbirali katere od teh podatkov?

Kdaj se je začelo vse skupaj ukinjati in zakaj? Kako tragične so morda zgodbe posameznikov, povezanih s Tomosom, od smrti dirkačev do bolezni tistih, ki so vse svoje življenje vložili v razvoj, potem so pa oddelek ukinili? In katere zgodbe teh posameznikov so lepe, koliko lepih družb in zakonov je nastalo v tej tovarni? Kako je dihal kolektiv? To je duh tistih časov, ne pa grafika. In tega duha se najprej doseže z vsebino, s poglobljeno raziskavo.

Dejstvo je, da bi si Tomos zaslužil kar nekaj epizod, ne zgolj dokumentarni film. Dobro naštudirane epizode, kjer bi vsaka posebej globinsko obravnavala poglavja Tomosove zapuščine: od posameznih oddelkov, razvoja, produkcije, oglaševanja, preko izvoza do migracij, ki so preoblikovale tudi strukturo prebivalstva na obali. Predstavitev statistike in ključnih akterjev Tomosa v različnih obdobjih, pa prostočasnih aktivnosti delavcev in njihovega oblikovanja družbenega življenja in napredka v regiji, predstavitev pravic delavcev iz naslova zdravstvene oskrbe v Tomosovih časih, vse to bi bilo nekaj, kar sistematično še ni bilo obdelano in predstavljeno.

V aktualnem in domnevno nadpovprečnem izdelku si postavljajo spomenik nekateri nekdanji Tomosovci, ki preveč očitno ne morejo preboleti svoje premajhne slave v času, ko je Tomos dejansko uspeval. So se ustvarjalci filma morda vprašali, da je še kje kdo, ki morda nima potrebe po nastopanju pred kamero, bi ga bilo pa vsekakor zanimivo posneti? Film ne daje tega vtisa. Prav tako se zdi, da pokojni akterji, ki žal ne morejo več spregovoriti, ustvarjalcev filma niso kaj prida zanimali. Pa ne gre za to, da bi jim bilo potrebno peti hvalo: Tomos je deloval v času socializma. Strojev niso patentirali. Nihče ni služil z izumi. Šlo je za strast, za vero v možen napredek, za kolektivno delo.

V kolikor bi šlo pri filmu Tomos: Narejeno v Jugoslaviji, resnično za nadpovprečen izdelek, bi film razkril vsaj peščico od informacij, o katerih danes pišem. To, da je bil Tomos uspešna tovarna, ki je zaposlovala mnogo ljudi in fenomen, tesno povezan s popularno kulturo, ni res nič novega. Všečnost na podlagi identifikacije gledalcev z mladostno vožnjo s štirko po Kopru verjetno ni dovolj za posebno priznanje.

Dr. Anja Bajda Gorela, Izola, dramaturginja in vnukinja inž. Janeza Imperla, konstruktorja motorjev v razvojnem oddelku Tomosovega inštituta in vodje Tomosove tekmovalne ekipe


Pišite nam


Najbolj brano