Mojih 55 let z avtobusi
Vožnja z rednimi avtobusnimi prevozi je pri mnogih ljudeh v našem okolju nepriljubljena in ni cenjena, zato se je tudi malo poslužujejo.
Sam ne spadam med te. Izračunal sem, da se že 55 let poslužujem avtobusnih prevozov. Najprej sem se štiri leta vozil v osnovno šolo v Vipavi, nato še štiri leta na gimnazijo v Ajdovščini, nakar sem ubral pot študenta v Ljubljani s petletnim stažem. Ob osnovnem in srednješolskem izobraževanju so za moj prevoz skrbeli drugi, v študentskih letih pa sem za to moral poskrbeti sam. Takrat priljubljeno štopanje mi ni šlo kaj prida od rok, nad njim sem hitro obupal.
Sledilo je kar štirideset let službovanja v Novi Gorici. Če rečem, da sem z avtobusi opravil približno 70 odstotkov vseh prevozov v službo in domov, se nisem prav dosti zmotil. Vozniško dovoljenje sem sicer pridobil pri sedemindvajsetih letih.
Kdo ve, kakšna bi bila številka, če bi bilo mogoče sešteti vse prevoze v 55 letih!
Večina ljudi, ki se javnemu avtobusnemu prevozu izogiba, meni, da bi z vožnjo izgubili precej časa. Mnogim je pomembna vrednota, da pridejo s svojim vozilom skorajda do svoje delavnice, delovne sobe ali drugega delovnega prostora ter do domače mize ali ležišča. V Sloveniji po splošnem mnenju javni promet ni dobro urejen, urniki so precej okosteneli, prilagodljivost potrebam občanov je premajhna. Te pomanjkljivosti bi morale vodstva prevozniških podjetij ali pristojne za javni promet v državi resno vznemiriti - zaradi potnikov in zaskrbljujoče ocene, da smo med evropskimi državami na dnu glede ureditve in uporabe javnih prevozov.
Sam imam srečo, da živim v kraju, kjer so avtobusne prometne povezave kar dobre in sem imel od doma do krajev šolanja oziroma do delovnega mesta in nazaj ugodne zveze, zaradi česar sem se rednih avtobusnih prog rad in pogosto posluževal. Postal sem skorajda ''avtobusni inventar'', kar je tudi del moje življenjske zgodbe.
Česa vsega se še spominjam … Kje so že leta, ko so bili avtobusi prenapolnjeni s potniki in je bilo treba pogosto vsaj del vožnje stati. Dolgo je tudi že, ko sta bila na avtobusu dva uslužbenca - poleg voznika še sprevodnik. Zgodilo se je, da sprevodnik ni mogel (ali ni hotel) sprejeti vseh potnikov, ki so čakali na postaji, ali pa je avtobus enostavno šel kar mimo. Spominjam se še, ko so ljudje na avtobusih brezskrbno jedli, pili in kadili in so se po avtobusnem prostoru širile pestre vonjave.
Zdaj je že dolgo drugače, avtobusi niso več polni, zato skoraj vedno lahko izbiram, kam se bom usedel in udobnosti vožnje nimam kaj pripomniti.
Ko se zdaj oziram nazaj, menim, da so bile ''dodana vrednost'' mojega življenja. Kolikokrat sem na avtobusu nadomestil pomanjkanje spanja - in tega je bilo v mlajših letih res pogosto premalo! V časih, ko je bilo še veliko potnikov, pa tudi kasneje, sem na vožnjah srečal prijatelje, znance, sošolce, ki jih morda ne bi ... Predvsem pa sem čas vožnje koristno uporabil v razne namene. Najbrž bi napolnil kar nekaj avtobusov, če bi skupaj zložil vse knjige, časopise in revije, ki sem jih uspel prebrati. Večkrat je doma ali v službi zmanjkalo časa: pri pripravah za spraševanja in naloge v šolah, za izpite, za pripravo predavanj in govorov, nastopov za medije, pri pregledovanje in popravljanju besedil za objavo, pa še kaj drugega. Ne bom dosti pretiraval, če rečem: kar sem dosegel, dolgujem tudi stalnemu izobraževanju med avtobusno vožnjo. Imam pač tudi srečo, da se med vožnjo dobro počutim, nimam nobenih težav z branjem in drugimi miselnimi opravki.
V petinpetdesetih letih se je zamenjalo precej avtobusnih prevozniških podjetij oziroma njihovih nazivov pa tudi uslužbencev. Srečeval sem se večinoma z uslužnimi, prijaznimi, tudi duhovitimi in zabavnimi vozniki (in sprevodniki). V mojem spominu je malo slabih izkušenj: tu pa tam preglasno predvajanje radijskih oddaj, kdaj pa kdaj nekulturno obnašanje potnikov, kakšna grda kletvica voznika. V vseh dolgih letih pa nobene nesreče, le občasno kakšna velika zamuda ali izostanek vožnje ob uri po voznem redu - vse večinoma iz opravičljivih vzrokov.
Menim, da časa, preživetega na avtobusih, nisem vrgel stran, ampak sem ga, kolikor je bilo mogoče, dobro izkoristil.
Lepo je, ko te vozijo drugi, plačaš voznino, ne ostaneš nikomur nič dolžan in se prepustiš svojemu svetu.
Hvala in pohvala vsem voznikom, s katerimi sem se srečeval in z nekaterimi vzpostavil kar prijateljsko povezavo. Mnogih se bom spominjal in upam, da se bomo še srečevali - odslej se bom vozil z brezplačno upokojensko vozovnico.
Vsem želim zmeraj prijaznih odnosov s potniki in seveda - vedno srečno vožnjo!
Jurij Rosa, Poreče pri Podnanosu